Za prvo srečanje literarnih delavnic poezije na LUD Literaturi sem morala pripraviti pet svojih pesmi in pet pesmi tujih ali slovenskih avtorjev, ki so mi všeč ali pa mi niso. Ker nisem hotela blatiti velikih pesniških imen, sem zbrala samo pesmi, ki so mi res res všeč. Sprva sem mislila, da bo to preprosto, ko pa sem začela brskati po spominu, pesniških zbirkah in mapi, v kateri hranim fotokopije pesmi, sem spoznala, da ne bo lahko. Čeprav se mi dostikrat zdi, da kljub temu da rada berem poezijo, redko naletim na pesem, ki se me zares dotakne, je bilo nenadoma v ožjem izboru toliko pesmi, ki so se me kdajkoli dotaknile.
S kupom pesmi sem prišla k mami in jo prosila za pomoč. Imeli sva zelo kratek literarni večer, jaz sem brala, ona pa me je poslušala in prekinjala. Pri vsaki pesmi je rekla: to moraš izbrati. Ne, to moraš. Čakaj, koliko pesmi? Samo pet? To je nemogoče.
Naposled mi je rekla, naj izberem pesmi, s katerimi se lahko poistovetim. Pa ne toliko z vsebino ali slogom, temveč preprosto poistovetim in jih vzamem za svoje. Izločila sem Prošnjo za mir Pabla Nerude, ker je to, kot pravi sama, mamin pesnik. Iz istega razloga so iz izbora šle Kocbekova Mavrica in Zajčeva Jalova setev. Potem sva sklenili, da umakneva vse, kar je izjemno slavno. Tako sem umaknila Gradnikov Eros - Tanatos, Nekoga moraš imeti rad od Minattija in Za vse boš plačal Daneta Zajca. Nato sem pomislila, da se ne morem poistovetiti z rimano poezijo, ker je nikoli ne pišem. S težkim srcem sem se odpovedala Prešernu (Magistrale in prva pesem Sonetnega venca), Balantiču in njegovim Zubljem nad prepadom, Zlobčevim Svetim mestom tvojega telesa in Puškinovi Ljubil sem vas. Nenadoma sva opazili, da sploh nisem pomislila na Kosovela. Med tisočimi pesmimi, ki jih je napisal, pač težko izberem eno samo.
Torej, ostalo je pet pesmi. (Čeprav bi, če bi si vzela še več časa za brskanje, najbrž našla še kaj). Nad izborom sem bila najbolj presenečena sama. Toda izbirala sem pesmi in ne pesnikov ali pesniških zbirk. Samo pesmi.
1. Robert Hass: Privilegij bivanja
iz pesniške zbirke Pesmi, da bi preživeli poletje
prevedla Jana Putrle Srdić
Mnogi se ljubijo. Zgoraj, angeli
v nepremičnem etru in kristalu človeškega hrepenenja
spletajo drug drugemu lase, jagodno svetle
in s strukturo hladnih rek. Od časa do časa
ošinejo nerodno ekstazo pod sabo -
gotovo spominja na ptiče brez perja,
ki čofotajo v pomladni luži postelje -
nato neka ženska, pravkar ji bo prišlo,
odlušči zaprte veke moškemu in reče
poglej me in on jo pogleda. Ali pa je moški,
ki vleče vrv zastora v temnem gledališču?
Kakorkoli, pogledata se;
dve bitji z razširjenimi očmi, grabežljivi,
vznemirjeni, zlepljeni s trebuhoma z neverjetno sladkim
opolzkim lepilom, strmita drugo v drugo
in angeli so zapuščeni. To sovražijo. Patetično skomigajo
kot viktorjanski berači na litografijah,
ki s popolnimi potezami in alabastrno kožo ponujajo cunje
na razuzdanih prehodih romana.
Vse stvarstvo je prizadeto od tega gorja.
Kot da se sliši tožeč zvok lune, ki
vzhaja. Ljubimca ga sploh ne preneseta,
napolni ju z neizrekljivo žalostjo, da
zopet zapreta oči in se objameta, vsak
z občutkom smrtonosne samosti telesa,
ki sta ga odčarala smrti za uro ali manj
in nekega dne, med tekom ob sončnem zahodu, ženska
reče moškemu, zbudila sem se žalostna,
ker ne moreš, čeprav te imam rada,
ozdraviti moje samote,
s čimer se dotakne njegovega lica kot v zagotovilo,
da ga noče prizadeti z resnico.
In moški ni ravno prizadet,
razume, da ima življenje meje, da ljudje
umirajo mladi, spodleti jim v ljubezni,
v načrtih. Teče poleg nje, razmišlja
o žalosti, ki sta jo zasopla vdihnila in si mrmraje
izpela pot iz prihajanja, oklepajoča se s starimi, iznajdenimi
oblikami miline in nerodne hvaležnosti, pripravljena
biti spet sama ali nezadovoljna ali zgolj
sopotnika kot pari na poletni plaži,
ki iz revij berejo članke o intimnosti med spoloma -
sebi, drug drugemu
in silnim, nevednim, tolažečim angelom.
2. Vinko Möderndorfer: Kaj sta mi dala starša
iz pesniške zbirke Prostost sveta
mama mi je dala
upanje
da je življenje lepo
in da se poštenje splača
oče mi je dal
vero v deset zapovedi
in voljo za delo
mama mi je dala
veselje
do menjavanja letnih časov
hvaležnost za dobroto
oče mi je dal
občutek za solidarnost
in vedenje
da se razumne stvari
vidijo daleč
mama mi je dala
ljubezen do bližnjega
ljubezen do preprostih
stvari
ki pomenijo največ
oče mi je dal
dvoje rok
ki te lahko vedno preživita
mama mi je dala
svoje srce
in neskončno zaupanje
v ljudi
oče mi je dal
ponos
in spoznanje da krivica boli
vendar je vedno
poplačana
nič mi nista dala
kar bi mi
v današnjem času
prišlo prav
3. Giuseppe Ungaretti: Sveti Martin na Krasu
prevedel Ciril Zlobec
Od vseh teh hiš
ostal
je le
kak kos zidu
Od vseh
ki sem se družil z njimi
ni ostalo
niti toliko
Toda v srcu
križ noben ne manjka
Moje srce
je najbolj razmrcvarjena dežela
Vrtača z osamljenim drevesom, 27. avgusta 1916
4. Izet Sarajlić: Piši mi na zelenu adresu ljeta
(Ker je pesmi najlepše brati v originalu.)
Piši mi na zelenu adresu ljeta.
Poljupci koje mi šalješ neka bude posljednje večernije novosti.
Glava mi je puna nekih divnih soneta,
a nema nikog ni da mi oprosti i ne oprosti.
Jutros su opet pisali nešto povodom moje
najnovije zbirke.
O uticajima ponovo izmislili su čitave priče.
Najveći uticaj na mene izvršila je
jedna apsolventkinja germanistike,
ali to su precutali, jer, zaboga, koga se to tiče.
Koga se tiče to što si ti za mene i Honolulu i Madagaskar i Meksiko,
Istorija koju, klecajući, obiđoh uzduž i poprijeko.
Tvoje ime nije ušlo ni u jedan leksikon.
Nema te ni u jednoj enciklopediji,
ni u jednom “Ko je ko”
Ali za mene ti si sve, kao vojniku prvi dan mira,
krevet i suze i cvijeće u vazi.
Tvoje oči su mi jedina lektira
u ovom danu koji prolazi i odlazi.
5. Nazim Hikmet: Angina Pectoris
prevedel Tone Pavček
Polovica mojega srca je tu, doktor,
a polovica na Kitajskem,
na dolgem maršu proti Rumeni reki.
Razen tega,
vsako jutro, doktor,
vsako jutro ob zori,
moje srce streljajo v Grčiji.
Razen tega
se sleherno noč,
ko zaporniki zaspe
in zadnji koraki zamro v lazaretu,
moje srce, doktor,
odpravi v staro leseno bajtico
v Istanbul.
Razen tega
je že deset let, doktor,
odkar nimam ničesar,
da bi dal svojemu ljudstvu,
ničesar, razen tega jabolka,
rdečega jabolka –
tega mojega srca.
Zato, doktor,
in ne zaradi arterioskleroze
nikotina
in ječe
imam angino pectoris.
Gledam skozi rešetke.
Za njimi noč v vsej svoji rasti.
In kljub zidovom,
ki mi pritiskajo na prsi,
se moje srce bije
z najsvetlejšo zvezdo
na nebu.
Ta seznam je nepravičen in kruto okrnjen. Med ponovnim brskanjem sem naletela na toliko pesmi, ki bi jih lahko uvrstila med pet najljubših. Toda naj ostane teh pet in poleg tega srečen občutek, da obstaja več kot pet pesmi, ki so lahko moje najljubše.
S kupom pesmi sem prišla k mami in jo prosila za pomoč. Imeli sva zelo kratek literarni večer, jaz sem brala, ona pa me je poslušala in prekinjala. Pri vsaki pesmi je rekla: to moraš izbrati. Ne, to moraš. Čakaj, koliko pesmi? Samo pet? To je nemogoče.
Naposled mi je rekla, naj izberem pesmi, s katerimi se lahko poistovetim. Pa ne toliko z vsebino ali slogom, temveč preprosto poistovetim in jih vzamem za svoje. Izločila sem Prošnjo za mir Pabla Nerude, ker je to, kot pravi sama, mamin pesnik. Iz istega razloga so iz izbora šle Kocbekova Mavrica in Zajčeva Jalova setev. Potem sva sklenili, da umakneva vse, kar je izjemno slavno. Tako sem umaknila Gradnikov Eros - Tanatos, Nekoga moraš imeti rad od Minattija in Za vse boš plačal Daneta Zajca. Nato sem pomislila, da se ne morem poistovetiti z rimano poezijo, ker je nikoli ne pišem. S težkim srcem sem se odpovedala Prešernu (Magistrale in prva pesem Sonetnega venca), Balantiču in njegovim Zubljem nad prepadom, Zlobčevim Svetim mestom tvojega telesa in Puškinovi Ljubil sem vas. Nenadoma sva opazili, da sploh nisem pomislila na Kosovela. Med tisočimi pesmimi, ki jih je napisal, pač težko izberem eno samo.
Torej, ostalo je pet pesmi. (Čeprav bi, če bi si vzela še več časa za brskanje, najbrž našla še kaj). Nad izborom sem bila najbolj presenečena sama. Toda izbirala sem pesmi in ne pesnikov ali pesniških zbirk. Samo pesmi.
1. Robert Hass: Privilegij bivanja
iz pesniške zbirke Pesmi, da bi preživeli poletje
prevedla Jana Putrle Srdić
Mnogi se ljubijo. Zgoraj, angeli
v nepremičnem etru in kristalu človeškega hrepenenja
spletajo drug drugemu lase, jagodno svetle
in s strukturo hladnih rek. Od časa do časa
ošinejo nerodno ekstazo pod sabo -
gotovo spominja na ptiče brez perja,
ki čofotajo v pomladni luži postelje -
nato neka ženska, pravkar ji bo prišlo,
odlušči zaprte veke moškemu in reče
poglej me in on jo pogleda. Ali pa je moški,
ki vleče vrv zastora v temnem gledališču?
Kakorkoli, pogledata se;
dve bitji z razširjenimi očmi, grabežljivi,
vznemirjeni, zlepljeni s trebuhoma z neverjetno sladkim
opolzkim lepilom, strmita drugo v drugo
in angeli so zapuščeni. To sovražijo. Patetično skomigajo
kot viktorjanski berači na litografijah,
ki s popolnimi potezami in alabastrno kožo ponujajo cunje
na razuzdanih prehodih romana.
Vse stvarstvo je prizadeto od tega gorja.
Kot da se sliši tožeč zvok lune, ki
vzhaja. Ljubimca ga sploh ne preneseta,
napolni ju z neizrekljivo žalostjo, da
zopet zapreta oči in se objameta, vsak
z občutkom smrtonosne samosti telesa,
ki sta ga odčarala smrti za uro ali manj
in nekega dne, med tekom ob sončnem zahodu, ženska
reče moškemu, zbudila sem se žalostna,
ker ne moreš, čeprav te imam rada,
ozdraviti moje samote,
s čimer se dotakne njegovega lica kot v zagotovilo,
da ga noče prizadeti z resnico.
In moški ni ravno prizadet,
razume, da ima življenje meje, da ljudje
umirajo mladi, spodleti jim v ljubezni,
v načrtih. Teče poleg nje, razmišlja
o žalosti, ki sta jo zasopla vdihnila in si mrmraje
izpela pot iz prihajanja, oklepajoča se s starimi, iznajdenimi
oblikami miline in nerodne hvaležnosti, pripravljena
biti spet sama ali nezadovoljna ali zgolj
sopotnika kot pari na poletni plaži,
ki iz revij berejo članke o intimnosti med spoloma -
sebi, drug drugemu
in silnim, nevednim, tolažečim angelom.
2. Vinko Möderndorfer: Kaj sta mi dala starša
iz pesniške zbirke Prostost sveta
mama mi je dala
upanje
da je življenje lepo
in da se poštenje splača
oče mi je dal
vero v deset zapovedi
in voljo za delo
mama mi je dala
veselje
do menjavanja letnih časov
hvaležnost za dobroto
oče mi je dal
občutek za solidarnost
in vedenje
da se razumne stvari
vidijo daleč
mama mi je dala
ljubezen do bližnjega
ljubezen do preprostih
stvari
ki pomenijo največ
oče mi je dal
dvoje rok
ki te lahko vedno preživita
mama mi je dala
svoje srce
in neskončno zaupanje
v ljudi
oče mi je dal
ponos
in spoznanje da krivica boli
vendar je vedno
poplačana
nič mi nista dala
kar bi mi
v današnjem času
prišlo prav
3. Giuseppe Ungaretti: Sveti Martin na Krasu
prevedel Ciril Zlobec
Od vseh teh hiš
ostal
je le
kak kos zidu
Od vseh
ki sem se družil z njimi
ni ostalo
niti toliko
Toda v srcu
križ noben ne manjka
Moje srce
je najbolj razmrcvarjena dežela
Vrtača z osamljenim drevesom, 27. avgusta 1916
4. Izet Sarajlić: Piši mi na zelenu adresu ljeta
(Ker je pesmi najlepše brati v originalu.)
Piši mi na zelenu adresu ljeta.
Poljupci koje mi šalješ neka bude posljednje večernije novosti.
Glava mi je puna nekih divnih soneta,
a nema nikog ni da mi oprosti i ne oprosti.
Jutros su opet pisali nešto povodom moje
najnovije zbirke.
O uticajima ponovo izmislili su čitave priče.
Najveći uticaj na mene izvršila je
jedna apsolventkinja germanistike,
ali to su precutali, jer, zaboga, koga se to tiče.
Koga se tiče to što si ti za mene i Honolulu i Madagaskar i Meksiko,
Istorija koju, klecajući, obiđoh uzduž i poprijeko.
Tvoje ime nije ušlo ni u jedan leksikon.
Nema te ni u jednoj enciklopediji,
ni u jednom “Ko je ko”
Ali za mene ti si sve, kao vojniku prvi dan mira,
krevet i suze i cvijeće u vazi.
Tvoje oči su mi jedina lektira
u ovom danu koji prolazi i odlazi.
5. Nazim Hikmet: Angina Pectoris
prevedel Tone Pavček
Polovica mojega srca je tu, doktor,
a polovica na Kitajskem,
na dolgem maršu proti Rumeni reki.
Razen tega,
vsako jutro, doktor,
vsako jutro ob zori,
moje srce streljajo v Grčiji.
Razen tega
se sleherno noč,
ko zaporniki zaspe
in zadnji koraki zamro v lazaretu,
moje srce, doktor,
odpravi v staro leseno bajtico
v Istanbul.
Razen tega
je že deset let, doktor,
odkar nimam ničesar,
da bi dal svojemu ljudstvu,
ničesar, razen tega jabolka,
rdečega jabolka –
tega mojega srca.
Zato, doktor,
in ne zaradi arterioskleroze
nikotina
in ječe
imam angino pectoris.
Gledam skozi rešetke.
Za njimi noč v vsej svoji rasti.
In kljub zidovom,
ki mi pritiskajo na prsi,
se moje srce bije
z najsvetlejšo zvezdo
na nebu.
Ta seznam je nepravičen in kruto okrnjen. Med ponovnim brskanjem sem naletela na toliko pesmi, ki bi jih lahko uvrstila med pet najljubših. Toda naj ostane teh pet in poleg tega srečen občutek, da obstaja več kot pet pesmi, ki so lahko moje najljubše.