Ko zmanjka besed
Nekrolog je bil objavljen v letošnjih Domačih vajah, literarnem glasilu dijakov Škofijske klasične gimnazije, ki je izšel maja, danes pa ga objavljam tudi na svojem blogu po točno šestih mesecih smrti Aleša Debeljaka.
»Aleš, tukaj je več knjig, kot jih ima povprečen Slovenec doma,« so besede Dijane Matković ob pogledu na polico s knjigami, katerih avtor je Aleš Debeljak, v filmu z naslovom Portret umetnika: Aleš Debeljak. Sedemminutni film je bil na spletu objavljen 29. januarja 2016, le dan po njegovi smrti.
Zbirka knjig na polici, ki jo vidimo v filmu, je resnično zajetna in priča o avtorjevi veliki pesniški in esejistični produktivnosti, o njegovem močnem in opaznem glasu, ki je zaznamoval slovensko intelektualno srenjo zadnjih desetletij.
Aleša Debeljaka se bodo različni ljudje, katerih življenja je zaznamoval, spominjali drugače – njegovi sodelavci kot lucidnega in pronicljivega govorca, študentje kulturologije na Fakulteti za družbene vede kot karizmatičnega predavatelja, bralci njegovih kolumn v Delu kot misleca, ki je pisal in govoril, o čemer si drugi niso upali pisati in govoriti, njegova družina kot predanega moža in očeta, njegovi prijatelji, s katerimi je neutrudno razglabljal ob večerih kot človeka, ki je imel rad življenje, ki je nanj gledal s široke perspektive in ki je užival v vseh njegovih danostih – glasbi, potovanjih, umetnosti –, večina nas, ki smo ga srečevali zgolj v tiskani besedi, v sveže natisnjenih zbirkah poezije, v seznamih obvezne literature, vsi mi pa se ga bomo spominjali predvsem kot neizčrpen vir pesniške besede. Tej se ni mogel izogniti, kajti tudi v njegovih kolumnah je moč začutiti vrline, ki pritičejo pesnikom – povezovanje komaj združljivih misli in motivov v premišljene ideje, neizmeren občutek tako za človeka kot za človeštvo in navsezadnje neizogibno vizionarstvo, ki ga spremlja grenkoba izginevanja sveta, ki se je porušil.
Njegova zadnja kolumna, objavljena v Delu, nosi naslov Solze v Evropi. Redki so tisti prebivalci Evrope, ki se jim danes ob omembi njihove domače celine ne bi pojavile misli, prepojene s strahom in skrbmi, tistim najbolj občutljivim pa morda celo solze. Evropa, ki je danes zmedena in medsebojno nepovezana, se vsak dan srečuje s preizkušnjami, ki terjajo takojšnje in premišljene odločitve, ki bodo prinesle dobro vsem – tistim, ki so se v Evropi rodili, in tistim, ki bi si morda želeli, da bi se. Toda namesto učinkovitih odločitev namesto nas odloča strah, bojazen pred morebitno nevarnostjo in spremembami, ki bi porušile ustaljeni svet. Solze vpletenih v množico kriz, ki jih omenja avtor v svoji zadnji kolumni – ob begunski krizi opozarja na skorajda pozabljeno finančno krizo, grško ter ukrajinsko, ki sta razbili Evropo – pa v ideoloških bojih ostajajo neopažene.
Morda to velja tudi za besede pesnika in publicista. Debeljak sledi Beckettovi misli: »Moje besede so moje solze.« Pesnik nima ničesar drugega kakor besed, prav tako velja to za predavatelja in esejista. In čeprav se zdi pisanje tolikokrat edina pot iz »obupa, ki rahlo šumi v nas«[1], včasih ni dovolj za reševanje svetovnih kriz, osvobajanje od bremena, ki nastaja pod težo sveta. Zavedanje, da pisanje ne doseže zadosti bralcev, da ne spremeni, opogumi ali opozori zadosti duš, privede do molčanja. In ostane samo še tišina.
Pa prav zdaj, si lahko mislimo. Prav zdaj, ko bo svet od nas terjal, da se odločamo modro in premišljeno, da smo karseda objektivni, pravični in pogumni, je umolknil eden izmed glasov intelektualnega in pesniškega prostora. »Strašna izguba za slovensko in svetovno mišljenje in pesništvo,« je v Spominih na Aleša Debeljaka[2] zapisal njegov prijatelj pisatelj Andrej Blatnik. Toda čas za smrt najbrž nikoli ni pravšnji in morda se bo šele zdaj, po smrti pesnika, našel kdo, ki ga bo zanimalo, kaj je pesnik imel povedati.
Škoda za svetlobo, ki redko, vse preredko, se pojavi
skoz meglico nad gladino, časa je malo, prostora ne dam,
nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: če hočeš,
reci temu kraj privatnega spomina, če hočeš konec poti.
Aleš Debeljak, Elegantni lok
[1] Aleš Debeljak: Ta pesem je zate
[2] Delo, 29. 1. 2016
»Aleš, tukaj je več knjig, kot jih ima povprečen Slovenec doma,« so besede Dijane Matković ob pogledu na polico s knjigami, katerih avtor je Aleš Debeljak, v filmu z naslovom Portret umetnika: Aleš Debeljak. Sedemminutni film je bil na spletu objavljen 29. januarja 2016, le dan po njegovi smrti.
Zbirka knjig na polici, ki jo vidimo v filmu, je resnično zajetna in priča o avtorjevi veliki pesniški in esejistični produktivnosti, o njegovem močnem in opaznem glasu, ki je zaznamoval slovensko intelektualno srenjo zadnjih desetletij.
Aleša Debeljaka se bodo različni ljudje, katerih življenja je zaznamoval, spominjali drugače – njegovi sodelavci kot lucidnega in pronicljivega govorca, študentje kulturologije na Fakulteti za družbene vede kot karizmatičnega predavatelja, bralci njegovih kolumn v Delu kot misleca, ki je pisal in govoril, o čemer si drugi niso upali pisati in govoriti, njegova družina kot predanega moža in očeta, njegovi prijatelji, s katerimi je neutrudno razglabljal ob večerih kot človeka, ki je imel rad življenje, ki je nanj gledal s široke perspektive in ki je užival v vseh njegovih danostih – glasbi, potovanjih, umetnosti –, večina nas, ki smo ga srečevali zgolj v tiskani besedi, v sveže natisnjenih zbirkah poezije, v seznamih obvezne literature, vsi mi pa se ga bomo spominjali predvsem kot neizčrpen vir pesniške besede. Tej se ni mogel izogniti, kajti tudi v njegovih kolumnah je moč začutiti vrline, ki pritičejo pesnikom – povezovanje komaj združljivih misli in motivov v premišljene ideje, neizmeren občutek tako za človeka kot za človeštvo in navsezadnje neizogibno vizionarstvo, ki ga spremlja grenkoba izginevanja sveta, ki se je porušil.
Njegova zadnja kolumna, objavljena v Delu, nosi naslov Solze v Evropi. Redki so tisti prebivalci Evrope, ki se jim danes ob omembi njihove domače celine ne bi pojavile misli, prepojene s strahom in skrbmi, tistim najbolj občutljivim pa morda celo solze. Evropa, ki je danes zmedena in medsebojno nepovezana, se vsak dan srečuje s preizkušnjami, ki terjajo takojšnje in premišljene odločitve, ki bodo prinesle dobro vsem – tistim, ki so se v Evropi rodili, in tistim, ki bi si morda želeli, da bi se. Toda namesto učinkovitih odločitev namesto nas odloča strah, bojazen pred morebitno nevarnostjo in spremembami, ki bi porušile ustaljeni svet. Solze vpletenih v množico kriz, ki jih omenja avtor v svoji zadnji kolumni – ob begunski krizi opozarja na skorajda pozabljeno finančno krizo, grško ter ukrajinsko, ki sta razbili Evropo – pa v ideoloških bojih ostajajo neopažene.
Morda to velja tudi za besede pesnika in publicista. Debeljak sledi Beckettovi misli: »Moje besede so moje solze.« Pesnik nima ničesar drugega kakor besed, prav tako velja to za predavatelja in esejista. In čeprav se zdi pisanje tolikokrat edina pot iz »obupa, ki rahlo šumi v nas«[1], včasih ni dovolj za reševanje svetovnih kriz, osvobajanje od bremena, ki nastaja pod težo sveta. Zavedanje, da pisanje ne doseže zadosti bralcev, da ne spremeni, opogumi ali opozori zadosti duš, privede do molčanja. In ostane samo še tišina.
Pa prav zdaj, si lahko mislimo. Prav zdaj, ko bo svet od nas terjal, da se odločamo modro in premišljeno, da smo karseda objektivni, pravični in pogumni, je umolknil eden izmed glasov intelektualnega in pesniškega prostora. »Strašna izguba za slovensko in svetovno mišljenje in pesništvo,« je v Spominih na Aleša Debeljaka[2] zapisal njegov prijatelj pisatelj Andrej Blatnik. Toda čas za smrt najbrž nikoli ni pravšnji in morda se bo šele zdaj, po smrti pesnika, našel kdo, ki ga bo zanimalo, kaj je pesnik imel povedati.
Škoda za svetlobo, ki redko, vse preredko, se pojavi
skoz meglico nad gladino, časa je malo, prostora ne dam,
nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: če hočeš,
reci temu kraj privatnega spomina, če hočeš konec poti.
Aleš Debeljak, Elegantni lok
[1] Aleš Debeljak: Ta pesem je zate
[2] Delo, 29. 1. 2016