Zimsko spanje
Film Zimsko spanje (Kis uykusu) je skoraj tri ure in pol dolga mojstrovina turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana, ki so jo letos na filmskem festivalu v Cannesu počastili z zlato palmo. 197 minut se zdi sprva ne prav obetavna napoved, toda film gledalca izjemno spretno postavi v turško pokrajino Kapadokijo, gorato zaledje Anatolije, kjer prebivalci klešejo svoja bivališča v skale. Prizori v zimo ujete pokrajine in Schubertova klavirska sonata v ozadju ustvarjajo čarobno, a tragično atmosfero.
Film Zimsko spanje je družinska drama, katere glavni nosilec je vase zaprti in odsotni Aydin, nekdanji igralec v gledališču, zdaj pisec kolumn in knjig o gledališču. Od očeta je podedoval družinski hotel, vendar pri vodenju hotela sam ne sodeluje prav dosti, delo raje prepušča drugim, bolj prizemljenim uslužbencem. Je tudi lastnik nekaj hiš, ki jih daje v najem, vendar svoje najemnike slabo pozna in se bolj malo zanima za njihove zgodbe. Aydin se zapira v svoj kabinet, med knjige, kjer se počuti varnega in vse bolj izgublja stik tudi s svojo mlado in lepo ženo Nihal. Njun odtujeni odnos je na začetku filma tako subtilno prikazan, da nevešči gledalec skoraj ne pomisli na to (ali pa vsaj dvomi), da sta Aydin in Nihal zakonca. Živita vsaksebi, vsak v svojih prostorih in drug drugega ne motita pri delu – le Aydin nekajkrat v filmu oprezuje skozi okno za obrisi Nihal, kot bi opazoval mlado, nedosegljivo žensko, ne pa lastno ženo.
Aydinov v kabinet zaprti svet vse bolj moti njegova sestra Necla, ki se je po ločitvi vrnila v domač hotel in zdaj tu iz dneva v dan poseda po hiši ter lista po revijah. Njun odnos se za razliko od Aydinovega odnosa z Nihal sprva zdi prijateljski, toda kmalu se v zdolgočaseni in razočarani ženski zbudi zla želja po prepiru, k čemur izzove tudi brata.
Odnosi v filmu tako sočasno s prihajajočim snegom postajajo vse bolj ostri. Dialogi so dolgi, vendar prav nič moteči – gledalec se znajde prav tam, sredi dolgega razglabljanja in naposled verbalnega obsojanja likov.
Najbolj večplasten in kompleksen je v filmu prav lik Aydina. Aydin namreč daje vtis dobrega, miroljubnega moža na pragu starosti, ki ceni svoj mir in svet, vklesan v varno zavetje skal. V svojem kabinetu piše članke in se ne zmeni za dolgove in prošnje revnih podnajemnikov, ker se na takšne posle ne spozna. Njegovo resnično plat pa izzove prav Nihal, ko mu očita: »Ti si izobražen, iskren in pošten moški, toda včasih te vrline izkoristiš, da zadušiš, zatreš in ponižaš druge.«
Gledalec bi ob gledanju filma rad obsodil druge, ki obsojajo Aydinov značaj, najraje ženo in sestro, vendar življenje v resnici ni tako enoplastno, da bi se lahko opredeljevali glede ljudi s pomočjo binarnih opozicij: Aydin je hkrati prijazen, toda hladen, Nihal je hkrati pametna in naivna. Gre za rahločutno študijo globin človeškega značaja in neusmiljen prikaz hladnih in odtujenih odnosov med ljudmi, ki bi si morali biti najbližji.
V sicer rahločutnem in umirjenem filmu brez akcije pa napetost ustvarjajo tudi mučni prizori iz ene od Aydinovih najemniških družin, ki trpi hudo revščino. Vendar kljub motivom rubeža in deložacije film nikoli ne poseže po družbenokritični noti, temveč predstavi zapletenost človeške duše tudi v tej situaciji in odnosoma med bratoma – imamom ter nekdanjim zapornikom in pijancem – kako vsak od njiju po svoje opravičuje in dojema svojo revščino.
Film je popolnoma estetsko dovršen in gledalcu poleg razmisleka o človeškem značaju ponudi tudi najpomembnejše – umetniški užitek. Bogata je tudi preprosta metaforična sporočilnost. Eden najlepših prizorov v filmu je, ko Aydin iz svojega hleva izpusti pravkar ujetega konja in ta izgine v noč.
Film se zaključi lirično – z Aydinovim opravičilom ljubljeni Nahal, da ne more odpotovati v Istanbul, ker je ali ostarel ali znorel.