Gora (Sv. Lovrenc), 1019 m. Izhodišče: Studeno, 600 m. 29. 10. 2016
Ko te računalniška igra spravi na noge
Ne, ne govorim o Pokemon GO. Naju je na izlet do Sv. Lovrenca nad idilično vasico Studeno privabil GeoGuessr. Kar nekaj časa sva ga igrala tako, na daljavo, ko sva vsak po svoje, jaz v prestolnici, Aleš 150 km stran delala kakšne sila pomembne stvari in sva si naposled vzela odmor. Tako sva ponavadi tekmovala drug proti drugemu, kdo od naju dobi več točk, torej čim bližje zadene pravo točko na zemljevidu. Toda zmaga ni bila bistvena - bistveno je bilo uživanje v neskončnih razsežnostih planeta, krajih, ki jih ne poznava, iskanju očitnih znakov, za katero državo gre - napisov, zastav, pisav, jezikov. Seveda naju je tu in tam pograbil tekmovalni duh in sva se potegovala vsak za svojo zmago tako, da sva na eni lokaciji preiskala, kar se je preiskati dalo, samo da bi zadela čim bolj natančno točko. Včasih pa sva igrala tako, da sva poiskala lokacijo skupaj, po telefonu sva naglas premišljevala, kateri kraj bi lahko to bil, on je krenil v eno stran, jaz v drugo, da bi videla čim več, na koncu pa sva skupaj izbrala točko na zemljevidu. V tem primeru je bil rezultat zelo podoben. Ampak najbolj zanimivo je bilo prav raziskovanje in pogovor o tem, kako skrivnosten in (nama še) nepoznan je planet Zemlja.
Seveda sva upala, da se bo kdaj pojavila Slovenija, vendar se ni, dokler nisva ugotovila, da lahko igro drug drugemu pripraviva sama. Zato sva morala "iti pro", ampak seveda nisva, ker sva (bila) študenta in si česa takega pač nisva mogla privoščiti. Toda pro je, če si dovolj spreten v brskanju po spletu (in eden od naju je), nekaj dni mogoč tudi zastonj. Zato sva tistih brezplačnih deset dni drug drugemu navdušeno pošiljala povezave do igre, ki sva jo pripravila. Vsakič pet magičnih lokacij, med katerimi se je končno pojavila tudi ... Slovenija.
Aleš me je tako v eni izmed partij poslal na lokacijo, ki me je s svojo lepoto naravnost očarala. K sreči si je zapomnil ime pike na zemljevidu: Sv. Lovrenc, Studeno. Ni minilo dosti dni, pa sva šla. Skoraj vsi, ki sva jim povedala za ta kraj, so zanj slišali prvič. Kakor tudi midva, dokler nisva igrala GeoGuessrja. Zelo lepa vas, ki jo obkrožajo tudi drugi zanimivi okoliški kraji, se nahaja nedaleč od Postojne. Za obisk Sv. Lovrenca sva si izbrala zadnjo soboto v oktobru, ki je bila najbolj jesensko lepa. Malo pod vrhom stoji lepa cerkvica, povzpela pa sva se še malo više, na vrh hriba. Od tam je čudovit razgled na okoliške kraje in ker je bil lep dan, se je videlo res daleč. Hrib je tudi ravno prav visok, da sva se lahko pohvalila s prvim skupaj osvojenim tisočakom.
Poleg lepega kraja pa sva spoznala še nekaj. Drug drugemu sva na GeoGuessrju poiskala najbolj zanimive, skrivnostne dežele: mongolske planote, ruske stepe, japonske ulice, vietnamske ceste, razgled na Hram Hrista Spasitelja v Moskvi, mostove čez reko Nevo v Sankt Peterburgu, irske zelene planote, zakotna ameriška mesta, celo jato pingvinov na Antarktiki. Pa so bili posnetki iz Slovenije vseeno najlepši.
Ne, ne govorim o Pokemon GO. Naju je na izlet do Sv. Lovrenca nad idilično vasico Studeno privabil GeoGuessr. Kar nekaj časa sva ga igrala tako, na daljavo, ko sva vsak po svoje, jaz v prestolnici, Aleš 150 km stran delala kakšne sila pomembne stvari in sva si naposled vzela odmor. Tako sva ponavadi tekmovala drug proti drugemu, kdo od naju dobi več točk, torej čim bližje zadene pravo točko na zemljevidu. Toda zmaga ni bila bistvena - bistveno je bilo uživanje v neskončnih razsežnostih planeta, krajih, ki jih ne poznava, iskanju očitnih znakov, za katero državo gre - napisov, zastav, pisav, jezikov. Seveda naju je tu in tam pograbil tekmovalni duh in sva se potegovala vsak za svojo zmago tako, da sva na eni lokaciji preiskala, kar se je preiskati dalo, samo da bi zadela čim bolj natančno točko. Včasih pa sva igrala tako, da sva poiskala lokacijo skupaj, po telefonu sva naglas premišljevala, kateri kraj bi lahko to bil, on je krenil v eno stran, jaz v drugo, da bi videla čim več, na koncu pa sva skupaj izbrala točko na zemljevidu. V tem primeru je bil rezultat zelo podoben. Ampak najbolj zanimivo je bilo prav raziskovanje in pogovor o tem, kako skrivnosten in (nama še) nepoznan je planet Zemlja.
Seveda sva upala, da se bo kdaj pojavila Slovenija, vendar se ni, dokler nisva ugotovila, da lahko igro drug drugemu pripraviva sama. Zato sva morala "iti pro", ampak seveda nisva, ker sva (bila) študenta in si česa takega pač nisva mogla privoščiti. Toda pro je, če si dovolj spreten v brskanju po spletu (in eden od naju je), nekaj dni mogoč tudi zastonj. Zato sva tistih brezplačnih deset dni drug drugemu navdušeno pošiljala povezave do igre, ki sva jo pripravila. Vsakič pet magičnih lokacij, med katerimi se je končno pojavila tudi ... Slovenija.
Aleš me je tako v eni izmed partij poslal na lokacijo, ki me je s svojo lepoto naravnost očarala. K sreči si je zapomnil ime pike na zemljevidu: Sv. Lovrenc, Studeno. Ni minilo dosti dni, pa sva šla. Skoraj vsi, ki sva jim povedala za ta kraj, so zanj slišali prvič. Kakor tudi midva, dokler nisva igrala GeoGuessrja. Zelo lepa vas, ki jo obkrožajo tudi drugi zanimivi okoliški kraji, se nahaja nedaleč od Postojne. Za obisk Sv. Lovrenca sva si izbrala zadnjo soboto v oktobru, ki je bila najbolj jesensko lepa. Malo pod vrhom stoji lepa cerkvica, povzpela pa sva se še malo više, na vrh hriba. Od tam je čudovit razgled na okoliške kraje in ker je bil lep dan, se je videlo res daleč. Hrib je tudi ravno prav visok, da sva se lahko pohvalila s prvim skupaj osvojenim tisočakom.
Poleg lepega kraja pa sva spoznala še nekaj. Drug drugemu sva na GeoGuessrju poiskala najbolj zanimive, skrivnostne dežele: mongolske planote, ruske stepe, japonske ulice, vietnamske ceste, razgled na Hram Hrista Spasitelja v Moskvi, mostove čez reko Nevo v Sankt Peterburgu, irske zelene planote, zakotna ameriška mesta, celo jato pingvinov na Antarktiki. Pa so bili posnetki iz Slovenije vseeno najlepši.
Jesen na Krasu (2014)
Moji obroki 27. oktobra 2014
Zajtrk: Bananin smuti z riževim mlekom, lanenim semenom, ovsenimi kosmiči, puhastim rižem in jagodami. Recept je čisto preprost: zmiksala sem eno banano, jo polila z riževim mlekom (segretim, da je zajtrk prijetno topel) in dodala ostalo. Zraven sem pila sveže iztisnjen sok iz citrusov: ena pomaranča, pol grenivke in pol limone.
Malica: Jagodni smuti z riževim mlekom in ovseni piškoti. Zmiksala sem nekaj jagod in jih prelila z riževim mlekom. Zraven sem pojedla nekaj ovsenih piškotov s kakavom poljske znamke Sante. Kosilo: Rukola s paradižnikom, jajcem in piščancem. V ponvi sem segrela nekaj kokosovega masla, narezala piščanca, ga natrla s soljo in ga popekla. Narezala sem češnjev paradižnik, skuhala trdo kuhano jajce in skupaj s piščancem vse dala na rukolo in prelila z olivnim oljem ter balzamičnim kisom. Večerja: Piščanec v smetanovi sojini omaki in rukola s paradižnikom. V ponvi sem na kokosovem maslu popekla piščanca, ki sem ga prej natrla s soljo in čez polila nekaj sojine smetane za kuhanje ter vse skupaj posolila. Zraven sem naredila solato (rukola, češnjev paradižnik, bučno olje, balzamični kis). |