Biti oddaljen, biti umazan, biti iskren, biti predan. (Andaluzija 2017)
Moja sestra mi je povedala zgodbo. Ne zgodbo, dogodek pravzaprav. V mestu v južni Španiji, v katerem je živela nekaj let, je po zmagah na parlamentarnih volitvah v kabinet župana prišla županja. Na steni v županovem kabinetu v tem mestu, za katerega smo vsi slišali v tisti znameniti pesmi o črni kobili, bisagi, polni oliv, luni na nebu, pa so na steni visele tri podobe: Davidova zvezda, polmesec z zvezdo in križ. Po sestrinih besedah naj bi rekla: "Tega pa tu ne morem imeti," in križ snela s stene.
Tretjič sem bila v južni Španiji in tretjič sem razumela: vsa očarljivost, vsa divjost, vsa kaotičnost in vsa harmonija izhajajo iz teh treh simbolov; južne Španije ne bi bilo brez objokanih Marij, brez podob okrvavljenega Kristusa, ne bi bilo brez arabsko obokanih vrat in oken in ne bi bilo brez skrivnostnih judovskih vodnjakov med belimi, skritimi uličicami. Svoj temperament ima, svoje lenobno življenje, dolge sieste, pozne večerje, počasna jutra, prazne pregrete ulice, nenavadne verske običaje.
V spominu sem imela drugačno Andaluzijo. Toda to je edino logično, po petih letih stvari, mesta in ljudje ne morejo biti več isti, ko se vrneš vanje ali k njim. In ti nisi več čisto tak, kot si bil, v mojem primeru nisi več osemnajstletna gimnazijska maturantka. Tokrat sem bila pozorna na druge detajle, na druge podrobnosti in celote.
I.
Vse potovanje je bilo napol čudež, pravzaprav, tega sva se zavedala od prvega trenutka dalje. Čudež, da sva po dolgih urah vožnje po premočeni in popolnoma natrpani italijanski avtocesti ujela tisto presneto letalo. Ampak sva ga in nekaj čez polnoč sva v mansardnem stanovanju jedla rižoto in opazovala osvetljeni Rincón de la Victoria, najin kot zmage.
II.
Najprej naju je Klara peljala v Frigiliano in naju zaradi opravkov na občini pustila tavati po očarljivi vasici. Tu je bilo poletje, mačke so poležavale na razgretem asfaltu, v eni od uličic sva naletela na mulo. Bil je tisti čas v letu, ko sem si od nekdaj želela obiskati Andaluzijo - čas, ko vse cveti.
Tretjič sem bila v južni Španiji in tretjič sem razumela: vsa očarljivost, vsa divjost, vsa kaotičnost in vsa harmonija izhajajo iz teh treh simbolov; južne Španije ne bi bilo brez objokanih Marij, brez podob okrvavljenega Kristusa, ne bi bilo brez arabsko obokanih vrat in oken in ne bi bilo brez skrivnostnih judovskih vodnjakov med belimi, skritimi uličicami. Svoj temperament ima, svoje lenobno življenje, dolge sieste, pozne večerje, počasna jutra, prazne pregrete ulice, nenavadne verske običaje.
V spominu sem imela drugačno Andaluzijo. Toda to je edino logično, po petih letih stvari, mesta in ljudje ne morejo biti več isti, ko se vrneš vanje ali k njim. In ti nisi več čisto tak, kot si bil, v mojem primeru nisi več osemnajstletna gimnazijska maturantka. Tokrat sem bila pozorna na druge detajle, na druge podrobnosti in celote.
I.
Vse potovanje je bilo napol čudež, pravzaprav, tega sva se zavedala od prvega trenutka dalje. Čudež, da sva po dolgih urah vožnje po premočeni in popolnoma natrpani italijanski avtocesti ujela tisto presneto letalo. Ampak sva ga in nekaj čez polnoč sva v mansardnem stanovanju jedla rižoto in opazovala osvetljeni Rincón de la Victoria, najin kot zmage.
II.
Najprej naju je Klara peljala v Frigiliano in naju zaradi opravkov na občini pustila tavati po očarljivi vasici. Tu je bilo poletje, mačke so poležavale na razgretem asfaltu, v eni od uličic sva naletela na mulo. Bil je tisti čas v letu, ko sem si od nekdaj želela obiskati Andaluzijo - čas, ko vse cveti.
Nekaj časa sva tako hodila po uličicah, božala mačke, gledala morje in si ogledovala muzej na prostem. V tej vasi se naju je skupnost treh kultur močno dotaknila - pozoren opazovalec je lahko našel nekaj neobičajih upodobitev verskih simbolov: na tleh, na vodnjakih, na umetniških skulpturah.
Medtem ko sva raziskovala ulice, se je od nekod nenadoma zaslišala violina. Na glavnem trgu nedaleč od občine sva našla Klaro, ki je upogibala lok nad svojo violino, okoli nje pa se je že nabralo nekaj poslušalcev. Vsakič, ko jo slišim igrati v živo, začutim, da to pogrešam bolj, kot si mislim. Navsezadnje sem ob upogibanju njenega loka odraščala.
Za pozno kosilo smo izbrali Nerjo, turistično mesto na obali. Domišljala sem si, da z Balkona Evrope lahko vidim obalo Afrike. Mislim, da se je sicer ne da videti.
III.
Čez noč se je vreme povsem spremenilo in zbudili smo se v vlažno, turobno in mrzlo jutro. Dež nas je čez nekaj ur pregnal z ulic Malage, zaradi česar si nismo nikoli ogledali Picassovega muzeja. Najbrž se bo zato v Malago potrebno vrniti.
Jaz pa sem že začela dobivati lekcijo o življenju, eno tistih, ki jih obožujem, saj z njimi spoznam, kako je vse smiselno in postanem vznesena nad urejenostjo vesolja. Svoje gimnazijsko znanje španščine, ki sem jo zadnja leta iz morda pretirane ljubezni in predanosti do slovanskega ne samo odrinila, temveč sem svoje odločitve o učenju španščine v gimnaziji celo zavračala, sem zdaj s trudom vlekla iz kotičkov spomina. Nekaj je zahvaljujoč občutku za jezik še ostalo v spominu, za ostalo pa mi je bilo žal, da se nisem, ko je bil še čas za to, bolj trudila. Dialogi v španščini, ki sem jih v družinski hiši v Campillosu nedaleč od Malage iz vljudnosti želela izpeljati, so zato ostali bolj ali manj okorni. O tem, kako naju je kasneje tistih nekaj španskih besed, ki so mi ostale iz gimnazije, rešilo, da sva dobila nekaj hrane, pa kasneje.
IV.
Dež do naslednjega dne ni ponehal in na najin prvi samostojen izlet sva se odpravila v dežju. Midva, najet avto in dolge andaluzijske ceste. Proč od večjih mest so bele vasi, ki sva si jih šla ogledat. Zdaj, ko gledam nazaj, ugotavljam, da vreme za utesnjujočo, med skale zavlečeno vasico Setenil de las Bodegas, ne bi moglo biti boljše. S skal je curljala voda po najinih anorakih, nizki stropi pa so porajali občutek nenavadne tesnobe in temačnosti.
Čez noč se je vreme povsem spremenilo in zbudili smo se v vlažno, turobno in mrzlo jutro. Dež nas je čez nekaj ur pregnal z ulic Malage, zaradi česar si nismo nikoli ogledali Picassovega muzeja. Najbrž se bo zato v Malago potrebno vrniti.
Jaz pa sem že začela dobivati lekcijo o življenju, eno tistih, ki jih obožujem, saj z njimi spoznam, kako je vse smiselno in postanem vznesena nad urejenostjo vesolja. Svoje gimnazijsko znanje španščine, ki sem jo zadnja leta iz morda pretirane ljubezni in predanosti do slovanskega ne samo odrinila, temveč sem svoje odločitve o učenju španščine v gimnaziji celo zavračala, sem zdaj s trudom vlekla iz kotičkov spomina. Nekaj je zahvaljujoč občutku za jezik še ostalo v spominu, za ostalo pa mi je bilo žal, da se nisem, ko je bil še čas za to, bolj trudila. Dialogi v španščini, ki sem jih v družinski hiši v Campillosu nedaleč od Malage iz vljudnosti želela izpeljati, so zato ostali bolj ali manj okorni. O tem, kako naju je kasneje tistih nekaj španskih besed, ki so mi ostale iz gimnazije, rešilo, da sva dobila nekaj hrane, pa kasneje.
IV.
Dež do naslednjega dne ni ponehal in na najin prvi samostojen izlet sva se odpravila v dežju. Midva, najet avto in dolge andaluzijske ceste. Proč od večjih mest so bele vasi, ki sva si jih šla ogledat. Zdaj, ko gledam nazaj, ugotavljam, da vreme za utesnjujočo, med skale zavlečeno vasico Setenil de las Bodegas, ne bi moglo biti boljše. S skal je curljala voda po najinih anorakih, nizki stropi pa so porajali občutek nenavadne tesnobe in temačnosti.
Čez čas je vreme postalo lepše in v naslednji vasi, Zahari de la Sierra, je že sijalo sonce, in ko sva se vozila čez mogočni prelaz do zadnje vasi, Grazaleme, se je že vsa pokrajina kopala v soncu. Toda name je največji vtis napravil ravno razmočeni Setenil, Aleš pa je bil tako kot jaz pred šestimi leti, ko sem prvič obiskala Rondo, navdušen nad njenim mogočnim mostom.
V.
Drugim večinoma rečeva, da eno noč nisva prespala v Malagi, ker sva se odpravila dlje na vzhodno obalo in bi se v enem dnevu predolgo vozila (oziroma bi moški vozil preveč, jaz namreč nisem vozila). Delno je to res, ampak samo delno, na delu so bile namreč še druge sile. Ko sva pred potovanjem na internetu naletela na apartma v vasi z nenavadnim imenom Alsodux, ki naju je spomnil na Asterixa in Obelixa, ob vznožju veličastnega gorovja La Alpujarra, sva to izbrala za najino postojanko. Na poti do tja, ko sva zapustila glavne ceste, so bila mesta, ki jih ni v vodičih, še več belih vasi, toda manj znanih, bolj svojeglavih in neurejenih. Ena teh je bila Alsodux, le da se je od drugih razlikovala po izraziti majhnosti ter tišini nedeljskega popoldneva. Ko sva prišla tja, je zrak miroval, peščica ostarelih gospodov je pred gostilno igrala šah, vse ostalo je bilo nepremično.
Potem ko sva dobila dom, sva se odpravila na raziskovanje okolice in na lov za hrano - to so bili kraji, kjer so snemali vesterne, ker je pokrajna spominjala na divji zahod. Mesto Tabernas, grdo in nepomembno, se je navzelo kavbojskega videza, psi so lajali na naju, vročina je puhtela iz asfalta. Hrane ni bilo moč najti nikjer - vse je bilo zaprto, vse se je pripravljalo na prihajajoč prvi maj. Lačna sva se vrnila v Alsodux in se odpravila na tapase v edini gostilnici v miniaturni vasici.
Drugim večinoma rečeva, da eno noč nisva prespala v Malagi, ker sva se odpravila dlje na vzhodno obalo in bi se v enem dnevu predolgo vozila (oziroma bi moški vozil preveč, jaz namreč nisem vozila). Delno je to res, ampak samo delno, na delu so bile namreč še druge sile. Ko sva pred potovanjem na internetu naletela na apartma v vasi z nenavadnim imenom Alsodux, ki naju je spomnil na Asterixa in Obelixa, ob vznožju veličastnega gorovja La Alpujarra, sva to izbrala za najino postojanko. Na poti do tja, ko sva zapustila glavne ceste, so bila mesta, ki jih ni v vodičih, še več belih vasi, toda manj znanih, bolj svojeglavih in neurejenih. Ena teh je bila Alsodux, le da se je od drugih razlikovala po izraziti majhnosti ter tišini nedeljskega popoldneva. Ko sva prišla tja, je zrak miroval, peščica ostarelih gospodov je pred gostilno igrala šah, vse ostalo je bilo nepremično.
Potem ko sva dobila dom, sva se odpravila na raziskovanje okolice in na lov za hrano - to so bili kraji, kjer so snemali vesterne, ker je pokrajna spominjala na divji zahod. Mesto Tabernas, grdo in nepomembno, se je navzelo kavbojskega videza, psi so lajali na naju, vročina je puhtela iz asfalta. Hrane ni bilo moč najti nikjer - vse je bilo zaprto, vse se je pripravljalo na prihajajoč prvi maj. Lačna sva se vrnila v Alsodux in se odpravila na tapase v edini gostilnici v miniaturni vasici.
Izkazalo se je, da natakar ne zna niti besede angleško. Še manj, tudi meni je bil trmasto napisan v španščini. Po nekaj poskusih sporazumeti se sem zamahnila z roko in naključno pokazala na tri jedi na jedilniku. "Kaj bova jedla?" je vprašal Aleš. "Nimam pojma," sem odgovorila.
Na srečo je bila hrana tako dobra, da sva se zjutraj vrnila na zajtrk. Natakarja sem v svoji okorni španščini prepričala, naj nama prinese nekaj za zajtrk. "Uno?" me je vprašal, potem ko je opisal neko jed. "No, dos," je bil moj odgovor, ker se mi je zdelo logično, da mora skrivnostno jed dobiti vsak. "Kaj bova jedla?" je vprašal Aleš. "Ne vem," sem odgovorila, "vem pa, da bova dobila dve porciji".
Na srečo je bila hrana tako dobra, da sva se zjutraj vrnila na zajtrk. Natakarja sem v svoji okorni španščini prepričala, naj nama prinese nekaj za zajtrk. "Uno?" me je vprašal, potem ko je opisal neko jed. "No, dos," je bil moj odgovor, ker se mi je zdelo logično, da mora skrivnostno jed dobiti vsak. "Kaj bova jedla?" je vprašal Aleš. "Ne vem," sem odgovorila, "vem pa, da bova dobila dve porciji".
VI.
Playa de los muertos naj bi bila kljub srhljivemu imenu (plaža mrtvih) ena najlepših plaž v Španiji. Bila je resnično lepa, toda na njej sva se zadržala le za nekaj minut: jaz sem krvavela, tiščalo me je lulat, morala sem pod tuš in hotela sem domov. Morda pa slavne plaže preprosto niso za naju.
VII.
Zavila sva v prvo ulico, da bi parkirala in jaz sem iskala stranišče - do naju je prišel mlad moški z brazgotino na obrazu in nama rekel, da je bolje, če greva čim prej od tod, da je nevarno in da naj mu poveva, kje imava hotel, da naju usmeri. Rekel je, da to ni kraj, kjer bi se zadrževala. Zahvalila sva se mu in med iskanjem drugega parkirišča padla v neznosno gnečno ob prazniku cvetenja patiev.
Cordoba je čudovito mesto, navdihujoče, staro, resnično prelepo mesto. Ampak cveti zgolj v začetku maja, kot mesto pa umira, lokale so pozaprli, okna trgovinic, ki sem jih tako rada obiskovala pred šestimi, pa pred petim leti, so prelepljena s kartoni. Počasen sprehod po starem delu mesta so motili hitri avtomobili, ki so se peljali mimo. Lejana y sola, daljna in sama. Poleg tega pa še zanemarjena in zapuščena.
Playa de los muertos naj bi bila kljub srhljivemu imenu (plaža mrtvih) ena najlepših plaž v Španiji. Bila je resnično lepa, toda na njej sva se zadržala le za nekaj minut: jaz sem krvavela, tiščalo me je lulat, morala sem pod tuš in hotela sem domov. Morda pa slavne plaže preprosto niso za naju.
VII.
Zavila sva v prvo ulico, da bi parkirala in jaz sem iskala stranišče - do naju je prišel mlad moški z brazgotino na obrazu in nama rekel, da je bolje, če greva čim prej od tod, da je nevarno in da naj mu poveva, kje imava hotel, da naju usmeri. Rekel je, da to ni kraj, kjer bi se zadrževala. Zahvalila sva se mu in med iskanjem drugega parkirišča padla v neznosno gnečno ob prazniku cvetenja patiev.
Cordoba je čudovito mesto, navdihujoče, staro, resnično prelepo mesto. Ampak cveti zgolj v začetku maja, kot mesto pa umira, lokale so pozaprli, okna trgovinic, ki sem jih tako rada obiskovala pred šestimi, pa pred petim leti, so prelepljena s kartoni. Počasen sprehod po starem delu mesta so motili hitri avtomobili, ki so se peljali mimo. Lejana y sola, daljna in sama. Poleg tega pa še zanemarjena in zapuščena.
VIII.
Šele tretjič, s tabo, sem občutila, kaj je to potovati.
Biti oddaljen, biti umazan, biti iskren, biti predan.
Spreminjati se v nekaj, česar še
ne poznaš.
Šele tretjič, s tabo, sem občutila, kaj je to potovati.
Biti oddaljen, biti umazan, biti iskren, biti predan.
Spreminjati se v nekaj, česar še
ne poznaš.