Na pragu novega leta
Ko sem bila mlajša, sem novemu letu pripisovala zanemarljivo težo. Samo letnica se zamenja, in kaj potem? Zdaj pa vse bolj razumem pomen novega leta. Stvari se morajo nekako zaključiti, ljudje morajo imeti občutek, da lahko pod nečim napravijo črto in upajo, da bo to leto srečnejše, uspešnejše, boljše. Človek se mora ustaviti in razmisliti, kaj je bilo in sploh, kaj bo. Mora biti trenutek, ko zamenja koledar, ko spet začne. Čeprav sem v eni od prvih objav pisala o tem, da mi največjo težo začenjanja predstavlja prav začetek jeseni, je zanimivo, da svoj planer zamenjam za novo leto. Tako imam za leto 2015 že pripravljen čudovit Moleskine v rožnatovijolični barvi, ki sem ga že opremila s priljubljenimi citati in - žal - izpitnimi roki. In čeprav sem se dolgo časa upirala novoletnim odločitvam in izjavam, kot so: z novim letom bom pa ... sem, kot sem že omenila, v zadnjih nekaj letih spremenila svoje mnenje.
Pravzaprav v zadnjem letu. Zdaj razumem, zakaj se mi je zdelo prej praznovanje novega leta dostikrat nesmiselno - preprosto sem čutila, da ga ljudje ne praznujejo prav. Zakaj bi ravno v sveže novo leto zakorakal omotičen, zmačkan, presit, nenaspan? Ampak ko si v gimnaziji, si v vstop v novo leto težko zamisliš drugače. Lansko leto sem spoznala, da je novo leto najbolje pričakati v majhni družbi prijateljev, ob dobri hrani in glasbi. Letos imam k sreči spet takšne načrte.
Poleg tega pa so pogled na novo leto spremenili tudi dogodki, ki so se pripetili lani ob podobnem času. Z Domnom sva se znašla v težki situaciji in ravno pred letom dni sva si rekla, lahko začneva na novo, ne samo da je jutri nov dan, celo novo leto je. Čeprav se stvari niso zgladile čez noč in so potrebovale nekaj časa, sva si morala priznati, da je bilo to leto dosti lepše kot prejšnja in da lahko upava, da bo tudi naslednje prineslo obilo lepega, pa ne samo lepega, celo boljšega.
Tako sem mu tudi včeraj rekla, da če sva lansko leto s tako vero verjela, da je lahko bolje, lahko to ponoviva tudi letos. Tokrat sva se osredotočila bolj na druge spremembe, ki so skupne toliko ljudem: bolj zdrava hrana, več gibanja. Osnoven recept, ki se ga je izjemno težko držati. Meni se zdi, da sem človek, ki mu je šport tuj in se v športnih oblekah ne znajde. Toda če pomislim na prejšnje leto, si nikakor ne bi mislila, da bom šla v letošnjem letu nekajkrat teč in da bom začela obiskovati jogo. Čeprav sem še čisto na začetku, to vseeno nekaj velja. Sprememba zdravega prehranjevanja je pogosto pretežka zaradi skupnosti, v kateri živiš. Včasih si doma preprosto ne moreš zmišljevati, kaj boš jedel in moraš potrpeti. Večjo težavo predstavljajo dnevi, ko sem sama doma in se mi ne da kuhati. Leta minevajo, jaz pa še vedno najbolje spečem jajce in toast. Mnogi me tolažijo, češ da je še dovolj časa, ampak jaz bi zelo rada vzljubila proces priprave jedi in prehranjevanju pripisala večjo težo. Težko je razumeti, da nismo vsi gurmani in da ljudem moje sorte dostikrat ni mar, kaj in koliko pojemo. Žal potem plačujemo drugje. Zato vseeno vztrajam, da se to mora spremeniti.
Težava novoletnih odločitev je v tem, da jih, takoj ko se lotiš razmišljanja o tem, kaj vse bi rad spremenil, našteješ kar preveč. In da misliš, da bo s 1. januarjem vse drugače in se boš zbudil kot nov človek. Naivno mišljenje, ki marsikomu vzame voljo do sprememb. Tudi meni, perfekcionistki, ki rada meče puško v koruzo. Morda bi to morala biti novoletna zaobljuba: letos bom vztrajala pri odločitvah, ne glede na vse. Morda.
Torej stojim na pragu novega leta. Že uporabljam nov planer, star, bel, z risbo Malega princa leži zraven mene odprt, saj pregledujem dogodke leta. Začetek je bil pretresen s smrtjo Kristininega očeta. Konec januarja sem brala na Mladih rimah v Mariboru. Nekaj dni za tem je imel Boris Pahor okroglo mizo na ŠKG. V začetku februarja je Slovenijo zajel na čeprav prelep žledolom, vendar neusmiljen in uničujoč, začele so se olimpijske igre v Sočiju, največ pozornosti sem posvetila slavnostnemu odprtju. Napočil je vrhunec ukrajinske krize, ko je bil v Kievu razglašen dan žalovanja, sem se začela učiti ukrajinščino. S Katjo sva v čast ukrajinskemu pesniku Tarasu Ševčenku pripravili Teden ukrajinske kulture in literature, ki je dvignil mnogo prahu. Z Domnom sva praznovala 5. obletnico. Udeležila sem se Festivala mlade literature Urška v Ribnici. Na predroku sem opravila izpit iz starecerkveneslovanščine, kar si štejem za velik uspeh. Junija sem brala na Pomladnih muzah in prvič prebrala krajšo verzijo Bristola. Opravila sem veliko število izpitov in ohranila povprečje za štipendijo. Bila sem priča krvavemu prizoru blizu mojega bloka, ki me je preganjal še nekaj časa. Na literarnem večeru Oken poezije IRIU sem prebrala celoten Bristol in nekaj svojih pesmi. Na izpitu iz slovenske proze in slovenske poezije 1900-1950 sem dobila dve okrogli desetki. V začetku julija sva z Domnom šla poslušat Cirila Zlobca v Mladinsko knjigo, dobila njegovo sveže tiskano knjigo in podpis. 8. julija so se mi po šestnajstih opravljenih izpitih začele počitnice. Bilo je lepo, čeprav me je praznina poletnih dni dostikrat težila. Letošnje poletje so zaznamovale tudi surove temperature in dež. Nekajkrat sem šla v fitnes, česar prej nisem NIKOLI počela. Ko sva z Grušo (ki mi je omogočila zastonj obisk) enkrat do polnoči sedeli pri njenem pultu in pili proteinske napitke, sem ji rekla: no vidiš, tega pred letom dni ne bi počela. Avgusta sva z Domnom šla v Budimpešto, kjer sva preživela barvit in lep teden. Ko sva se vrnila, so na spletni strani LUDLiterature objavili mojo drugo pesem z naslovom Poletje. Kmalu za tem sem prejela svoj prvi avtorski honorar. Septembra smo prenavljali stanovanje, pleskali stene in brusili parket ter prenovili dnevno sobo, zato smo se veliko selili in preseljevanje je povzročalo še večje napade tesnobe, kar nekaj časa nisem imela zatočišča, kamor bi se zatekla. Zaradi prenove sem bila malo v Kočevju pri babici in dediju, potem na Pedrovem in malo pri Domnu. S seboj sem nosila kovčke in nahrbtnike različnih tipov oblek in čevljev, saj sta se v tistem času poročila Miha in Kristina. Poroka je bila čudovita, navdala me je z upanjem in optimizmom. Konec počitnic smo zaključili s počitnicami na Krku. Žal nisem zbrala dovolj poguma za kopanje, vendar je bilo vseeno lepo. Čeprav je bil med cilji letošnjega poletja naveden prav ta: premagati tesnobo, mi to ni povsem uspelo. Vendar moram priznati, da sem skozi trenutke, ki so me prej spravljali v občutno neprijeten položaj, letos kar spretno krmarila. Morda pri tesnobi ne gre za to, da te mine, ampak za to, da te še vedno preveva, ti pa jo znaš sprejeti kot del življenja. Oktobra se je začel tretji letnik, bil je naporen mesec, poln neustaljenega urnika. Deda je zbolel, zato sem med odmori letela k njemu na obisk v klinični center. Nenadoma se je nakopičilo toliko stvari, literarne delavnice na LUDLiteraturi, predstave v gledališču, birmanski verouk, joga, faks, faks, faks, delo v knjižnici. V začetku novembra sem za konec tedna obiskala dedija in babico, napadi tesnobe in globoka žalost so se v tistih dneh kar vrstili. 10. novembra je deda po čeprav kratkotrajnem, toda mučnem boju z levkemijo umrl. Pokopali smo ga v sredo, 12. novembra. Dan pred smrtjo smo brali njegove vsakodnevne kratke zapise v koledarju, ki jih je leto za letom pisal, opisoval vreme in napisal, če je prišel kdo na obisk. Zadnji zapis je bil 29. septembra 2014. Dva tedna po pogrebu sem praznovala 21. rojstni dan, tako da sem postala uradno polnoletna v vseh državah. Veselje ni trajalo dolgo, oba z Domnom naju je presenetila žalostna novica o še eni bolezni (ki pa je, kot zdaj lahko omenim, skoraj uspešno premagana). Prve tri mesece faksa je zaznamoval tudi utrujajoč gon za perfekcijo, ki se je mešala z neznanimi občutki resignacije, naveličanosti, lenobe (te zlasti v zvezi s faksom). Po izjemno naporni duhovni obnovi z birmanci, ki pa je bila tudi zelo lepa, sem zbolela in si morala vzeti malo odmora. Zdaj se trudim najti ravnovesje med delom in počitkom, vendar je ravnovesje nekaj, česar ni lahko najti. Končno so tempo ustavili božični prazniki. K nam je prišla babica, ki je po 63 letih postala vdova in skupaj z nami preživela nekaj čarobnih, zimskih dni. Ta konec tedna sta Slovenijo presenetila sneg in mraz, tako da smo se znašli v zimski pravljici. In zdaj sem tu, smo 31. januarja 2014, počasi si bom umila lase, se preoblekla, šla po nakupih, zakorakala v novo leto. In zaupam, da bo dobro, čeprav že kmalu začinjeno z neusmiljenim izpitnim obdobjem. K sreči je to že peto in do sedaj sem vsako izpitno obdobje kar uspešno preživela.
V novem letu želim vsakomur, ki (slučajno) prebira te besede, da bo prihajajoče leto še bolj čarobno, pestro, zanimivo, polno novih priložnosti, izkušenj, osrečujočih in toplih trenutkov!
Katarina