Czesław Miłosz: Izpoved
in temno sladkost ženskega telesa.
Pa tudi mrzlo vodko, slanike v olju,
vonje: po cimetu in nageljnovih žbicah.
Kakšen prerok bi torej lahko bil? Da bi
duh takšnega obiskoval? Toliko drugih
je bilo po pravici izvoljenih, vrednih.
Kdo pa bi meni verjel? Ko pa so videli,
kako planem na hrano, praznim kozarce
in se lakomno zaziram v vrat točajki.
S hibo in zavestjo o njej. Z željo po veličini,
ki sem jo znal prepoznati povsod, kjerkoli je,
pa vendar z ne povsem bistrim pogledom
sem vedel, kaj preostaja malim, meni podobnim:
slavje kratkotrajnih upov, zbor prevzetnežev,
turnir grbavcev, literatura.
1986