Slovenija, kdo bo tebe ljubil?
Sem študentka ruščine. Rada imam ruski jezik, rusko kulturo, Moskvo, književnost, Dostojevskega, Rahmaninova, cerkev Vasilija Blaženega in še in še. Predvsem rada govorim rusko, čeprav nepopolno in se na mnogih mestih lovim, ampak ruski jezik je čudovit in potrudim se zagrabiti vsako priložnost, da govorim svobodno in tekoče.
Pred nekaj meseci sem na internetu naletela na dva leto dni v Sloveniji živeča Rusa in ju dobronamerno povabila na kavo. Bila sem radovedna, zakaj sta izbrala Slovenijo, poleg tega pa sem hotela izpopolnjevati svoje znanje ruskega jezika. Ker sem prepričana, da ju kdo lahko iz mojega opisa prepozna, bi rada poudarila, da srž tega pisanja ni v njima in v njunem početju, ampak v tem, kakšne občutke je to njuno početje vzbudilo v meni.
Omenjeni mlad par se je v Slovenijo preselil, da bi izkusil življenje v tujini, da bi bil bližje Evropi in, kot to tudi sama omenjata, da bi se za vselej izselil iz Rusije. Kdor se je kdaj srečal z ruskim človekom, ve, da izjemno ceni slovanstvo - in Slovenija je med najbolj naprednimi, zahodnimi slovanskimi državami. Odločala sta se med Češko republiko in Slovenijo ter naposled izbrala Slovenijo.
Naše prvo (in edino) srečanje je bilo prijetno, prijazno smo se pomenkovali in pogovarjali o življenju v Sloveniji in o selitvi v drugo državo. Njun pogled na Slovenijo je bil izjemno pozitiven, kar pa ju je najbrž presenetilo - da je bil moj tudi.
Od tega srečanja je minilo nekaj mesecev in ob tem času sem še vedno spremljala njuno delovanje na internetu, vendar sem iz dneva v dan postajala bolj skeptična. Na svojem youtube kanalu delata namreč praktično reklamo za življenje v Sloveniji, ne samo za turistični obisk. Odgovarjata na vprašanja, kot so, kako dobiti delovno vizo, kakšen je zdravstven sistem, kako dobiti službo, kako ločujemo odpadke, kakšna je slovenska kuhinja, kakšne so cene najemnin, kako kupiti avto, se pravi kako sprejeti radikalno življenjsko odločitev iz se iz nazadnjaške Rusije preseliti v napredno, zahodno Slovenijo, strateško točko Evrope, odkoder vodijo vse poti v najlepša, toda draga evropska mesta - na Dunaj, v Benetke, Rim, Budimpešto in tako dalje. Zanimanje za Slovenijo dodatno krepita s čudovitimi posnetki slovenskega podeželja, Primorja, prelepih slovenskih mest, kot so Ljubljana, Maribor, Škofja Loka, razgledov s Pohorja in razglednega stolpiča v Piranu in k vsemu temu dodajata, kako je tu vse čisto, urejeno, lepo in prijazno.
Najprej mi je njuno govorjenje pihalo na dušo in me delalo ponosno, češ, tako je, to je moj dom, moja domovina, takšni smo, res imamo lepo naravo in čudovit jezik in res uporabljamo dvojino, in zdravstven sistem je še kar v redu in tako naprej in tako naprej. Njuni zvesti sledilci so jima ves čas čestitali za to pogumno življenjsko odločitev, in kako oni razmišljajo, da bi storili isto, da bi za vedno odšli iz svojega omejenega ruskega imperija v svobodno Evropo.
Da se ne bo to pisanje spremenilo v antiutopistično obtožbo, češ, kaj bi pa rad, Rus, dodal še eno provinco k svoji ogromni državi - bi vas rada spomnila na to, kaj pa mislimo o Sloveniji mi, Slovenci.
Čimprej ven iz Slovenije, te omejene, na pol razdeljene države z nepoštenimi politiki, dolgimi čakalnimi vrstami, nenormalno visokimi najemninami, slabim šolskim sistemom, nerazrešeno preteklostjo, slabimi prometnimi povezavami, zapleteno birokracijo, čimprej ven, služit pošten denar, sklepat poštene posle, govorit tuje jezike - in tudi mi kimamo in hvalimo tiste, ki se jim je uspelo prebiti iz monotonega slovenskega življenja in stopiti izven tega okvirja, izkusiti življenje v tujini, pozabiti slovenski jezik in domačo hrano.
Tudi jaz nisem nič drugačna. Včasih, v navalu jeze ali razočaranja, nagovarjam Domna k selitvi. Prišli so trenutki, ko sem si zaželela samo iti in začeti na novo.
Ampak ko sem videla, kako nek na novo priseljeni tujec gleda na mojo Slovenijo, sem postala ljubosumna. Kako neobremenjeno s preteklostjo, osvobojeno politične situacije - in kako dobra, skoraj popolna je videti skozi njune oči. Tudi jaz sem si zaželela gledati na svojo domovino z novimi, prečiščenimi očmi - z očmi svetle prihodnosti in ne umazane preteklosti.
Razlogov za odhod v tujino je veliko in so si različni. Tudi moja sestra je šla. In življenje v tujini zares prinaša nove in nove razsežnosti, nezanemarljive izkušnje. In Slovenija je za nas, Slovence, v marsičem izjemno neusmiljena.
Sem študentka slovenščine. Rada imam slovenski jezik, slovensko kulturo, Ljubljano, književnost, Prešerna, Cankarja, Tromostovje, dvojino. Obožujem kraško jesen, ljubljansko zimo, poletje v Piranu. Obožujem oddaljeno, mistično Prekmurje. Slovenski športniki so dobri, ampak niso edini, spomnimo se na filmske umetnine Roka Bička in Nejca Gazvode, na zborovsko glasbo Ambroža Čopija, na edinstven slovenski pank, na slovensko gledališče.
Nočem, da se selijo sposobni, izobraženi ljudje, nočem, da preteklost še vedno dela pregrade med nami, nočem, da tu ostanemo tisti, ki si ne upamo iti ven. Naj se razumemo, omenjen par ne dela ničesar narobe, ljudje naj se priseljujejo v Slovenijo, ampak naj na lastne oči vidijo, da je dobra zaradi Slovencev. Zaradi slovenske duše.
In kot piše v Markovem evangeliju: "Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati." (Mr 3,24-25).