Z okna apartmaja v Malinski (pesem)
Danes sem sklenila, da se ne bom udeležila večernega programa na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, kjer delam kot asistentka. Danes je torej prvi dan po sedmih dneh, ko sem zvečer doma, toda seminaristi že pišejo, naj vseeno pridem. Preveč sem utrujena, sem jim rekla. Čeprav sem včeraj spala do pol enih popoldne, sem danes ponoči spala samo štiri ure. Zakaj samo štiri ure? Ah, tako pride. Včasih pač ne moreš zaspati.
Iz izpitnega obdobja sem skočila naravnost v novo službo. V čudovito, dinamično, toda izjemno odgovorno službo. Veseli me, ko se vsako jutro pred osmo pripeljem na faks, pozdravim šefa, si nadenem priponko s svojim imenom, si skuham kavo, skuham kavo lektorjem in skopiram nekaj listov lektorici, ki pride v službo najbolj zgodaj. Všeč mi je, ko se s seminaristi potrpežljivo, počasi in predvsem knjižno pogovarjam v svojem maternem jeziku in me ob tem občudujoče gledajo. Všeč mi je, da sem del zanesljive ekipe. V soboto smo šli na ekskurzijo in Postojnsko jamo ter Piran sem si ogledala s povsem novimi očmi.
Toda ker sem letos tako kot na vseh področjih svojega življenja bluzila, ko ne delam na Seminarju, skočim še v službo v knjižnico, kjer ure in ure pospravljam knjige. Včasih medtem razmišljam, kam je šla moja plača, ki sem jo prejela za delo, ki ga pravzaprav (še) nisem opravila (potem se spomnim na množico čevljev v svoji omari in mi je jasno, kam je šla). Včasih zaradi tega delam tudi po deset ur na dan.
Včasih, ko me kdo vpraša, kdaj in kam grem letos na morje, če grem na kakšno potovanje in tako naprej, bi si najraje izmisilila, da grem na Zakintos ali Santorini. Možnosti za to so približno tako velike, kot da se Grčija reši iz krize. Pa saj ne, da bi o tem kaj vedela. Na svetovne dogodke se vse bolj požvižgam, dovolj imam lastnih skrbi.
Pogostokrat moram zajeti sapo in si reči: pa kaj potem, če letos ni šlo vse po načrtih. Ostala je še peščica izpitov, celo poletje bom lahko brala študijsko literaturo. Zakaj pa ne, vedno tarnam, da imam med letom premalo časa. Lahko se bom prebila skozi sodobne slovenske romane, sodobno slovensko dramo in ruski simbolizem. Nalašč sem si pustila same literarne predmete in ko je kdo presenečen nad številom neopravljenih izpitov, rečem, da se želim samo dobro pripraviti. In ko me vprašajo, kaj imam za diplomo, in ko povem, da slovensko poezijo, pravijo: ah, saj v tem boš pa uživala. Bom, brez skrbi. Vse bo v redu. Pogostokrat se spomnim, da se je samo pred mesecem dni zdelo nemogoče. Na zadnji dan predavanj pred malo več kot enim mesecem sem imela ob pol petih popoldne v prihajajoči poletni vročini predstavitev neke bizarne teme s področja semiotike in umetnostne zgodovine in prepričana sem bila, da se ukvarjam s stvarmi, ki so pretežke zame. Koliko živcev je bilo izgubljenih zaradi seminarskih nalog v tem letu. Enkrat sva s Snežno spali samo pet ur, ker sva delali seminarsko nalogo za slovenska narečja. Toda ko so se v indeksu pojavile ocene, sem najprej petnajst minut vreščala od sreče in bila zadovoljna, da si vedno znova izberem težjo pot. No, pa saj sem o tem že pisala.
Zdaj pa nekaj o poletju. Vročem, soparnem, težkem, zadušljivem, tesnobnem letnem času. Kakšna muka je meni to poletje. Najlepše in najtežje od vseh. Jesen je melanolična, to že vemo, pozimi obstaja nevarnost depresije, ampak nič za to, spomladi smo nekam dremavi, ampak narava se prebuja, poletje pa je -
težko. Pritisne nate s tistimi napol hladnimi jutri, ki so obenem že soparni. V vsakem čudovitem, jasnem poletnem večeru je hkrati nekaj bolečega. Nekaj minljivega. Neomejen prosti čas je s svojo praznino včasih nasilen in te dela še bolj žalostnega kot sicer. Čutiš, da si poletju dolžen, da ga izživiš, pa ga ne znaš. Sredi najbolj pristnih občutkov sreče, večernih sprehodov po mestu, kepic sladoleda, opazovanjem pouličnih igralcev, pakiranjem, vožnjo na vlaku, pride od nekod občutek bolestne bolečine, pomešane z nepopisno srečo.
Srečko Kosovel je imel kraško jesen, jaz imam poletje (saj ne da se primerjam z njim, ampak vseeno). Poletje je samo odsotnost jeseni, če lahko parafraziram samo sebe. Ponavadi ne objavljam svoje poezije na blogu, tokrat bom napravila izjemo. Morda zato, ker lahko samo poezija pove, kaj je tisto, kar resnično boli.
Pesem je objavljena na povezavi: www.ludliteratura.si/branje/z-okna-apartmaja-v-malinski/
Iz izpitnega obdobja sem skočila naravnost v novo službo. V čudovito, dinamično, toda izjemno odgovorno službo. Veseli me, ko se vsako jutro pred osmo pripeljem na faks, pozdravim šefa, si nadenem priponko s svojim imenom, si skuham kavo, skuham kavo lektorjem in skopiram nekaj listov lektorici, ki pride v službo najbolj zgodaj. Všeč mi je, ko se s seminaristi potrpežljivo, počasi in predvsem knjižno pogovarjam v svojem maternem jeziku in me ob tem občudujoče gledajo. Všeč mi je, da sem del zanesljive ekipe. V soboto smo šli na ekskurzijo in Postojnsko jamo ter Piran sem si ogledala s povsem novimi očmi.
Toda ker sem letos tako kot na vseh področjih svojega življenja bluzila, ko ne delam na Seminarju, skočim še v službo v knjižnico, kjer ure in ure pospravljam knjige. Včasih medtem razmišljam, kam je šla moja plača, ki sem jo prejela za delo, ki ga pravzaprav (še) nisem opravila (potem se spomnim na množico čevljev v svoji omari in mi je jasno, kam je šla). Včasih zaradi tega delam tudi po deset ur na dan.
Včasih, ko me kdo vpraša, kdaj in kam grem letos na morje, če grem na kakšno potovanje in tako naprej, bi si najraje izmisilila, da grem na Zakintos ali Santorini. Možnosti za to so približno tako velike, kot da se Grčija reši iz krize. Pa saj ne, da bi o tem kaj vedela. Na svetovne dogodke se vse bolj požvižgam, dovolj imam lastnih skrbi.
Pogostokrat moram zajeti sapo in si reči: pa kaj potem, če letos ni šlo vse po načrtih. Ostala je še peščica izpitov, celo poletje bom lahko brala študijsko literaturo. Zakaj pa ne, vedno tarnam, da imam med letom premalo časa. Lahko se bom prebila skozi sodobne slovenske romane, sodobno slovensko dramo in ruski simbolizem. Nalašč sem si pustila same literarne predmete in ko je kdo presenečen nad številom neopravljenih izpitov, rečem, da se želim samo dobro pripraviti. In ko me vprašajo, kaj imam za diplomo, in ko povem, da slovensko poezijo, pravijo: ah, saj v tem boš pa uživala. Bom, brez skrbi. Vse bo v redu. Pogostokrat se spomnim, da se je samo pred mesecem dni zdelo nemogoče. Na zadnji dan predavanj pred malo več kot enim mesecem sem imela ob pol petih popoldne v prihajajoči poletni vročini predstavitev neke bizarne teme s področja semiotike in umetnostne zgodovine in prepričana sem bila, da se ukvarjam s stvarmi, ki so pretežke zame. Koliko živcev je bilo izgubljenih zaradi seminarskih nalog v tem letu. Enkrat sva s Snežno spali samo pet ur, ker sva delali seminarsko nalogo za slovenska narečja. Toda ko so se v indeksu pojavile ocene, sem najprej petnajst minut vreščala od sreče in bila zadovoljna, da si vedno znova izberem težjo pot. No, pa saj sem o tem že pisala.
Zdaj pa nekaj o poletju. Vročem, soparnem, težkem, zadušljivem, tesnobnem letnem času. Kakšna muka je meni to poletje. Najlepše in najtežje od vseh. Jesen je melanolična, to že vemo, pozimi obstaja nevarnost depresije, ampak nič za to, spomladi smo nekam dremavi, ampak narava se prebuja, poletje pa je -
težko. Pritisne nate s tistimi napol hladnimi jutri, ki so obenem že soparni. V vsakem čudovitem, jasnem poletnem večeru je hkrati nekaj bolečega. Nekaj minljivega. Neomejen prosti čas je s svojo praznino včasih nasilen in te dela še bolj žalostnega kot sicer. Čutiš, da si poletju dolžen, da ga izživiš, pa ga ne znaš. Sredi najbolj pristnih občutkov sreče, večernih sprehodov po mestu, kepic sladoleda, opazovanjem pouličnih igralcev, pakiranjem, vožnjo na vlaku, pride od nekod občutek bolestne bolečine, pomešane z nepopisno srečo.
Srečko Kosovel je imel kraško jesen, jaz imam poletje (saj ne da se primerjam z njim, ampak vseeno). Poletje je samo odsotnost jeseni, če lahko parafraziram samo sebe. Ponavadi ne objavljam svoje poezije na blogu, tokrat bom napravila izjemo. Morda zato, ker lahko samo poezija pove, kaj je tisto, kar resnično boli.
Pesem je objavljena na povezavi: www.ludliteratura.si/branje/z-okna-apartmaja-v-malinski/