V iskanju rešitve (Mustang)
(Spodnji komentar k filmu delno razkriva njegovo vsebino.)
O turškem filmu Mustang, celovečernem prvencu mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven, ki je prejel filmsko nagrado Evropskega parlamenta lux, je bilo povedano in napisano že marsikaj. Navadno se vse filmske kritike, ki sem jih o tem filmu prebrala do sedaj, dotikajo problematike tabuiziranja ženske spolnosti v turški družbi ter patriahalno urejene družbe, v kateri ženski pritiče zgolj poroka in prihodnost z moškim, ki ji ga izberejo sorodniki. Obe pereči tematiki sta v filmu resnično v ospredju. Film sem si najprej ogledala na svoj dvaindvajseti rojstni dan na filmskem festivalu Liffe in ob prvem ogledu sem tudi sama velik del pozornosti posvetila temam, ki so me zelo razburile. Pet deklic, sester, med katerimi sta dve tako mladi, da najbrž sploh še nista dobili menstruacije, na začetku filma odrasli "zasačijo" med igro z dečki, ki si jo interpretirajo kot neprimerno in celo sprevrženo, čeprav deklice temu odločno nasprotujejo, ker same v igri ne vidijo ničesar vprašljivega. Rešitev za pet sirot, ki odraščajo s strogo babico in še strožjim stricem, postane postopno poročanje vseh petih deklet, njihova hiša pa se v času poletnih počitnic spremeni v "tovarno žena", kjer jih starejše ženske učijo kuhanja, šivanja in ostalih gospodinjskih opravil. Vse poletje na hišo pritiska neznosna vročina in atmosfera v domu postaja vse bolj napeta.
Po prvem ogledu filma bi se tudi jaz v komentarju k filmu osredotočala predvsem na vprašanje vloge ženske v, ne samo turški, temveč islamski družbi. Morda se bom tega lotila kdaj drugič ob primerjavi z mladinskim savdskoarabskim filmom Zeleno kolo (Wadjda, 2012), ki sicer odpira drugačna, toda v globini podobna vprašanja ter risanim filmom Perzepolis (2007), v katerem tema ženske v islamski duržbi sicer ni najbolj v ospredju, ampak bi se dalo potegniti nekatere vzporednice. Vsekakor vprašanje vloge ženske v islamu absolutno ni zanemarljivo, temveč je o njem nujno razglabljati, zlasti v času, ko je težnja k multikulturalizmu postala pravzaprav neizogibna. In medtem ko se sodobni feminizem na zahodu (vključno s Slovenijo), še vedno najraje ukvarja z "notranjimi" problemi, kot so ženske kvote v politiki in gospodarstvu ter šovinistična naravnanost (slovenskega) jezika, se nedaleč od nas, v turški vasici, še vedno odvijajo izjemno trpke situacije, kot so prikazane v filmu Mustang. In to je šele začetek vzhodnega sveta.
O omenjenih temah (vlogi ženske v islamu ter o pomanjkljivostih zahodnega feminizma, zaradi katerih se še vedno ne morem povsem deklarirati kot feministka [brez panike, sem feministka, ampak do nekaterih odgovorov na pereča vprašanja stopam po drugi poti]) bi lahko, kot sem napisala, spisala drugo objavo in jo nekoč tudi bom, le da se je bom morala lotiti s še večjo previdnostjo in malo več zrnci soli. Ta objava, ki jo berete zdaj, se osredotoča na drug problem (ali morda rešitev?), ki sem jo v Mustangu opazila šele ob drugem ogledu (ah, drugega ogleda pa sploh ne bom pozabila. Sobotno popoldne po kosilu, ki mi ga je skuhal fant, medtem ko sem jaz ves dan počivala z groznimi menstrualnimi krči in se mu pustila razvajati).
Po prvi bolonjski stopnji, ko sem diplomirala, sem ob odločitvi, da bom ostala na isti smeri kot prej, morala izbrati še pedagoško oziroma nepedagoško usmeritev. K sreči je bilo to eno od vprašanj, na katerega sem odgovorila s prešerno lahkostjo - da se pred razredom v vlogi tistega, ki ima glavno besedo, dobro znajdem, je bilo jasno že od gimnazije, če ne že od prej. Recimo, da je do neke mere to genetsko pogojeno. Poleg tega me je pedagoško delo dobrih učiteljev in profesorjev navduševalo, medtem ko me je slabo poučevanje jezilo, da sem sama iskala boljše alternative za poučevanje NJIHOVIH predmetov (imela sem lastne teorije o poučevanju predmetov, ki jih ne bom nikoli poučevala, na primer matematike). Ko sem izbrala modul, se je s pedagoško usmeritvijo k osnovnemu študiju dodala še kopica splošnih pedagoških predmetov, vaj in seminarjev ter obvezna pedagoška in opazovalna praksa. Da je pedagoški modul časovno in logistično naporen, sem slišala že prej, zdaj pa to doživljam na lastni koži, ampak to zdaj ni pomebno. Tudi to, da se še zdaj dostikrat razburjam nad ogromno količino praznih teorij s področja pedagogike in didaktike, zdaj ni v ospredju. Profesorjem, ki nas usmerjajo na poti v smeri poučevanja, na tem mestu pritiče zahvala, da dosegajo cilj, ki so si ga zadali na začetku leta - v nas, študentih pedagoškega modula, - vzbuditi občutek, da pedagoški poklic ni samo odgovorna profesija, temveč pomembna in, lahko bi rekli, celo sveta.
Na prvi pogled morda to nima dosti veze s turškim filmom Mustang, pa vendar ima. Toda preden se premaknemo na vzhod, se ozrimo v slovensko literarno zgodovino. Roman Na klancu, ki smo ga vsi gimnazijski maturantje predelovali v tretjem letniku gimnazije in smo si ga zapomnili kot grenko delo, se končuje z naslednjima odstavkoma:
"Tam doli se je zasvetilo, majhna, rdeča luč je trepetala, rasla je in plapolajoča rdeča iskra se je izpremenila v mirno, jasno belo svetlobo.
To je bilo učiteljevo okno. Lojze je strepetal in gledal je nepremično v mirno belo svetlobo, ki je sijala iz noči ..."
Roman Na klancu je poln simbolov in tudi slednji prizor, s katerim se roman zaključuje, je simbol. Če znamenit Franckin tek za vozom simbolizira Franckino nenehno trpinčenje v stremljenju po srečnejšem življenju, klanec simbol siromaštva in bednega življenja, cel roman pa preveva fatalistična misel o brezizhodnosti, so zadnji stavki optimistično naravnani. Simbol luči na učiteljevem oknu v duhu razsvetljenstva predstavlja luč razuma, torej izobrazbe in kulture, v kateri je morda edina rešitev slovenskega siromaka, da se reši socialne bede.
Film Mustang se začne ob koncu šolskega leta. Ko se Lale, najmlajša izmed petih sester, poslavlja od učiteljice (mlade osebe ŽENSKEGA spola!), ki se seli v razvitejši in oddaljeni Istanbul, ji po licih tečejo solze. Saj si bosta pisali, ji zatrjuje učiteljica in ji v roke potisne odrešilni listek s svojim naslovom v Istanbulu, ki se ob koncu filma izkaže za izjemno pomembnega. Medtem ko se poslavljata, Lale čakajo štiri sestre in ko se oddalijo od šole, se grejo igrat s fanti. Kot sem omenila zgoraj, je njihova igra (oblečene v šolske uniforme se v vodi igrajo s fanti tako, da jim splezajo na ramena in se med seboj poskušajo spraviti dol - kasneje jim babica očita, da so "svoje vagine drgnile ob vratove fantov") v očeh mimoidočih odraslih tako neprimerna, da si dekleta prislužijo hišni pripor do konca poletja, domača hiša pa postane prostor vzgojiteljskega doma za bodoče žene, ki dekleta učijo šivanja in kuhanja.
Naj se zaščitim: čisto nič ni narobe s kuhanjem in šivanjem, to so čudovite in koristne veščine, še posebej če jih resnično obvladaš. Narobe je, da Lale in Nur ob koncu poletja, najmlajši sestrici, ki ju do konca poletja še niso poročili, ne smeta več v šolo. Medtem ko se Nur pripravlja na svojo poroko, Lale nemirno prelistava učbenike in dela naloge, ker pogreša izobraževanje.
Da se Lale in Nur ob koncu filma odpre priložnost za boljše življenje, kot ga bodo deležne njune starejše sestre, niso zaslužni samo njun neizmeren pogum, trma in vtrajnost, da se izogneta obsedenim in nasilnim pričakovanjem turške družbe. Zaslužena je učiteljica, ki ju v ogromnem in komaj obladljivem Istanbulu vzame pod svoje okrilje. Na tej točki se film konča, ampak upanje ostaja - optimistično lahko upamo, da je prisluhnila njuni zgodbi in da bosta deklici tudi zahvaljujoč njej deležni kvalitetnejše in samostojnejše prihodnosti, ki jo bo zgotovila predvsem kakovostna izobrazba.
Potem ko smo študentje pedagoškega modula nekaj mesecev predelovali pedagogiko, didaktiko, psihologijo, se v teoriji ukvarjali z učenci s posebnimi potrebami, konflikti v razredu, odločbami, vzgojnimi načrti, delom šolske svetovalne službe, vprašanjem multikulturalizma v šoli in še in še, nas je spomladi končno doletela tudi praksa. Čeprav se mi je po že opravljeni pedagoški praksi iz književnosti zdelo odveč opravljati še opazovalno prakso v okviru modula, se je le-ta izkazala za zelo koristno. Med obiskom osnovne šole, ki je trajal ves teden, sem se osredotočila na delo šolske svetovalne službe in prisostovala na več individualnih urah z učenci s posebnimi potrebami. Srečala sem se z delom socialnih, specialnih in inkluzivnih pedagogov in začel se mi je odpirati povsem drug pogled na šolski sistem izven poučevanja slovenskega in ruskega jezika. Čeprav sem to slutila že prej, sem dobila zdaj jasno potrdilo, da je šola resnično več kot zgolj inštitucija, ki daje (osnovno) izobrazbo. Šola je za marsikoga rešitev, zavetje, priložnost za boljše in kvalitetnejše življenje. Delo pedagogov je za mnoge slovenske otroke (ne glede na to, od kod izvirajo njihovi starši) edina zanesljivost, ki jo zaenkrat dobivajo. Čeprav sem se nekajkrat hotela izmuzniti, da moj študij ni usmerjen v razredni pouk ali v delo, ki ga opravljajo socialni in specialni pedagogi, so mi mnogi dobronamerno odgovarjali, da je poklic učitelja ali profesorja dosti več kot stanje za katedrom. Temu sem morala prikimati, zlasti ko sem se spomnila na lik mlade učiteljice iz Mustanga, ki je v filmu simbol naprednejšega in svobodnejšega sveta.
In kot vedno, tudi ta objava (vsaj meni) ponovno odpira nova vprašanja. Še pred enim letom ne bi povsem razumela, zakaj je zavrnitev štirih sirskih sirot s strani pedagoških delavcev TAKO problematična. Njabrž bi jo obsojala zgolj s človekoljubnega vidika (čeprav ne maram kar tako obsojati). Danes vem, da je problem povsem drugje. Kdor skrbi za izobraževanje drugih, mora biti pred ostalimi. Presegati mora neznanje, strah in omejevanje ter neutrudno iskati potencial, kjer ga na prvi pogled morda ni videti. Le na takšen način je možna svetlejša prihodnost za vsakogar. Neznanje je tisto, ki nas zavira, ki nas dela prestrašene. Le da se pridobivanje znanja ne začenja in končuje z osnovnim izobraževanjem, vendar traja ves čas. Kolikokrat opažam, da konflikti, različni (tudi ideološki) nesporazumi med ljudmi izvirajo predvsem iz slabega poznavanja resničnosti in neizpodbitnih dejstev. In se spomnim na luč na učiteljevem oknu ...
O turškem filmu Mustang, celovečernem prvencu mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven, ki je prejel filmsko nagrado Evropskega parlamenta lux, je bilo povedano in napisano že marsikaj. Navadno se vse filmske kritike, ki sem jih o tem filmu prebrala do sedaj, dotikajo problematike tabuiziranja ženske spolnosti v turški družbi ter patriahalno urejene družbe, v kateri ženski pritiče zgolj poroka in prihodnost z moškim, ki ji ga izberejo sorodniki. Obe pereči tematiki sta v filmu resnično v ospredju. Film sem si najprej ogledala na svoj dvaindvajseti rojstni dan na filmskem festivalu Liffe in ob prvem ogledu sem tudi sama velik del pozornosti posvetila temam, ki so me zelo razburile. Pet deklic, sester, med katerimi sta dve tako mladi, da najbrž sploh še nista dobili menstruacije, na začetku filma odrasli "zasačijo" med igro z dečki, ki si jo interpretirajo kot neprimerno in celo sprevrženo, čeprav deklice temu odločno nasprotujejo, ker same v igri ne vidijo ničesar vprašljivega. Rešitev za pet sirot, ki odraščajo s strogo babico in še strožjim stricem, postane postopno poročanje vseh petih deklet, njihova hiša pa se v času poletnih počitnic spremeni v "tovarno žena", kjer jih starejše ženske učijo kuhanja, šivanja in ostalih gospodinjskih opravil. Vse poletje na hišo pritiska neznosna vročina in atmosfera v domu postaja vse bolj napeta.
Po prvem ogledu filma bi se tudi jaz v komentarju k filmu osredotočala predvsem na vprašanje vloge ženske v, ne samo turški, temveč islamski družbi. Morda se bom tega lotila kdaj drugič ob primerjavi z mladinskim savdskoarabskim filmom Zeleno kolo (Wadjda, 2012), ki sicer odpira drugačna, toda v globini podobna vprašanja ter risanim filmom Perzepolis (2007), v katerem tema ženske v islamski duržbi sicer ni najbolj v ospredju, ampak bi se dalo potegniti nekatere vzporednice. Vsekakor vprašanje vloge ženske v islamu absolutno ni zanemarljivo, temveč je o njem nujno razglabljati, zlasti v času, ko je težnja k multikulturalizmu postala pravzaprav neizogibna. In medtem ko se sodobni feminizem na zahodu (vključno s Slovenijo), še vedno najraje ukvarja z "notranjimi" problemi, kot so ženske kvote v politiki in gospodarstvu ter šovinistična naravnanost (slovenskega) jezika, se nedaleč od nas, v turški vasici, še vedno odvijajo izjemno trpke situacije, kot so prikazane v filmu Mustang. In to je šele začetek vzhodnega sveta.
O omenjenih temah (vlogi ženske v islamu ter o pomanjkljivostih zahodnega feminizma, zaradi katerih se še vedno ne morem povsem deklarirati kot feministka [brez panike, sem feministka, ampak do nekaterih odgovorov na pereča vprašanja stopam po drugi poti]) bi lahko, kot sem napisala, spisala drugo objavo in jo nekoč tudi bom, le da se je bom morala lotiti s še večjo previdnostjo in malo več zrnci soli. Ta objava, ki jo berete zdaj, se osredotoča na drug problem (ali morda rešitev?), ki sem jo v Mustangu opazila šele ob drugem ogledu (ah, drugega ogleda pa sploh ne bom pozabila. Sobotno popoldne po kosilu, ki mi ga je skuhal fant, medtem ko sem jaz ves dan počivala z groznimi menstrualnimi krči in se mu pustila razvajati).
Po prvi bolonjski stopnji, ko sem diplomirala, sem ob odločitvi, da bom ostala na isti smeri kot prej, morala izbrati še pedagoško oziroma nepedagoško usmeritev. K sreči je bilo to eno od vprašanj, na katerega sem odgovorila s prešerno lahkostjo - da se pred razredom v vlogi tistega, ki ima glavno besedo, dobro znajdem, je bilo jasno že od gimnazije, če ne že od prej. Recimo, da je do neke mere to genetsko pogojeno. Poleg tega me je pedagoško delo dobrih učiteljev in profesorjev navduševalo, medtem ko me je slabo poučevanje jezilo, da sem sama iskala boljše alternative za poučevanje NJIHOVIH predmetov (imela sem lastne teorije o poučevanju predmetov, ki jih ne bom nikoli poučevala, na primer matematike). Ko sem izbrala modul, se je s pedagoško usmeritvijo k osnovnemu študiju dodala še kopica splošnih pedagoških predmetov, vaj in seminarjev ter obvezna pedagoška in opazovalna praksa. Da je pedagoški modul časovno in logistično naporen, sem slišala že prej, zdaj pa to doživljam na lastni koži, ampak to zdaj ni pomebno. Tudi to, da se še zdaj dostikrat razburjam nad ogromno količino praznih teorij s področja pedagogike in didaktike, zdaj ni v ospredju. Profesorjem, ki nas usmerjajo na poti v smeri poučevanja, na tem mestu pritiče zahvala, da dosegajo cilj, ki so si ga zadali na začetku leta - v nas, študentih pedagoškega modula, - vzbuditi občutek, da pedagoški poklic ni samo odgovorna profesija, temveč pomembna in, lahko bi rekli, celo sveta.
Na prvi pogled morda to nima dosti veze s turškim filmom Mustang, pa vendar ima. Toda preden se premaknemo na vzhod, se ozrimo v slovensko literarno zgodovino. Roman Na klancu, ki smo ga vsi gimnazijski maturantje predelovali v tretjem letniku gimnazije in smo si ga zapomnili kot grenko delo, se končuje z naslednjima odstavkoma:
"Tam doli se je zasvetilo, majhna, rdeča luč je trepetala, rasla je in plapolajoča rdeča iskra se je izpremenila v mirno, jasno belo svetlobo.
To je bilo učiteljevo okno. Lojze je strepetal in gledal je nepremično v mirno belo svetlobo, ki je sijala iz noči ..."
Roman Na klancu je poln simbolov in tudi slednji prizor, s katerim se roman zaključuje, je simbol. Če znamenit Franckin tek za vozom simbolizira Franckino nenehno trpinčenje v stremljenju po srečnejšem življenju, klanec simbol siromaštva in bednega življenja, cel roman pa preveva fatalistična misel o brezizhodnosti, so zadnji stavki optimistično naravnani. Simbol luči na učiteljevem oknu v duhu razsvetljenstva predstavlja luč razuma, torej izobrazbe in kulture, v kateri je morda edina rešitev slovenskega siromaka, da se reši socialne bede.
Film Mustang se začne ob koncu šolskega leta. Ko se Lale, najmlajša izmed petih sester, poslavlja od učiteljice (mlade osebe ŽENSKEGA spola!), ki se seli v razvitejši in oddaljeni Istanbul, ji po licih tečejo solze. Saj si bosta pisali, ji zatrjuje učiteljica in ji v roke potisne odrešilni listek s svojim naslovom v Istanbulu, ki se ob koncu filma izkaže za izjemno pomembnega. Medtem ko se poslavljata, Lale čakajo štiri sestre in ko se oddalijo od šole, se grejo igrat s fanti. Kot sem omenila zgoraj, je njihova igra (oblečene v šolske uniforme se v vodi igrajo s fanti tako, da jim splezajo na ramena in se med seboj poskušajo spraviti dol - kasneje jim babica očita, da so "svoje vagine drgnile ob vratove fantov") v očeh mimoidočih odraslih tako neprimerna, da si dekleta prislužijo hišni pripor do konca poletja, domača hiša pa postane prostor vzgojiteljskega doma za bodoče žene, ki dekleta učijo šivanja in kuhanja.
Naj se zaščitim: čisto nič ni narobe s kuhanjem in šivanjem, to so čudovite in koristne veščine, še posebej če jih resnično obvladaš. Narobe je, da Lale in Nur ob koncu poletja, najmlajši sestrici, ki ju do konca poletja še niso poročili, ne smeta več v šolo. Medtem ko se Nur pripravlja na svojo poroko, Lale nemirno prelistava učbenike in dela naloge, ker pogreša izobraževanje.
Da se Lale in Nur ob koncu filma odpre priložnost za boljše življenje, kot ga bodo deležne njune starejše sestre, niso zaslužni samo njun neizmeren pogum, trma in vtrajnost, da se izogneta obsedenim in nasilnim pričakovanjem turške družbe. Zaslužena je učiteljica, ki ju v ogromnem in komaj obladljivem Istanbulu vzame pod svoje okrilje. Na tej točki se film konča, ampak upanje ostaja - optimistično lahko upamo, da je prisluhnila njuni zgodbi in da bosta deklici tudi zahvaljujoč njej deležni kvalitetnejše in samostojnejše prihodnosti, ki jo bo zgotovila predvsem kakovostna izobrazba.
Potem ko smo študentje pedagoškega modula nekaj mesecev predelovali pedagogiko, didaktiko, psihologijo, se v teoriji ukvarjali z učenci s posebnimi potrebami, konflikti v razredu, odločbami, vzgojnimi načrti, delom šolske svetovalne službe, vprašanjem multikulturalizma v šoli in še in še, nas je spomladi končno doletela tudi praksa. Čeprav se mi je po že opravljeni pedagoški praksi iz književnosti zdelo odveč opravljati še opazovalno prakso v okviru modula, se je le-ta izkazala za zelo koristno. Med obiskom osnovne šole, ki je trajal ves teden, sem se osredotočila na delo šolske svetovalne službe in prisostovala na več individualnih urah z učenci s posebnimi potrebami. Srečala sem se z delom socialnih, specialnih in inkluzivnih pedagogov in začel se mi je odpirati povsem drug pogled na šolski sistem izven poučevanja slovenskega in ruskega jezika. Čeprav sem to slutila že prej, sem dobila zdaj jasno potrdilo, da je šola resnično več kot zgolj inštitucija, ki daje (osnovno) izobrazbo. Šola je za marsikoga rešitev, zavetje, priložnost za boljše in kvalitetnejše življenje. Delo pedagogov je za mnoge slovenske otroke (ne glede na to, od kod izvirajo njihovi starši) edina zanesljivost, ki jo zaenkrat dobivajo. Čeprav sem se nekajkrat hotela izmuzniti, da moj študij ni usmerjen v razredni pouk ali v delo, ki ga opravljajo socialni in specialni pedagogi, so mi mnogi dobronamerno odgovarjali, da je poklic učitelja ali profesorja dosti več kot stanje za katedrom. Temu sem morala prikimati, zlasti ko sem se spomnila na lik mlade učiteljice iz Mustanga, ki je v filmu simbol naprednejšega in svobodnejšega sveta.
In kot vedno, tudi ta objava (vsaj meni) ponovno odpira nova vprašanja. Še pred enim letom ne bi povsem razumela, zakaj je zavrnitev štirih sirskih sirot s strani pedagoških delavcev TAKO problematična. Njabrž bi jo obsojala zgolj s človekoljubnega vidika (čeprav ne maram kar tako obsojati). Danes vem, da je problem povsem drugje. Kdor skrbi za izobraževanje drugih, mora biti pred ostalimi. Presegati mora neznanje, strah in omejevanje ter neutrudno iskati potencial, kjer ga na prvi pogled morda ni videti. Le na takšen način je možna svetlejša prihodnost za vsakogar. Neznanje je tisto, ki nas zavira, ki nas dela prestrašene. Le da se pridobivanje znanja ne začenja in končuje z osnovnim izobraževanjem, vendar traja ves čas. Kolikokrat opažam, da konflikti, različni (tudi ideološki) nesporazumi med ljudmi izvirajo predvsem iz slabega poznavanja resničnosti in neizpodbitnih dejstev. In se spomnim na luč na učiteljevem oknu ...