Razoglava in bosa
Obenem mi tudi moja študijska, jezikoslovna plast ni dala miru in je zahtevala pozornost. Z oktobrom sem vstopila v absolventski staž in upala sem, da to pomeni, da bo študentski ritem življenja nekoliko zavrl. Pomenilo je samo napol, torej, da sem nehala obiskovati faks z namenom poslušanja predavanj, delati v knjižnici in pisati domače naloge. Toda še vedno sem študentka, kar pomeni, z obilico prostega časa, ki ga nekako ne znam dobro izkoristiti, motečo navado odlaganja obveznosti na jutri in nekaj neopravljenimi izpiti. Vprašanje, če se bo to kdaj spremenilo (vsaj za izpite upam, da se bo).
Na neki ravni sem čutila, da sem se razgalila že dovolj in da se pravzaprav niti ne morem več, zato sem s pisanjem tiste objave odnehala. Tako skrbno bi rada namreč varovala svojo intimo, da včasih resnično ne vem, zakaj so moje najostrejše orodje ravno besede, in še to take, v katerih se prav nespretno zavijam v šibke metafore in skrite pomene. Če vprašate mene, pišem nehermetično, vsem dostopno poezijo, ker drugače ne znam. Pa to sploh ne pomeni, da ima ta poezija zato kaj več bralcev. Tudi če hočem kdaj, in to v neliterarni besedi, zveneti pametno in postreči s kakšnim spoznanjem o svetu, mi na koncu ostanejo le besede zavedanja svoje skromne eksistence, kot tole zdaj na primer. Vsaj malo bi rada ostala skrivnostna, rečem predse, ko premišljujem o tem, do kam naj še grem, ko sedim pred ekranom in pišem, ni važno kaj, pesem ali objavo v spletnem dnevniku. Pa ne zato, ker bi hotela biti vznemirljivejša, ampak zato ker se zavedam izjemne pasti razgaljenosti, ki so jo mnogi pripravljeni plačati v sodobnem svetu za ceno slave. Pa tudi zato, ker me besede lahko ranijo. Da, tudi moje lastne besede. Lahko mi postrežejo z grenkim spoznanjem nezmožnosti sploh kaj napisati, nezmožnosti biti svobodna, nezmožnosti biti resnična jaz. Včasih me zavirajo lastni obrambni mehanizmi, v strahu, da mi ne bi kdo vzel besed ali občutkov. Da se jih ne bi kdo polastil v svoj prid. Potem strah, da bi me razumeli narobe ali pa, še huje, da bi me vzeli preveč dobesedno.
Pa vendar, rada bi pisala. Tudi ko sprva ne gre, potem se vrnem kasneje. In vem, da najbrž potrebujem več miru. Zamišljam si mir sobe s sveže prepleskanimi belimi stenami, s svetlim lesenim pohištvom in vonjem po novorojenčku. Toda namesto tega bom dobila hrup večmilijonskega mesta, tesnobo, ki jo poraja prazna birokracija, nevarnost podzemnih železnic, osamo, daljavo, neljubezen. Še zdaj ne vem, ali sem res prosila za to, ampak brez pretiranega razgaljanja lahko ta trenutek, pa čeprav vsemu svetu, priznam, da sem prosila za ljubezen, ki bi bila resnično trdna. Včasih si, v nekakšnih vesoljnih delavnicah, kjer nam izrišejo pljuča in srce, da bi nas rešili naključij, naše želje in prošnje pač tolmačijo nekoliko po svoje. Si hotela bližino? Imela jo boš. Toda ne brez preživetja razdalje.
Ni treba, da pridem iz tega močnejša. Da bi le prišla iz tega še bolj –
krhka
občutljiva
ljubezniva
navezana
in predana.