Anno domini 2015
- Če pomislim na Istanbul, pomislim na dež. Pomislim na vodo, ki je drsela navzdol po istanbulskih uličicah, na dežnik, ki me je motil pri hoji. Potem na okus halve v zanikrni istanbulski gostilni in sladka ptičja gnezda, ki sva jih z mamo prinesli s tržnice. Pomislim na Pamuka in njegovo tesnobo. Na fizično bolečino, ki jo Kemal, glavni lik romana, opisuje v Muzeju nedolžnosti ob izgubi ljubljene Füsun. Pomislim na petje mujezina, ki ga poslušam s premočene terase istanbulskega hotela. In na sonce, tudi na sonce. Na galebe, ki kričijo in letijo za trajektom, ki pelje od azijskega do evropskega dela mesta.
- Srebrno-svetlomodre balerinke, ki sem jih kupila na istanbulski tržnici, so po pomladi in poletju nošenja skorajda uničene, ampak vem, da jih bom še nosila. Kako lepe so na mojih nogah, pod dolgim modrim krilom. Nosila sem jih tudi nekega majskega petkovega večera, na kavbojke in belo majico, z zlatimi zapestnicami. Sedela sem ob Ljubljanici z nekim tujcem, ki mi je pripovedoval o življenju v najbolj žalostni deželi v Evropi.
- V trgovini s spodnjim perilom v najbolj sodobnem delu Istanbula je na spodnji polici spala muca. Prodajalec jo je pustil, da spi. Ko sem jo videla spati, zvito v klobčič pod nedrčki in tangicami, sem vedela, da je to sreča.
- Ljubimkamo z nebom a poročeni smo z zemljo. Milan Dekleva.
- Tivoli ob petih zjutraj je prazen. Samo ptiče lahko slišiš, ko se voziš s kolesom do doma. Potiskaš na pedala, obuta v črne bulerje. Čez nekaj ur se neprespana voziš po Mostah in čakaš, da bo ura toliko, da se boš lahko zapeljala do glavne policijske postaje v Ljubljani.
- Vilna me je sprejela, kot bi čakala name. Na njene stare baročne ulice sem pristajala, kot bi se vrnila k sebi domov. Evelina in Karolina, ki sta ves večer pripovedovali o svojih odvečnih kilogramih, sta me nasmejali kot že dolgo ne. "В четверг я рассталась с парнем," sem jima nenadoma povedala, potem ko smo se pol ure sprehajale po Vilni in srkale caramel macchiato. Karolina me je objela in potem smo šle prek mosta na drugo stran reke do cvetočih japonskih češenj.
- S prijateljem fotografom nisva vedela, da je Bergamo tako lepo italijansko mesto. Samo na letališče sva prišla, da bi letela, jaz stran od svoje ljubezni, on k njej. Sedela sva pred cerkvijo in jedla italijanski kruh z litvanskim namazom.
- In potem pride pomlad. Pomlad. Kupim si tri različne verižice, ki so vse enake, le različnih barv - cvetje v rožnati, malo bolj rožnati in modri barvi. In lake za nohte, veliko lakov za nohte. Moje telo diši, premikam se samozavestno in srečno, zjutraj v kavarni ob faksu, oblečena v kavbojke in obuta v čevlje z visoko peto pijem kapučino. Pomlad. Pomlad. Pomlad.
- Ko se ne morem odločiti, kateri lak bi izbrala, mi pomagaš. Pošiljam ti slike prek facebooka in ti izbiraš. Raje imaš svetle barve. Enako velja za šminko. Ubogam te, vedno te ubogam.
- Tridesetega maja je že težka vročina, ampak midva greva peš po celi Dunajski, na Dan Japonske, ker moj prijatelj nima urbane. Pojeva vse zastonj sušije. V svoji torbi vedno nosi plastično ikono, ki mu jo je poklonila babica. To me zabava.
- Začenjam razumeti, da življenje želi od mene, da razumem fiziognomijo bolečine. Čeprav nočem misliti na ljubljene ljudi, ki ležijo v lastni krvi na pločniku po nesreči in na ljubljene ljudi, ki jih ustavi policija sredi dneva in jim predpisuje kazni. Nočem, toda življenje želi, da razumem, do kam seže sočutje. Da seže do lastne bolečine, lastne tesnobe. Da je to cena za ljubezen - da me boli kot njih, namesto njih.
- Razumeti moraš, da so ljudje, ki te želijo prizadeti, neskončno žalostni v sebi. Ne potrebujejo tvojega kaznovanja, ampak to, da jih imaš rad. In če ti povzročajo bolečino vedno znova, jih imej rad od daleč in upaj, da se bodo nekoč sprejeli. Imej se dovolj rad, da stečeš od mize, ko je to potrebno.
- Ograda za konje. Rezgetanje konj v poznem pomladnem večeru. Na robu mesta, v katerem živim že skoraj šestnajst let, je bela ograda za konje, ki je še nisem videla. In milijoni kresničk. Svetljaški.
- Zdaj vem, da poletje ni več daleč. Slutim ga na dnu želodca in ni mi prijetno. Slutim ga tudi, ko pade mrak in se oglasijo črički pred hišo in pojejo, pojejo in mi grejo na živce.
- Iz svojega življenja odmikam vse rituale, vse obredje - vendar se vračajo sami od sebe. Moj svet želi imeti ustaljeni krogotok bivanja - da se jutro začne s skodelico črnega čaja, čez nekaj časa nadaljuje s skodelico močne kave, da me poživi in se lahko prebijam čez študij, ki ga vse bolj zanemarjam. Še vedno lahko stojim, nisem še padla. Držim se. Ne bom se vdala. Morda mi ne uspeva več brati Svetega pisma vsak večer - že od konca zime ne. Ne uspeva mi zapisovati vseh svojih prihodkov in odhodkov, zadnji vnos je v začetku marca. Ampak uspe mi zjutraj vstati. Naličiti se tako, da nihče ne opazi, da imam oči izmučene od joka in nespečnosti. Uspe mi blesteti na ustnem izpitu iz ruskega jezika medijev, čeprav sem med predavanji visela na telefonu. In zvečer po izpitu se s profesorico, mlado Rusinjo, ob kozarcih rdečega vina smejiva čudaškim slovenskim navadam, ki jih opaža pri svojih študentih.
- S Snežno se dobiva, da bi se učili slovensko historično jezikoslovje in pisali seminarsko za slovenska narečja. Na balkonu pijeva kakav.
- Na vse pretege se trudim, da bi pridobila tvojo pozornost. Virtualno, seveda. V živo ne morem, ker te je Ljubljana pogoltnila vase, nekam si izginil, ni te. Ni te na Metelkovi tistega deževnega poletnega večera po koncertu, ko pridem tja, v premočeni beli obleki, ni te, ni te, pa bi moral biti. Trudim se pridobiti tvojo pozornost z objavljanjem videospotov pesmi, ki jih že leta ne poslušam več. Z delanjem prekrasnih selfijev kličem: poglej me, poglej me! Še cvetim! Tebe ni. Razumem, da je prav tako.
- Skoraj odločena sem že, da si grem delat tatu. Lotosov cvet na sredino hrbta. Ali pa mandalo. Ali pa indijskega slončka na levo stran trebuha. Morda nekaj manjšega. Morda pa si grem prebost popek. Ves čas te sprašujem po mnenju in ti pošiljam slike. Vem, kaj ti s tem povzročam. Na živce ti grem, ampak hočeš videti ta tatu. To prepletajočo se, čudovito mandalo, ki nikakor ne spada v moje življenje.
- Tisti ugašajoči junij - na vročem balkonu sredi dneva kadimo vodno pipo. Kuham si kamlični čaj, da se pomirim, ampak obenem se z vama nasmejim do solz, da se nas sliši po vsej Šiški.
- /... je po mojem mnenju povsem razdejana. Morda je to vse, kar je bilo povedati o ... /
- Vprašam te, kakšen je občutek, ko padeš izpit. Rečeš, da je bedno, ampak da bom preživela. Preživela sem.
- Kako je, ko padeš drugi izpit? Preživiš. Kot vse ostalo. Zato je razpisanih več rokov. Zato je poletje dolgo in prazno, ne zaradi drugega.
- Življenje še vedno terja od mene, da spoznavam fiziognomijo bolečine, k temu dodaja še anatomijo osamljenosti in histologijo izdajstva - govori mi: vse to boš spoznala in potem bo prišlo prerojenje, ki si ga ne moreš zamišljati. Prišlo bo. Življenje samo od sebe odstranjuje, kar je nepotrebno, predvsem ljudi, ki me ne morejo dopolnjevati. Pravi mi: imej jih rada od daleč.
- In potem padeš med ljudi, ki ne vedo ničesar o tebi. Ne vedo, kje si bila tiste aprilske noči, vedo pa, da govoriš prelepo slovenščino in si potrpežljiva ter prijazna do tujcev. Vzamejo te medse in si članica ekipe, drugo ni pomembno. Postajaš del velike zgodbe.
- Ko te nič ne osreči - te osrečijo pasji mladiči. In nova dolga obleka s potiskom sakure.
- Nekaj časa ne govoriva, da bi se ohladila od prepira, toda sredi poletja se ohladi Ljubljana in v novi jopici lahko pridem do tebe, da zgladiva spor. Zgladiva ga.
- Po končanem seminarju pospravim sobo in zažgem nekaj stvari.
- Težko mi je, ker še nisem videla Sarajeva. Ker sem poleti 2012 jutro v Srbiji premražena in neprespana preživela na klopci na glavni postaji, namesto da bi si ogledala mesto, Beograda ne poznam dobro. Oče me prepričuje, da na Balkanu ni ničesar, kar bi morala videti. Vseeno gledam letalske karte, toda proti koncu poletja spoznam, da je to premalo zame. Premalo.
- Nebo nad Pedrovim se lomi. Z očetom greva na pijačo v razgorelo Novo Gorico, ki je bila včasih moj dom in zdaj ni več.
- Pomirim se samo ponoči, naslonjena na ramo, med gledanjem japonskih risank.
- Ne vem, če natakarica, ki streže v kavarni na letališču Jožeta Pučnika ve, da je priča poslavljanju za vse življenje. Vrnem se domov in vem, da življenje še kar vztraja pri tem, da me preustvarja z bolečino.
- Avgust mi pomeni pisanje diplome in pogrešanje.
- Najboljša lastnost življenja je, da teče dalje. Ne ustavlja se, tudi če se ustavljaš ti. Čas gre dalje kakor prej in se ne zmeni zato, da ti prosiš, da bi se ustavil, se raztegnil ali se vrnil le nekaj tednov nazaj. Ti podoživljaš trenutke in čas ti jih jemlje iz spomina, dokler ne pozabiš vsega - vonja, glasu, občutka. Misliš, da je to nadvse tragično in nenadoma si mu hvaležen, da se ni zmenilo za tvojo bolečino.
- Zadnja fotografija tebe na mojem telefonu je z dne 11. avgusta. V kavarni po slamici srkaš nekaj hladnega, kar si naročil na pijači z mano. O čem sva govorila tega dne, prijatelj? O čem sva govorila na najini zadnji pijači po najinem dolgoletnem prijateljstvu?
- Po dveh tednih druženja mi je profesor ruščine na univerzi v Bergamu prinesel knjigo Na poti v Bagdad. "Vedel sem, da je prava zate, ker imaš tako rada Vzhod." Z denarjem od konverzacije sem si kupila močno znižane zimske škornje znamke Guess.
- Тебянехватание.
- Tiste noči poznega poletja se mi ne bi bilo treba prebuditi sredi noči. Se nagniti skozi okno in prisluškovati. Ampak sem, kajti ... življenje pač terja. Bila je noč sprehajanja po vasi, gledanja zvezd, poslušanja živali, listanja po atlasu sveta, načrtovanja pobega, pisanja diplome, joka - vse to za ceno prekrasnega sončnega vzhoda ob 6.20.
- Nepopisni občutki sreče so tudi pri človeku lahko povezani z letenjem, čeprav se ga morda boji. Na primer letenjem v smeri New York City.
- In potem, na Brooklynskem mostu z razgledom na Manhattan končno dojamem. Dojamem, da me tam daleč doma pravzaprav nihče ni ranil, me prizadel, mi zlomil srca. Čutim, da sem popolnoma cela v sebi, moje srce še nikoli ni bilo razmrcvarjena dežela, cela sem, bolj cela od tistih, ki so me morda skušali prizadeti, pa niso mogli. Dojamem, da je življenje končno doseglo svoje, da poznam fiziognomijo bolečine, spoznam se na osamljenost, na izdajstvo, na pogrešanje, na prepuščanje naključjem in temu, da gre življenje dalje. Da nisem več perfekcionistka, ker perfekcionisti ne kupijo letalske karte v enem tednu. Končno imam tatu, čeprav je začasen, ampak naredila mi ga je prava Indijka v indijskem salonu. Ameriški suši ima okus po globokem, ljubečem oceanu. Imam svojo prvo mango. Imam posetnico naključnega Američana, če se bom hotela preseliti na Zahod in ne bom vedela, kje živeti. Imam življenje, ki ga je vredno živeti z vso paleto občutkov.
- Sprva se je mučno vrniti domov. Praznine v obliki ljudi, ki so zapustili moje življenje, grozijo, da mi bodo otežile prihajajočo jesen, toda motim se. Prideta Veronika in Vladimir, ponju grem na letališče, spita v sosednji sobi. Z Vladimirjem se pogovarjava o njegovi tesnobi, ko ne more spati. Pride Darja z daljnega Urala, ki študira v deževnem Peterburgu.
- In potem vstopiš ti.
- Sredi oktobra se zjokam pred televizijo, ker mi je prehudo. Morda sem žrtev medijske manipulacije, ampak premočene ženske, ki k sebi tiščijo svoje majhne otroke, so zame preveč.
- Zaupati moraš v to, da po dolgem in napornem poletju, po vročem, soparnem in težkem poletju, vedno pride jesen. In tudi tokrat prihaja.
- Svet okoli naju nori, kakor še nikoli v najinem življenju, midva pa morava biti usmerjena v Lepoto.
- Dolgočasno, zamolklo sivo in enolično mesto Levoča na vzhodnem Slovaškem me bo vedno spominjalo nate, čeprav si bil kilometre stran. Prazna hotelska soba, v kateri si bil stalno prisoten.
- Ero destinato alla sensibilità. Usojena mi je bila čutnost.
- Rada bi te potolažila, tako zelo mi je žal zate. Tako mi je žal zate. Rada bi zmanjšala tvojo žalost, vsaj malo, tako da bi jo deloma prenesla nase. Rada bi, a ne morem. Žal moraš čutiti to žalost sam, v celoti. Vsi jo moramo.
- Vesel in srečen božič želim vsem ljudem, vsem družinam. Tistim, ki božič praznujejo in tistim, ki ga ne, ker ne verjamejo vanj, ker ne poznajo božičnega čudeža, prav vsem želim miren in topel večer v bližini ljudi, ki jih imajo radi. Želim si, da bi vedeli, da je to praznik družine - praznik pojmov, kot so očetovstvo, materinstvo, sestrstvo, bratstvo - ampak da bi ob tem vedeli, da so ti pojmi prazni, dokler med njimi ni ljubeče naklonjenosti, sočutja, pozornosti, razumevanja, veselja, ljubezni. Vesel božič želim vsem družinam, prav vsem - tistim z očetom in materjo, s starši, ki se nikoli niso poročili, pa svoje otroke ljubijo isto kot poročeni, vsem ločenim družinam, ki poskušajo najti novo ravnovesje, vsem enostarševskim družinam, da bi svojim otrokom zmogli biti oboje, tako oče kot mati, parom, ki si želijo otrok, pa jih ne morejo imeti, parom, ki si želijo, da bi imeli spet več časa zase in manj skrbi z otroki, parom, ki se ne morejo poročiti, ker so istega spola - prav vsem. Da bi verjeli v Ljubezen, ki je ne more zamejiti in določiti noben zemeljski, človeški zakon.
- Zdaj vem, kakšne barve sta bolečina in lepota, ko se zlijeta v eno. Barve zahajajočega zimskega sonca, ki oblije dornavski dvorec in razkrije njegovo neustavljivo razpadanje.
- Kot supernove, kot rojstva zvezd.