Tokrat malo drugače
Moj blog je že skoraj mesec dni zapuščen, obenem pa je povsem izgubil na svoji literarni vrednosti, ker se sem večinoma prihajam samo še pritoževat nad obveznostmi, ki me pestijo. Ampak vse nepreklicno drži, tudi to, da ni zapuščen samo blog, zapuščeni so tudi moji nohti, ker že nekaj dni nisem imela časa, da bi zamenjala lak. Enako velja za obrvi, hvalabogu sem se včeraj odločila in poklicala na pomoč kozmetičarko, da me reši te neurejenosti. Petnajst minut in tistih par evrov si bom pa že odtrgala za to, da se vsaj približno spravim v red, če se že bliža moj rojstni dan. Že nekaj dni, pravzaprav odkar smo v knjižnici, kjer delam, začeli z inventuro, nisem uporabljala mejkapa – vsako jutro moram biti na Filofaksu že ob sedmih in ponavadi vstanem osem minut prej, preden moram od doma. Odkrila sem, da je toliko časa ravno dovolj, da nase navlečem ne preveč skrbno izbrane kose garderobe – važno, da so hlače udobne in da je vse ostalo toplo – si umijem zobe in grem. Na puder, maskaro, črtalo niti pomislim ne. Na avtobusu s slušalkami v ušesih odplavam daleč stran in se zbudim šele pred Filofaksom, kjer izstopim. Ob 7.01 že naročam kavo v kafiču na faksu in se odpravim delat.
Danes mi je odpadlo eno predavanje in vmes sem šla lahko domov. Imela sem načrte – do naslednjega dne napisati nekaj nalog, ki so mi ostale od začetka oktobra, prebrati brezvezen članek za Didaktiko, prebrati zgodbe za literarne delavnice in napisati kritike, SI NALAKIRATI NOHTE, napisati nekaj majlov, začeti delati stvari za naprej, ki jih moram narediti, ker bom zaradi »službenega« potovanja spustila nekaj pomembnih obveznosti, poskusiti nemoteno živeti naprej, čeprav se nekje odvija vojna. Zavlekla sem se v posteljo, ki jo nevzdržno pogrešam, in se lotila branja članka, ki se je izkazal za povsem nerazumljivega. In to naj bi bilo didaktično, da se prebijam čez besede, ki mi absolutno nič ne povejo, sem besno razmišljala med branjem. Kmalu sem odnehala, začela brati zgodbe za literarne delavnice in začutila nevzdržno potrebo po pisanju (vedno odličen način, kako se rešiš pisateljske krize). Hm. Zadnjič nas je na predavanju iz Starejše slovenske književnosti profesor vprašal, če je kdo med nami pisatelj. Najprej sem oklevala. Potem sem rekla, tako tiho, da me je slišala samo Snežna, ki je sedela poleg mene: ajd, jaz sem, navsezadnje sem dva dni prej na delavnicah brala svojo prozo in pisanje je moja nujna potreba – zakaj se torej (končno) ne bi deklarirala kot pisateljica? Ampak tokrat imam za pisanje samo še šest minut časa, potem moram znova peljati psa ven, ker sva zjutraj hodila le nekaj minut in ker se je malo prej skoraj zadavil s hrano v kuhinji, da je morala Tereza izvesti heimlichov prijem (na psu, ja) in se mi smili. Potem pa z istim lakom na nohtih nazaj na faks in če bom prišla v predavalnico ob 13:00:54, me bo profesorica prestrelila s svojim pogledom, ki se ga naučijo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko. Po predavanju pa na sestanek z vodstvom Študentskega sveta, ker bi me Matic in Kaja rada prepričala, da je mesto tajnice pravo zame. Tajnice, ja. Če bom z našega sestanka morala prej z opravičilom, da sem naročena pri kozmetičarki, potem bosta vedela, da je to mesto res pravo zame.
Kakorkoli. Še dva dni do kritične starosti dvaindvajsetih let, ki je problematična za slovenske pesnike. Za rojstni dan bom najprej tri ure delala v knjižnici (konec inventure, začetek Obdobij, knjige bodo v knjižnico prihajale kot po tekočem traku), potem bom šla na predavanje iz ruske avantgarde, vmes na konstitutivno sejo, nazaj na seminar, in potem LIFFEEEEE, da se malo sprostim. In zvečer namesto pevskih vaj malo zabave s svojim najljubšim zborom. Mogoče bom ponoči s četrtka na petek pisala esej za ruščino, ki ga moram napisati, ker bom manjkala na kolokviju. In nekje med vsemi temi stvarmi, med rahlimi napadi panike in sitnobe, me bodo preplavljali blagodejni občutki sreče. Da sem tu. Da sem živa. Da je sredi kaosa, v katerem živimo, urejen smisel, ki ga s svojim skromnim človeškim umom komajda razumemo. In potem se bom spomnila na zadnje septembrsko jutro, ko sem se v madridskem letališču, kjer sem čakala letalo za domov, slučajno, ne da bi vedela, usedla točno na mesto, na katero je čez nekaj minut posijalo jutranje sonce, da so se nadležni Španci s telefoni v rokah nagnetli okoli mene, da bi ujeli to čudovitost. Jaz sem še naprej sedela na stolu med njimi in razmišljala, koliko lepega mi da življenje samo od sebe, ne da bi si na to sploh drznila pomisliti.
Danes mi je odpadlo eno predavanje in vmes sem šla lahko domov. Imela sem načrte – do naslednjega dne napisati nekaj nalog, ki so mi ostale od začetka oktobra, prebrati brezvezen članek za Didaktiko, prebrati zgodbe za literarne delavnice in napisati kritike, SI NALAKIRATI NOHTE, napisati nekaj majlov, začeti delati stvari za naprej, ki jih moram narediti, ker bom zaradi »službenega« potovanja spustila nekaj pomembnih obveznosti, poskusiti nemoteno živeti naprej, čeprav se nekje odvija vojna. Zavlekla sem se v posteljo, ki jo nevzdržno pogrešam, in se lotila branja članka, ki se je izkazal za povsem nerazumljivega. In to naj bi bilo didaktično, da se prebijam čez besede, ki mi absolutno nič ne povejo, sem besno razmišljala med branjem. Kmalu sem odnehala, začela brati zgodbe za literarne delavnice in začutila nevzdržno potrebo po pisanju (vedno odličen način, kako se rešiš pisateljske krize). Hm. Zadnjič nas je na predavanju iz Starejše slovenske književnosti profesor vprašal, če je kdo med nami pisatelj. Najprej sem oklevala. Potem sem rekla, tako tiho, da me je slišala samo Snežna, ki je sedela poleg mene: ajd, jaz sem, navsezadnje sem dva dni prej na delavnicah brala svojo prozo in pisanje je moja nujna potreba – zakaj se torej (končno) ne bi deklarirala kot pisateljica? Ampak tokrat imam za pisanje samo še šest minut časa, potem moram znova peljati psa ven, ker sva zjutraj hodila le nekaj minut in ker se je malo prej skoraj zadavil s hrano v kuhinji, da je morala Tereza izvesti heimlichov prijem (na psu, ja) in se mi smili. Potem pa z istim lakom na nohtih nazaj na faks in če bom prišla v predavalnico ob 13:00:54, me bo profesorica prestrelila s svojim pogledom, ki se ga naučijo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko. Po predavanju pa na sestanek z vodstvom Študentskega sveta, ker bi me Matic in Kaja rada prepričala, da je mesto tajnice pravo zame. Tajnice, ja. Če bom z našega sestanka morala prej z opravičilom, da sem naročena pri kozmetičarki, potem bosta vedela, da je to mesto res pravo zame.
Kakorkoli. Še dva dni do kritične starosti dvaindvajsetih let, ki je problematična za slovenske pesnike. Za rojstni dan bom najprej tri ure delala v knjižnici (konec inventure, začetek Obdobij, knjige bodo v knjižnico prihajale kot po tekočem traku), potem bom šla na predavanje iz ruske avantgarde, vmes na konstitutivno sejo, nazaj na seminar, in potem LIFFEEEEE, da se malo sprostim. In zvečer namesto pevskih vaj malo zabave s svojim najljubšim zborom. Mogoče bom ponoči s četrtka na petek pisala esej za ruščino, ki ga moram napisati, ker bom manjkala na kolokviju. In nekje med vsemi temi stvarmi, med rahlimi napadi panike in sitnobe, me bodo preplavljali blagodejni občutki sreče. Da sem tu. Da sem živa. Da je sredi kaosa, v katerem živimo, urejen smisel, ki ga s svojim skromnim človeškim umom komajda razumemo. In potem se bom spomnila na zadnje septembrsko jutro, ko sem se v madridskem letališču, kjer sem čakala letalo za domov, slučajno, ne da bi vedela, usedla točno na mesto, na katero je čez nekaj minut posijalo jutranje sonce, da so se nadležni Španci s telefoni v rokah nagnetli okoli mene, da bi ujeli to čudovitost. Jaz sem še naprej sedela na stolu med njimi in razmišljala, koliko lepega mi da življenje samo od sebe, ne da bi si na to sploh drznila pomisliti.