New York, I Love You
Najprej sem se s taksijem pripeljala v lepo naselje starih vil - predel Forest Hills v okrožju Queens. Ulica je bila zaradi pozne ure čisto mirna in tiha. V naslednjih dneh je postala moj najljubši del New Yorka. Dobila sem svojo sobico v ozki in visoki hiši, mimo okna pa je na vsaki dve minuti peljal vlak. Bila sem tako utrujena, da me sploh ni motil in sem takoj zaspala.
V soboto zjutraj sem pri zajtrku ugotovila, da si kljub svojemu načrtu ne predstavljam povsem, kako se nameravam lotiti spoznavanja mesta. Starša sta mi pred odhodom sicer zagotovila, da se bom v rešetki avenij in ulic že znašla, ampak nisem imela pojma, kako bi sploh prišla do Manhattna. Prijateljica iz New Yorka, pri kateri sem živela, je sklenila, da me kljub stiski s časom (New Yorčani so ob sobotah pač zaposleni - aja, pa ob nedeljah tudi) odpelje v Manhattan, me pusti med stolpnicami z zemljevidom v roki, domov pa naj pridem sama. In sva šli. Najbrž je Isobel nekoliko zakomplicirala razlago o uporabi železnice, ampak ko sva se znašli na metroju, me je resnično zaskrbelo. Ko mi je na načrtu metroja pokazala, kje se nahajava in kam morava, sem dobila občutek, da bi morala najprej v celoti preučiti newyorško podzemno, če bi jo želela uporabljati. Česa tako zapletenega še nisem videla. Dobro, Katarina, tole očitno ni moskovski metro, sem si rekla, sploh pa so bile postaje umazane, zadušljive, vroče in tesne - kot že tolikokrat prej sem že spet zahrepenela po Moskvi, ampak bila sem predaleč, da bi postajala nostalgična. Sploh pa - New York City!
Po uri vožnje z metrojem sva izstopili nekje na sredini Manhattna. Sprva je bilo rahlo utesnjujoče. Potem mi je postalo všeč. Res všeč. Sprehajali sva se po avenijah, šli do Central Parka, potem pa je Isobel nenadoma rekla - evo, od tu naprej boš znala sama. In je šla.
Že prvega dne sem se odločila, da obiščem Metropolitanski muzej. Plavala sem med eksponati in gledala slike. V eni izmed sob sem naletela na portret moškega, ki me je gledal naravnost v oči in skorajda bi zardela - uau, ti pa si nekaj posebnega, sem mu rekla in se mu približala, da bi videla, kdo je. Ne da bi vedela, sem se očitno rahlo zaljubila v Vsevoloda Mihajloviča Garšina, ki ga je naslikal Repin. Mašo in Jana, ki sem ju kasneje naključno srečala sredi muzeja, je moja navdušenost nad Vsevolodom zelo zabavala.
Skupaj smo šli do Guggenheima, kjer smo srečali še Snežno in Katarino, ampak razen tega je bil muzej dolgočasen - najbolj zabaven del - spiralasto stopnišče - je bil namreč zaprt. Maša in Jan sta me pospremila do Forest Hills in potem smo še nekaj časa sedeli pred hišo, pili gin in nazdravljali na New York City!