Monolog misli (Iz kaosa v kozmos v času izpitov)
Tik preden se je iztekel zimski semester, sem neko sredo na faksu povsem odplavala s svojimi mislimi, kar sicer ni bilo nič novega zame, le da so bile te misli zelo črne. Kot prvo nisem imela dosti pojma, kaj sploh delamo na predavanjih. Kot drugo me je kot že ves zimski semester mučila nerazložljiva utrujenost in sem si močno zaželela biti doma, v svoji postelji in res dolgo spati. Misli, ki so se mi pletle po glavi, so bile povsem v skladu z januarsko gosto in tesnobno meglo na ulici, skozi katero sem tisto jutro, ko sem prišla na faks, komaj videla. Vedela sem, da okoli mene sedijo na študij osredotočeni študentje in da nam profesor nekaj govori, toda sama sem sredi njih doživljala drugim neopazen, toda silovit napad absolutnega negativizma. Mrzlično sem premišljevala, kako mi je uspelo tako spretno zavoziti svoj prvi semester magistrskega študija, ko pa sem bila prej tako dobra in uspešna študentka. Spraševala sem se, kam je izginila vsa moja nekdanja zagnanost za delo, marljivost, vsakodnevno zgodnje jutranje vstajanje, pisanje domačih nalog dolgo v noč in postavljanje študija na prvo mesto. In čeprav sem si priznala, da tako delovna vseeno nikoli nisem bila in si rekla, naj se neham sprenevedati ter občudovati nekdanjo sebe, sem vseeno zašla v obžalovanje. V prejšnjih mesecih me je namreč nekajkrat obšla nepovabljena slutnja, da nadaljevanje študija po prvi stopnji naravnost na magistrski študij ni bila najbolj bistra ideja in da bi si morala vzeti leto dni časa. Napisati bolj kvalitetno diplomsko delo, zvišati nekatere ocene s prve stopnje, vse absolventsko leto prejemati štipendijo in svoje rezultate toliko izboljšati, da ne bi bilo nobenega dvoma, da sem nadarjena študentka …
Poskusila sem se prizemljiti, se z mislimi vrniti v predavalnico in predvsem odgnati črne misli z zavedanjem, da obžalovanje ne bo ničesar rešilo in da je, kar je. Kajti toliko stvari je, ki se, če bi sprejela eno samo drugačno odločitev, kot sem jo, ne bi zgodilo. Ko sem po pregnetenem in vročem poletju, polnem poslavljanj in odhajanj nekdaj dragih ljudi, kljub vsemu uspešno zaključila študij na prvi stopnji in diplomirala, ni bilo druge poti kot odpotovati in to daleč stran. Ko se danes (in čisto vsak dan se) vračam k spominom na New York (morda grem s tem že komu na živce, ampak – ni mi mar), poskušam razumeti, kaj je tisto, kar dela to mesto drugačno od drugih mest na planetu. In ko sem v ponedeljek poslušala jazz koncert, čigar avtor je snov za glasbo črpal naravnost z newyorških ulic in svojih doživljanj na njih, čez nekaj dni pa sem s Terezo na kavču v pižami gledala Seks v mestu, sem razumela, da gre za mesto, ki ima za vsakogar nekaj. Za izjemne glasbenike, vsestranske umetnike, fotografe, modne oblikovalce, natakarice iz predmestij, poslovneže in nenazadnje pesnike. Katarina, sem zaslišala glas. Če ne bi diplomirala v kaotičnem letu 2015, veš, da ne bi šla v New York. Veš, da se konec septembra ne bi vrnila v Ljubljano, takšna, kot si se, me je v trenutku silovitega obžalovanja začel opominjati notranji, dobronamerni glas. In sredi vaj na faksu sem zaprla oči in si zamišljala, da sem na metroju, ki pravkar izpod zemlje pripelje na svetlo, od koder vidim majhne črne mravlje, ki se sprehajajo po ulicah Brooklyna in so napoti v sinagogo, jaz pa se peljem na vetrovni Coney Island ...
Bi šla pa v NY kdaj drugič, če ne bi šla zdaj, je nenadoma v sanjarjenje posegel nekoliko bolj realističen in vedno najbolj pameten ter tudi nesramen glas. Ali pa bi izkoristila daljši absolventski staž in šla za dlje časa. Saj so Williamsi sami rekli, da bi me vzeli za hčer, me namestili v zgornji sobi v svoji stari hiši v Queensu. Ko sem bila tam, sem resnično dosti premišljevala, kako bi si preuredila sobo, če bi lahko ostala tam. Potem bi se vpisala v kak bralni klub na Manhattnu ter z mladimi ameriškimi pisatelji hodila po antikvariatih, srkala kavo v kavarnicah v Brooklynu in jih učila ruske besede ter neutolažljivo jokala, ko bi morala domov. Kmalu bi pozabila, da sploh obstaja vzhod, da obstajajo njegove grozeče krize in nevarni konflikti ...
Toda, Katarina (hvala Bogu za dobronameren glas). Doma, v Sloveniji, te je vendar čakala povsem nova zgodba in ti si se morala vrniti. In čisto res me je. Zgodba, na katero prej s svojimi možgani, polnimi domišljije, nisem upala niti pomisliti (moja domišljija namreč izjemno dobro deluje predvsem takrat, ko je potrebno razmišljati o možnih slabih dogodkih, ne pa o nepredstavljivo dobrih). Čakala me je torej zgodba, ki je po vsem tem času, ko sem se leto za letom trudila biti urejena, organizirana ter obvladljiva, povsem, ampak resnično povsem osmislila moj kaos.
Osmislila moj kaos. Sem res to zapisala? Kajti težko bi našla bolj moteč element v svojem življenju, kot je kaos, v katerem živim in ki se razteza v absolutno vse kotičke mojega življenja. In ko po vsem tem trudu, da bi ta kaos vsaj malo obvladala, nekdo nenadoma reče, da je pravzaprav ravno to tisto, kar me dela zanimivo in živo, nenadoma spoznam, da sem prav zdaj, prav ta trenutek na pravem mestu in sem tu pristala prav zaradi svojih napačnih in kaotičnih odločitev.
Ravno danes sem v pavzi med učenjem malo pregledovala bloge ameriških deklet in premišljevala, da bi tudi jaz morala svoje Cvetenje iz občasnega in predvsem nerednega pisanja o vsakdanjih dogodkih v svojem čudaškem poetičnem slogu spremeniti v bolj uporaben blog, ki bi drugim radikalno spreminjal življenja. Namesto namigovanja na nenavadne dogodke iz svojega življenja bi morala pisati objave z naslovi.: 8 načinov, kako preživeti izpitno obdobje lepo urejen. 14 korakov do zgodnjega jutranjega vstajanja. 3 navodila, kako se znebiti (grde) navade konzumiranja hrane v postelji.
Ampak, žal mi je, Katarina, ne bo šlo. Ker ne poznaš odgovorov na te naslove in ker je kaos to, kar si, pravi modri, poznavalski glas v moji glavi. In ker si se na koncu tudi brez pomoči dolgih in zamudnih seznamov stvari, ki bi jih morala spremeniti na sebi, vedno nekako prebila do konca. In tudi zdaj se boš. In zimski semester prvega letnika magistrskega študija v spominu ne bo ostal kot lenobno, zaviralno obdobje tvojega življenja, ampak kot čas, ko se je začela povsem nova in nepredstavljivo lepa zgodba.
Poskusila sem se prizemljiti, se z mislimi vrniti v predavalnico in predvsem odgnati črne misli z zavedanjem, da obžalovanje ne bo ničesar rešilo in da je, kar je. Kajti toliko stvari je, ki se, če bi sprejela eno samo drugačno odločitev, kot sem jo, ne bi zgodilo. Ko sem po pregnetenem in vročem poletju, polnem poslavljanj in odhajanj nekdaj dragih ljudi, kljub vsemu uspešno zaključila študij na prvi stopnji in diplomirala, ni bilo druge poti kot odpotovati in to daleč stran. Ko se danes (in čisto vsak dan se) vračam k spominom na New York (morda grem s tem že komu na živce, ampak – ni mi mar), poskušam razumeti, kaj je tisto, kar dela to mesto drugačno od drugih mest na planetu. In ko sem v ponedeljek poslušala jazz koncert, čigar avtor je snov za glasbo črpal naravnost z newyorških ulic in svojih doživljanj na njih, čez nekaj dni pa sem s Terezo na kavču v pižami gledala Seks v mestu, sem razumela, da gre za mesto, ki ima za vsakogar nekaj. Za izjemne glasbenike, vsestranske umetnike, fotografe, modne oblikovalce, natakarice iz predmestij, poslovneže in nenazadnje pesnike. Katarina, sem zaslišala glas. Če ne bi diplomirala v kaotičnem letu 2015, veš, da ne bi šla v New York. Veš, da se konec septembra ne bi vrnila v Ljubljano, takšna, kot si se, me je v trenutku silovitega obžalovanja začel opominjati notranji, dobronamerni glas. In sredi vaj na faksu sem zaprla oči in si zamišljala, da sem na metroju, ki pravkar izpod zemlje pripelje na svetlo, od koder vidim majhne črne mravlje, ki se sprehajajo po ulicah Brooklyna in so napoti v sinagogo, jaz pa se peljem na vetrovni Coney Island ...
Bi šla pa v NY kdaj drugič, če ne bi šla zdaj, je nenadoma v sanjarjenje posegel nekoliko bolj realističen in vedno najbolj pameten ter tudi nesramen glas. Ali pa bi izkoristila daljši absolventski staž in šla za dlje časa. Saj so Williamsi sami rekli, da bi me vzeli za hčer, me namestili v zgornji sobi v svoji stari hiši v Queensu. Ko sem bila tam, sem resnično dosti premišljevala, kako bi si preuredila sobo, če bi lahko ostala tam. Potem bi se vpisala v kak bralni klub na Manhattnu ter z mladimi ameriškimi pisatelji hodila po antikvariatih, srkala kavo v kavarnicah v Brooklynu in jih učila ruske besede ter neutolažljivo jokala, ko bi morala domov. Kmalu bi pozabila, da sploh obstaja vzhod, da obstajajo njegove grozeče krize in nevarni konflikti ...
Toda, Katarina (hvala Bogu za dobronameren glas). Doma, v Sloveniji, te je vendar čakala povsem nova zgodba in ti si se morala vrniti. In čisto res me je. Zgodba, na katero prej s svojimi možgani, polnimi domišljije, nisem upala niti pomisliti (moja domišljija namreč izjemno dobro deluje predvsem takrat, ko je potrebno razmišljati o možnih slabih dogodkih, ne pa o nepredstavljivo dobrih). Čakala me je torej zgodba, ki je po vsem tem času, ko sem se leto za letom trudila biti urejena, organizirana ter obvladljiva, povsem, ampak resnično povsem osmislila moj kaos.
Osmislila moj kaos. Sem res to zapisala? Kajti težko bi našla bolj moteč element v svojem življenju, kot je kaos, v katerem živim in ki se razteza v absolutno vse kotičke mojega življenja. In ko po vsem tem trudu, da bi ta kaos vsaj malo obvladala, nekdo nenadoma reče, da je pravzaprav ravno to tisto, kar me dela zanimivo in živo, nenadoma spoznam, da sem prav zdaj, prav ta trenutek na pravem mestu in sem tu pristala prav zaradi svojih napačnih in kaotičnih odločitev.
Ravno danes sem v pavzi med učenjem malo pregledovala bloge ameriških deklet in premišljevala, da bi tudi jaz morala svoje Cvetenje iz občasnega in predvsem nerednega pisanja o vsakdanjih dogodkih v svojem čudaškem poetičnem slogu spremeniti v bolj uporaben blog, ki bi drugim radikalno spreminjal življenja. Namesto namigovanja na nenavadne dogodke iz svojega življenja bi morala pisati objave z naslovi.: 8 načinov, kako preživeti izpitno obdobje lepo urejen. 14 korakov do zgodnjega jutranjega vstajanja. 3 navodila, kako se znebiti (grde) navade konzumiranja hrane v postelji.
Ampak, žal mi je, Katarina, ne bo šlo. Ker ne poznaš odgovorov na te naslove in ker je kaos to, kar si, pravi modri, poznavalski glas v moji glavi. In ker si se na koncu tudi brez pomoči dolgih in zamudnih seznamov stvari, ki bi jih morala spremeniti na sebi, vedno nekako prebila do konca. In tudi zdaj se boš. In zimski semester prvega letnika magistrskega študija v spominu ne bo ostal kot lenobno, zaviralno obdobje tvojega življenja, ampak kot čas, ko se je začela povsem nova in nepredstavljivo lepa zgodba.