Neusmiljena nostalgija
Kot sem rekla, ni samo fotografija. Posneta je bila na koncu najlepšega poletja in najlepšega šolskega leta. Uspešno sem maturirala, končala gimnazijo, bila sem na tem, da postanem študentka. Imela sem osemnajst let in počutila sem se odraslo. Bila sem najboljša gimnazijska pesnica. Brala sem na vrsti literarnih večerov. Vrnila sem se iz Bolgarije in Španije. Odpravljala sem se v London. Prebrala sem Brate Karamazove. Mislila sem, da odlična ocena iz slovenščine in filozofije na maturi nekaj pomenita. Mislila sem, da vem nekaj o Kosovelu, potem ko sem pri filozofiji napisala obsežno filozofsko interpretacijo njegove poezije.
(moji lasje poleti 2012, Sofija, Bolgarija)
Ob vsem tem me prevzema nevzdržna nostalgija. Kot če v roke vzamem zvezek, v katerem piše Filozofija na maturi, Katarina Gomboc, šol. leto 2011/2012. Kot če gledam fotografijo nad svojo posteljo, na kateri sva midva z Domnom v maturantskih oblekah. Kot takrat, ko kdo omeni Rim in začutim mrzel aprilski veter na koži in se spomnim, kako sem se z izpraznjeno baterijo na telefonu znašla sama sredi mesta in nisem vedela, kje so ostali. Ko se spomnim na to, kako sem šla nekega junijskega jutra oblečena v belo krilo in temno modro majico na ustni izpit iz slovenščine in sem mislila, da bom bruhala. Kako sem se sama vozila na vlaku iz Sofije. Kako smo se počutili odrasle, ko smo se nekega jutra po prekrokani noči nenadoma odločili, da z avtom krenemo na morje. Ko sem mislila, da so skrbi, ki me pestijo, nerešljive.
Vem, česa takrat v mojem življenju ni bilo. Ni mi bilo jasno, koliko mladih Ljubljančanov piše poezijo. Koliko ljudi vsak mesec bere na literarnih večerih. Koliko ljudi študira ruščino. Vse, kar sem vedela o Rusiji, je bilo, da je velika in skrivnostna. Mislila sem, da grem študirat ruski jezik, da bom lahko brala Dostojevskega v originalu. Mislila sem, da rada premišljujem o literaturi, ker nisem poznala recepcijske estetike, empirične literarne vede in ruskega formalizma. Mislila sem, da so filozofi Sokrat, Platon, Avguštin, Descartes in Nietzsche. Niti sanjalo se mi ni o raznih Foucaultih, Lacanih in Derridajih, sociologiji, psihoanalizi, semiotiki. Feminizma nisem potrebovala, ker mi ni bilo mar, fant me je spoštoval, za druge mi je bilo vseeno.
Zdaj sem tri leta starejša. Še malo, pa bom diplomirala. V diplomi bom pisala o pesnikih, ki me, resnici na ljubo,
sploh ne zanimajo. Za sabo imam nekaj pesniških delavnic, pa vendar tako redko napišem kaj, s čimer sem zadovoljna, tako redko preberem kaj, kar mi je všeč. Poznam kar nekaj mladih nadarjenih pesnikov, pisateljev, režiserjev, kolumnistov, kritikov - toliko, da mi ni več do ljubljanskih pesniških večerov, literarnih revij, literarnih portalov, druženja. Obiskala sem Moskvo, površno, skoraj z zaprtimi očmi ter v njej nisem videla tistega, kar sem pričakovala. Tu in tam žalostno spremljam vojno v Ukrajini in se vsakič sama s sabo znajdem v precepu. Povsod vidim ponižujočo nevarnost diskriminacije žensk. Svet ni več črno-bel, vse resnice imajo dve plati, vse je relativno. Cerkev ni več kraj, kamor se grem zahvalit za vsakdanji kruh, ampak je zahrbtna ustanova, ki na vsakem koraku poskuša manipulirati z mano. Moji lasje so občutno temnejši. S telesom nisem več tako samoumevno zadovoljna, ker moram biti na vsakem koraku v formi, gibčna, energična, urejena. Knjig je veliko preveč, da bi jih prebrala in pri vsaki, ki jo vzamem v roke, moram biti kritična. Literarna teorija ni več iskanje metafor v poeziji, ampak je ločevanje med diskretnimi in nediskretnimi teksti. Filozofija ni več iskanje presežnega, ampak postaja kritika kapitalizma, socializma, pozitivizma in drugih človeških izmišljotin.
Včasih se vprašam, kakšen je postal moj svet z vsem tem znanjem. Kako se je zožil na mestih, kjer bi se moral razširiti. Kako sem prej brez sramu v pesmih pisala o rahločutni zaljubljenosti in mi ni nihče očital pretirane subjektivnosti. Kako sem lahko po svoje vpletala svetopisemske in krščanske simbole in me ni nihče ukalupljal. Kako smo s tem, ko smo zapustili varni svet gimnazije, postali zmedeni, izgubljeni, neizpolnjeni, drugačni.
Če bi morala iti še enkrat, bi šla spet. Skozi vse to. Po isti poti. Skozi pisanje mature na soparne junijske dopoldneve. Skozi slabe gimnazijske zabave, ki so se končevale s solzami in zmačkanimi jutri. Še enkrat bi zabila integrale, še enkrat bi se prebila skozi absolutni dativ, gerundij in supin. Še enkrat bi napisala isto pesem, ki so jo v Vinici izbrali za najboljšo. Še enkrat bi se izgubila sredi Rima in se spet našla. Še enkrat bi šla na tekmovanje iz filozofije in dobila najslabšo nagrado. Še enkrat bi na zadnji dan mature zmetala stran vse, kar me je spominjalo nanjo.
Še enkrat bi se odločila za isti študij. Morda bi prebrala kakšno knjigo več, objavila kakšno pesem več, dvakrat premislila, preden bi naredila kakšno neumnost. K sreči se zimsko izpitno obdobje zaključuje, začenja se nov semester. Post mi daje nove možnosti, da se odpovem stvarem, ki se jim drugače ne bi. In ko bo velika noč, bo že spet pomlad.