D. B.
I tako smo, čekajući da jedno od nas dvoje pređe preko ponosa, prešli preko ljubavi.
D. B.
0 Comments
Dominik Smole: Črni dnevi in beli danZa predmet Sodobni slovenski roman moram prebrati kar nekaj romanov in prvi na seznamu je roman Dominika Smoleta: Črni dnevi in beli dan. Dominik Smole je v slovenskem prostoru sicer najbolj poznan po svoji poetični drami Antigona (1960), v kateri je spretno aktualiziral antični mit. Zahvaljujoč Mestnemu gledališču ljubljanskemu si lahko v letošnji sezoni ogledamo njegovo dramo Zlata čeveljčka (o kateri bom pisala, ko si jo bom ogledala). Le redko pa se z avtorjem srečamo kot s piscem romanopisja.
Njegov roman Črni dnevi in beli dan (1958) velja za prvi sodobni slovenski roman. Kronološko sta ga sicer prehitela Zupanovo Potovanje na konec pomladi in Simčičev Človek na obeh straneh stene, vendar sta žal a) izšla prepozno in b) izšla v tujini in mu tako prepustila mesto prvega sodobnega slovenskega romana. Po romanu je bil posnet tudi film Ples v dežju (1961), ki ga je režiral Boštjan Hladnik in predstavlja edini slovenski film, ki je bil priznan kot del črnega vala. Toda o filmu kdaj drugič, ko si ga bom ogledala. Roman je bil napisan pod močnim vplivom francoskega eksistencializma, ki je do slovenskih intelektualcev prihajal preko prevodov Sartra in Camusa, zlasti v reviji Beseda in perspektiva. V Smoletovem romanu se je izoblikoval slovenski eksistencializem, za katerega je značilno, da je kljub absurdu vitalističen in ne dopušča brezizhodnosti. Roman je zaradi podrobnih opisov prostorov in okolja, ki so osnova za modernistične romane, na trenutke mučen, vendar še tako zahtevnega bralca popelje naravnost v jedro občutij glavnih likov. Glavni liki, povezani v zapleten ljubezenski trikotnik, so vrženi v svet, ki jim ne ugaja, iz katerega bi se radi rešili, vendar nimajo dovolj moči niti za odločitve, ki se zdijo preproste in vsakodnevne. Zdi se, da se neprestano vrtijo v krogotoku bivanja, iz katerega se ne morejo rešiti. Vsak od njih pa na koncu vseeno najde neko rešitev, odrešenje - glavni ženski lik v smrti, samomoru, njen nesojeni ljubimec v bolezni (ki mu omogoča oprijemljivo osmišljanje trpljenja in stagnacijo), glavni moški lik, neimenovani slikar, pa je nosilec upanja, ki ga avtor spretno oblikuje skozi opis rojstva teleta in podkrepi z besedami neznanega moža: "Le verjemite, samo verjemite," je trmasto ponavljal mož. "V tem je vse. Izgubljeni ste, če boste brez vere. V tem je vse vse vse." Ob branju romana sem najbolj občutila neko brezprostorskost, ki daje hkrati občutek univerzalnosti, da so takšne zgodbe mogoče v kateremkoli velikem mestu na svetu, ter občutek izvotljenosti, praznine, ki jo doživljajo glavni liki. Nikjer ni omenjeno, kje se odvija roman, omenjena so samo veliko mesto, vasi in podeželje. Tudi preteklost glavnih likov je zabrisana, omenjena samo skozi blodnje in fragmente, ki niso jasni. Pred nami so liki, ki so vrženi v utesnjujoč zdaj in tukaj. Nekaj misli iz romana: Še najboljši je, kadar uravnava svoja dejanja z razumom; toda njegovo srce, to neodgovorno, vsiljivo in samostojno bitje se neprestano in često z uspehom bori proti njegovemu razumu. Tako pa - prosti dnevi, goli, nadležno opominjajoči, nagnjeni k preiskovanju ter tako zelo naklonjeni nesrečam vseh vrst. V strah vzbujajoči razsežnosti se je spet pojavilo vprašanje, ki ga je v podzavesti že dokončno krstil: en dan življenja. Ali: kam? kaj? Še malo pred njegovo postajo, in še močneje po tem, ko je izstopil, ga je popadel brezumni strah pred osamelostjo. Nekaj časa je brez cilja taval sem in tja med ljudmi, ki so napolnili večerne ulice, toda še zmerom je vedel, da osamljenosti ni pregnal. Narobe: zdelo se mu je, da še narašča, čim več je ljudi. Čutila je, da bi bilo povsem brezupno, če bi skozi ves dan stregla svojim ničnim strastem in željam, ki jih ni konca, in če ne bi ukrenila ničesar, kar bi bilo tudi v običajnem smislu nujno in potrebno. Preprosto odklopila bo tisti del svoje zavesti, ki sili k zanikanju. Vsak zase pestuje svojo malo misel in jo nosi po svetu in se jo sramuje pokazati še komu. Moral si je priznati, da je pravzaprav kljub vsemu bila povsem njegova ženska. Z neko zelo tanko, a tudi čez vse odporno nitjo je bila tu, na tem svetu, v tem življenju zvezana z njim. Seveda sta poleg tega, na drugi površini, živela vsak svoje ločeno življenje, toda kaj zato, ko sta bila vsak dan posebej tako zelo potrebna drug drugemu. Zlasti v tem, da sta drug drugega tolikokrat tako okrutno mučila. To življenje. Brezglavo in oprezno. Hudo in dobrohotno. Kislo in hudomušno. Noro in modro. Dogledno in brez struge. Neslišno in bobneče. Presenetljivo in tako navadno. |
AvtorArhiv
November 2017
Write hard and clear about what hurts. Rubrike
All
|