Muhasta pomlad
Strinjali se boste: letošnja pomlad je muhasta. Prav zdaj, ko to pišem (ura je sedem zvečer), je nedaleč na zahodu še sonce, obenem pa dežuje in voda šklopota v žlebovih. Lepo je, toda nenavadno. Nevihte in močni nalivi prihajajo od nikoder, sledijo jim nenadne otoplitve, ki zavajajoče napovedujejo poletje (ob tem se mi vse bolj pogosto poraja nadležno vprašanje: kakšno poletje prinaša takšna pomlad?), nenadne ohladitve z mrzlimi jutri, in še in še čudnih, muhastih in nepričakovanih vremenskih pojavov.
Nedelja zvečer je in ob nedeljah zvečer že več mesecev zaporedoma nervozno delam zadnje naloge, pišem zadnja poročila pred oddajo, zaključujem seminarske in referate, dnevnike pedagoške prakse in se učim za kolokvije ter izpite. Moj načrt, da bom ves teden tako pridna, da bom nedelje lahko preživela v miru, morda spala dlje, hodila v naravo, brala – je splaval po vodi že zelo kmalu po začetku študijskega leta (kljub temu še vedno mislim vztrajati pri tej ideji tudi naslednje leto). Letos sem ljudem okoli sebe dostikrat potarnala, da sem utrujena, da sem se naveličala študija (ko pa pomislim, da bodo resnično prišli časi, ko ne bom več študirala, me stisne v prsih), da je dela preveč, in da med vsem delom, ki sem si ga nakopala, težko krmarim.
V tem študijskem letu sem nekajkrat naletela na kolumne, kjer so avtorji opisovali svojo izgorelost. Večkrat so se spraševali: zakaj se trudijo, zakaj se tako naprezajo? Tudi sama sem oktobra, potem ko sem po vrnitvi s potovanja zakorakala naravnost v magistrski študij, po nekaj dneh spoznala, da sem na faksu od zjutraj do zvečer, da s težavo usklajujem prekrivanja in obštudijske dejavnosti, da pogosto nimam časa za normalen obrok, in da se življenje brez dišeče magične tekočine, ki zjutraj človeka vsaj malo spravi na noge, zdi komaj znosno. Ob koncu tedna sem bila tako utrujena, da sem zavila v lekarno in si kupila neko prehransko dopolnilo naravnega izvora proti izgorelosti (ki je bilo, mimogrede, nesramno drago). O učinkih zdravila zdaj ne bom razglabljala, ampak vseeno se je stanje začelo izboljševati, čemur je botrovalo nekaj pomembnih življenjskih sprememb (in skoraj magičen vikend na Vzhodnem Slovaškem). Tempo na faksu se sicer ni spremenil, spremenil pa se je moj odnos do študija in ne samo do študija, ampak do sebe in do svojega načina življenja.
Kdor me dobro pozna, ve, da zjutraj rada dolgo spim. Ve, da znam biti ob prezgodnjem bujenju zelo sitna. Nekateri vedo tudi to, da mi je čas doma in v svoji sobi neprecenljiv, da obožujem zapečkarsko poležavanje in druženje s svojim psom, knjigo in čajem. Pri študiju mi je vsa ta leta šlo najbolj na živce to, da so se predavanja in seminarji nemalokrat zavlekli do poznega popoldneva ali celo večera in sem se zato večkrat jezila, da zvečer nisem skoraj nič doma in nimam časa za »miren zaključek dneva«. Nemalokrat (večinoma) sem (sicer zanimive) kulturne dogodke po Ljubljani zaradi tega kar spustila (mnogi bi si mojo odsotnost od takih dogodkov upravičeno interpretirali kot lenobo), dostikrat pa sem izpadla zelo nedružabna z opravičevanji, kot so: moj pes je resnično star (ima skoraj petnajst let) in potrebuje mojo družbo; jutri zjutraj moram zgodaj vstati, ker imam faks in/ali delam (ob devetih, desetih zjutraj), in še in še bi se našlo takih izgovorov (namesto da bi iskreno priznala: domov hočem, ker sem rada doma). Dostikrat sem se čudila (zavijala z očmi) nad tem, kako je Tereza komaj prišla skozi vrata in že čez pol ure spet nekam šla, in kako se je včasih vrnila šele pozno ponoči. Nič čudnega, da sva z Alešem pristala skupaj. Ko sva se začela spoznavati, mi je namreč nekajkrat napisal SMS, da gre »na pijačo na Ptuj« ob sedmih zvečer in jaz sem si mislila, dobro, mu dam mir z SMS-i, fant je v družbi, in že čez eno uro (ob osmih zvečer) mi je napisal, da je že doma, da se je naveličal, da »so šli oni naprej«, on pa – domov.
Kdor me pozna še bolje, bo vedel, da sem vremenski človek. Včasih je z vremenom tako preprosto, da ko dežuje, sem dremava in lena, in ko je sonce, sem polna moči in zagnana. Včasih pa je vse skupaj dosti bolj zapleteno in poetično. Če so jutra preveč sveža in se spremenijo v prevroče dopoldneve, sem nerazložljivo vznemirjena in tesnobna, če je ob enajstih dopoldne v spalnici še kar temno in nikjer ni videti sončne svetlobe, postnem melanholična in zrela za mračnejše misli. Če zvečer vročina še kar vztraja in v drevesnih krošnjah ob našem balkonu pojejo ptiči, nebo pa je zamolklo modre barve, postanem nostalgična in otožna za večeri, ki jih ne bo več nazaj. Sem vremenski človek, tesno povezan z letnimi časi, močjo sonca in dolžino noči. Poleti lahko delam dlje, ker so dnevi daljši, pozimi z delom končam prej, ker je na ulici tema in je čas za (zimsko) spanje.
Kdor me pozna res dobro in mi je blizu, ve tudi to, da globoko spoštujem in cenim ženski menstrualni cikel. Res je, da niso vsi cikli urejeni in da ženske k svojemu telesu pristopajo na različne načine, ampak mnoge bodo potrdile, da se v prvi polovici meseca počutijo bolj polne energije, bolj radožive in kar sijejo, v drugi polovici pa so bolj ranljive, občutljivejše in si želijo miru. Ker se najbrž zdi ta misel neumestna, želim čimprej preiti k bistvu.
To študijsko leto s prihajajočim izpitnim obdobjem je od mene zahtevalo resnično dosti. Zdaj vem, da sem vse preživela (čakajo me še izpiti), vaje, seminarji, predavanja, prakse in (skoraj vsi) kolokviji so za mano. Ostalo je nekaj dolgov, ki jih imam še čas opraviti (navsezadnje je šele začetek junija). Morda je bil letos kakšen rezultat slabši kot prejšnja leta (čeprav je tudi to dejstvo vprašljivo) ali pa se zdi, da sem morda malo popustila, ker niso več vsi zapiski tako lični, urejeni in niso vse domače naloge narejene do konca. Delno se s tem lahko strinjam in rečem: da, sem popustila. Lahko pa rečem tudi: ugotovila sem, da vse to ni tako zelo pomembno. Ugotovila sem, da se mi ni treba tako gnati.
Ne želim reči, da spodbujam lenobo. Lenoba je grda lastnost in čeprav ji vsi podlegamo, ker smo vsi ljudje, nam škodi, delo pa je plemenito. Kar želim reči, je (zelo klišejsko), da so nekatere druge stvari, ki so resnično pomembne. Te stvari se ne merijo s povprečji, ocenami, višino plače, dolžino potovanj, velikostjo nepremičnine, globino bazena, znamko avtomobila. Pa saj to že vse veste, bi rada rekla, ampak ne vem, če res. Jaz namreč nisem vedela, dokler nisem (spet klišejsko) začela zares poslušati same sebe in svojega telesa in sem spoznala, da ni vedno lenoba kriva za to, da zvečer raje ostanem doma. Da si včasih kakšno nedeljsko dopoldne privoščim ogled dobrega filma, čeprav naslednji dan pišem kolokvij (in zvečer potem pišem blog, namesto da bi se učila), da kljub komaj obvladljivemu delu za faks in nedokončanim nalogam izklopim internet in grem ven, v naravo. Ni vedno kriva lenoba, včasih mojemu počutju botruje dež na ulici, zaspan decembrski večer ali hormonsko neravnovesje, ki vpliva na otožnejši čas v mesecu. Zadnjič sem bila resnično jezna, ko sem v nedeljo dopoldne po elektronski pošti od profesorice prejela navodila za domačo nalogo do naslednjega dne, jaz pa sem zunaj, v vrtu za hišo, na soncu brala leposlovje, ki mi je všeč, ki ga imam rada, ki me zanima (in ga NI na seznamu izpitne literature). Nisem bila jezna na profesorico, ker tega ni storila prej. Jezna sem bila nase, ker sem v nedeljo dopoldne sploh pregledala elektronsko pošto na svojem pametnem telefonu, ker sem sploh imela prižgano internetno povezavo in ker sem se začela žreti zaradi (nenarejene) naloge. In kaj sem naredila? Brala sem naprej (Boj z morjem Marguerite Duras). Nisem naredila domače naloge. Bila je nedelja.
Še enkrat – ne podpiram lenobe in brezdelnega poležavanja, odlašanja do zadnjega trenutka, površnega dela in malo truda (ne podpiram, ker mi to nemalokrat povzroča preglavice). Menim pa, da nam svet daje občutek, da se moramo gnati za popolno, delavno, organizirano podobo samih sebe, in da bomo nesrečni, če ne bomo najbolj uspešni, prepoznavni, produktivni, in če se ne bosta vložen čas in trud prelila v zavidljive vsote denarja. Eden od zgoraj omenjenih kolumnistov omenja celo krivdo, ki jo občuti, če ne naredi vsega in če ni najboljši. Krivdo pred kom? Pred namišljeno popolno verzijo samega sebe, ki najbrž nikoli ne bo dosežena.
Vse kolumne delno (med vrsticami) obsojajo neusmiljen sistem, v katerem živimo in v katerem človek dela do izčrpanosti, da lahko preživi (in živi čisto dobro in kvalitetno življenje, če smo čisto iskreni). Res je: tudi jaz si želim, da bi imela dovolj denarja za občasna potovanja v dežele, ki jih res želim obiskati (s tem da se seznam daljša in daljša, obenem pa vsakič ko se vrnem iz nove dežele, hočem spet tja). Želim si, da bi se nama z Alešem uresničile želje, ki jih imava (ki so sicer čisto skromne). Želim si, da bi si ob naslednjem obisku New Yorka lahko kupila Kate Spade torbico (z vidika psihoanalize bi se kdo lahko obregnil ob to željo).
Ob vsem tem se mi zdi, da dandanes dostikrat mislimo, da denar prinaša vrednost nečesa, in če ga nimaš dovolj, stvari niso vredne. Denar je pomemben. Ampak potovanja nimajo smisla, če jih ne doživimo s svojim bitjem, s tem, kar smo. S srcem, če hočete. Res je, da so materialne dobrine, ki nas osrečijo (Kate Spade torbica recimo), ampak ne štejejo nič, če jim ne dodamo svojih lastnosti (brez mojega smisla za estetiko je nakup Kate Spade torbice zaman). Smisel študija (kar tako radi ponavljamo v boju za brezplačen študij) ni, da se dokoplješ do naziva, dobre službe, visoke plače, položaja, dolge bibliografije, ampak plemenitost znanja in vedoželjnosti, vložene v to. Kaj ti bo, če boš imel prebrano vso izpitno literaturo, ob tem pa ne boš razmišljal o prebranem in ne boš tehtal in dvomil v napisano? Včasih mi kdo (sicer prijazno) reče: aha, ruščino študiraš, to je pa perspektiven jezik, jaz pa si mislim: perspektiven jezik gor ali dol, v mojih ustih se topi kot bombon in me osrečuje (obenem pa dvomim v njegovo perspektivnost, vse odkar so uvedli sankcije). Kar želim reči, je, da denar ali cena ne določata vrednosti nečesa. Mi jo.
Zato preživete ure v postelji s črnim čajem in Neronom pri nogah niso zapravljen čas. Nedeljski dopoldnevi na kavču ob ljubljeni osebi niso zapravljen čas. Pisanje bloga, ki nima reklam, ima pa malo bralcev in čisto nič finančnega prihodka, na koncu dneva še vedno – ni zaman.
Nedelja zvečer je in ob nedeljah zvečer že več mesecev zaporedoma nervozno delam zadnje naloge, pišem zadnja poročila pred oddajo, zaključujem seminarske in referate, dnevnike pedagoške prakse in se učim za kolokvije ter izpite. Moj načrt, da bom ves teden tako pridna, da bom nedelje lahko preživela v miru, morda spala dlje, hodila v naravo, brala – je splaval po vodi že zelo kmalu po začetku študijskega leta (kljub temu še vedno mislim vztrajati pri tej ideji tudi naslednje leto). Letos sem ljudem okoli sebe dostikrat potarnala, da sem utrujena, da sem se naveličala študija (ko pa pomislim, da bodo resnično prišli časi, ko ne bom več študirala, me stisne v prsih), da je dela preveč, in da med vsem delom, ki sem si ga nakopala, težko krmarim.
V tem študijskem letu sem nekajkrat naletela na kolumne, kjer so avtorji opisovali svojo izgorelost. Večkrat so se spraševali: zakaj se trudijo, zakaj se tako naprezajo? Tudi sama sem oktobra, potem ko sem po vrnitvi s potovanja zakorakala naravnost v magistrski študij, po nekaj dneh spoznala, da sem na faksu od zjutraj do zvečer, da s težavo usklajujem prekrivanja in obštudijske dejavnosti, da pogosto nimam časa za normalen obrok, in da se življenje brez dišeče magične tekočine, ki zjutraj človeka vsaj malo spravi na noge, zdi komaj znosno. Ob koncu tedna sem bila tako utrujena, da sem zavila v lekarno in si kupila neko prehransko dopolnilo naravnega izvora proti izgorelosti (ki je bilo, mimogrede, nesramno drago). O učinkih zdravila zdaj ne bom razglabljala, ampak vseeno se je stanje začelo izboljševati, čemur je botrovalo nekaj pomembnih življenjskih sprememb (in skoraj magičen vikend na Vzhodnem Slovaškem). Tempo na faksu se sicer ni spremenil, spremenil pa se je moj odnos do študija in ne samo do študija, ampak do sebe in do svojega načina življenja.
Kdor me dobro pozna, ve, da zjutraj rada dolgo spim. Ve, da znam biti ob prezgodnjem bujenju zelo sitna. Nekateri vedo tudi to, da mi je čas doma in v svoji sobi neprecenljiv, da obožujem zapečkarsko poležavanje in druženje s svojim psom, knjigo in čajem. Pri študiju mi je vsa ta leta šlo najbolj na živce to, da so se predavanja in seminarji nemalokrat zavlekli do poznega popoldneva ali celo večera in sem se zato večkrat jezila, da zvečer nisem skoraj nič doma in nimam časa za »miren zaključek dneva«. Nemalokrat (večinoma) sem (sicer zanimive) kulturne dogodke po Ljubljani zaradi tega kar spustila (mnogi bi si mojo odsotnost od takih dogodkov upravičeno interpretirali kot lenobo), dostikrat pa sem izpadla zelo nedružabna z opravičevanji, kot so: moj pes je resnično star (ima skoraj petnajst let) in potrebuje mojo družbo; jutri zjutraj moram zgodaj vstati, ker imam faks in/ali delam (ob devetih, desetih zjutraj), in še in še bi se našlo takih izgovorov (namesto da bi iskreno priznala: domov hočem, ker sem rada doma). Dostikrat sem se čudila (zavijala z očmi) nad tem, kako je Tereza komaj prišla skozi vrata in že čez pol ure spet nekam šla, in kako se je včasih vrnila šele pozno ponoči. Nič čudnega, da sva z Alešem pristala skupaj. Ko sva se začela spoznavati, mi je namreč nekajkrat napisal SMS, da gre »na pijačo na Ptuj« ob sedmih zvečer in jaz sem si mislila, dobro, mu dam mir z SMS-i, fant je v družbi, in že čez eno uro (ob osmih zvečer) mi je napisal, da je že doma, da se je naveličal, da »so šli oni naprej«, on pa – domov.
Kdor me pozna še bolje, bo vedel, da sem vremenski človek. Včasih je z vremenom tako preprosto, da ko dežuje, sem dremava in lena, in ko je sonce, sem polna moči in zagnana. Včasih pa je vse skupaj dosti bolj zapleteno in poetično. Če so jutra preveč sveža in se spremenijo v prevroče dopoldneve, sem nerazložljivo vznemirjena in tesnobna, če je ob enajstih dopoldne v spalnici še kar temno in nikjer ni videti sončne svetlobe, postnem melanholična in zrela za mračnejše misli. Če zvečer vročina še kar vztraja in v drevesnih krošnjah ob našem balkonu pojejo ptiči, nebo pa je zamolklo modre barve, postanem nostalgična in otožna za večeri, ki jih ne bo več nazaj. Sem vremenski človek, tesno povezan z letnimi časi, močjo sonca in dolžino noči. Poleti lahko delam dlje, ker so dnevi daljši, pozimi z delom končam prej, ker je na ulici tema in je čas za (zimsko) spanje.
Kdor me pozna res dobro in mi je blizu, ve tudi to, da globoko spoštujem in cenim ženski menstrualni cikel. Res je, da niso vsi cikli urejeni in da ženske k svojemu telesu pristopajo na različne načine, ampak mnoge bodo potrdile, da se v prvi polovici meseca počutijo bolj polne energije, bolj radožive in kar sijejo, v drugi polovici pa so bolj ranljive, občutljivejše in si želijo miru. Ker se najbrž zdi ta misel neumestna, želim čimprej preiti k bistvu.
To študijsko leto s prihajajočim izpitnim obdobjem je od mene zahtevalo resnično dosti. Zdaj vem, da sem vse preživela (čakajo me še izpiti), vaje, seminarji, predavanja, prakse in (skoraj vsi) kolokviji so za mano. Ostalo je nekaj dolgov, ki jih imam še čas opraviti (navsezadnje je šele začetek junija). Morda je bil letos kakšen rezultat slabši kot prejšnja leta (čeprav je tudi to dejstvo vprašljivo) ali pa se zdi, da sem morda malo popustila, ker niso več vsi zapiski tako lični, urejeni in niso vse domače naloge narejene do konca. Delno se s tem lahko strinjam in rečem: da, sem popustila. Lahko pa rečem tudi: ugotovila sem, da vse to ni tako zelo pomembno. Ugotovila sem, da se mi ni treba tako gnati.
Ne želim reči, da spodbujam lenobo. Lenoba je grda lastnost in čeprav ji vsi podlegamo, ker smo vsi ljudje, nam škodi, delo pa je plemenito. Kar želim reči, je (zelo klišejsko), da so nekatere druge stvari, ki so resnično pomembne. Te stvari se ne merijo s povprečji, ocenami, višino plače, dolžino potovanj, velikostjo nepremičnine, globino bazena, znamko avtomobila. Pa saj to že vse veste, bi rada rekla, ampak ne vem, če res. Jaz namreč nisem vedela, dokler nisem (spet klišejsko) začela zares poslušati same sebe in svojega telesa in sem spoznala, da ni vedno lenoba kriva za to, da zvečer raje ostanem doma. Da si včasih kakšno nedeljsko dopoldne privoščim ogled dobrega filma, čeprav naslednji dan pišem kolokvij (in zvečer potem pišem blog, namesto da bi se učila), da kljub komaj obvladljivemu delu za faks in nedokončanim nalogam izklopim internet in grem ven, v naravo. Ni vedno kriva lenoba, včasih mojemu počutju botruje dež na ulici, zaspan decembrski večer ali hormonsko neravnovesje, ki vpliva na otožnejši čas v mesecu. Zadnjič sem bila resnično jezna, ko sem v nedeljo dopoldne po elektronski pošti od profesorice prejela navodila za domačo nalogo do naslednjega dne, jaz pa sem zunaj, v vrtu za hišo, na soncu brala leposlovje, ki mi je všeč, ki ga imam rada, ki me zanima (in ga NI na seznamu izpitne literature). Nisem bila jezna na profesorico, ker tega ni storila prej. Jezna sem bila nase, ker sem v nedeljo dopoldne sploh pregledala elektronsko pošto na svojem pametnem telefonu, ker sem sploh imela prižgano internetno povezavo in ker sem se začela žreti zaradi (nenarejene) naloge. In kaj sem naredila? Brala sem naprej (Boj z morjem Marguerite Duras). Nisem naredila domače naloge. Bila je nedelja.
Še enkrat – ne podpiram lenobe in brezdelnega poležavanja, odlašanja do zadnjega trenutka, površnega dela in malo truda (ne podpiram, ker mi to nemalokrat povzroča preglavice). Menim pa, da nam svet daje občutek, da se moramo gnati za popolno, delavno, organizirano podobo samih sebe, in da bomo nesrečni, če ne bomo najbolj uspešni, prepoznavni, produktivni, in če se ne bosta vložen čas in trud prelila v zavidljive vsote denarja. Eden od zgoraj omenjenih kolumnistov omenja celo krivdo, ki jo občuti, če ne naredi vsega in če ni najboljši. Krivdo pred kom? Pred namišljeno popolno verzijo samega sebe, ki najbrž nikoli ne bo dosežena.
Vse kolumne delno (med vrsticami) obsojajo neusmiljen sistem, v katerem živimo in v katerem človek dela do izčrpanosti, da lahko preživi (in živi čisto dobro in kvalitetno življenje, če smo čisto iskreni). Res je: tudi jaz si želim, da bi imela dovolj denarja za občasna potovanja v dežele, ki jih res želim obiskati (s tem da se seznam daljša in daljša, obenem pa vsakič ko se vrnem iz nove dežele, hočem spet tja). Želim si, da bi se nama z Alešem uresničile želje, ki jih imava (ki so sicer čisto skromne). Želim si, da bi si ob naslednjem obisku New Yorka lahko kupila Kate Spade torbico (z vidika psihoanalize bi se kdo lahko obregnil ob to željo).
Ob vsem tem se mi zdi, da dandanes dostikrat mislimo, da denar prinaša vrednost nečesa, in če ga nimaš dovolj, stvari niso vredne. Denar je pomemben. Ampak potovanja nimajo smisla, če jih ne doživimo s svojim bitjem, s tem, kar smo. S srcem, če hočete. Res je, da so materialne dobrine, ki nas osrečijo (Kate Spade torbica recimo), ampak ne štejejo nič, če jim ne dodamo svojih lastnosti (brez mojega smisla za estetiko je nakup Kate Spade torbice zaman). Smisel študija (kar tako radi ponavljamo v boju za brezplačen študij) ni, da se dokoplješ do naziva, dobre službe, visoke plače, položaja, dolge bibliografije, ampak plemenitost znanja in vedoželjnosti, vložene v to. Kaj ti bo, če boš imel prebrano vso izpitno literaturo, ob tem pa ne boš razmišljal o prebranem in ne boš tehtal in dvomil v napisano? Včasih mi kdo (sicer prijazno) reče: aha, ruščino študiraš, to je pa perspektiven jezik, jaz pa si mislim: perspektiven jezik gor ali dol, v mojih ustih se topi kot bombon in me osrečuje (obenem pa dvomim v njegovo perspektivnost, vse odkar so uvedli sankcije). Kar želim reči, je, da denar ali cena ne določata vrednosti nečesa. Mi jo.
Zato preživete ure v postelji s črnim čajem in Neronom pri nogah niso zapravljen čas. Nedeljski dopoldnevi na kavču ob ljubljeni osebi niso zapravljen čas. Pisanje bloga, ki nima reklam, ima pa malo bralcev in čisto nič finančnega prihodka, na koncu dneva še vedno – ni zaman.