Pred odhodom
Tudi meni zdaj kri kar žubori po žilah, celo roke se mi tresejo, ko pišem te besede. Morda ni krivo to, da grem jutri prvič sama na pot, da se bom morala slej ko prej soočiti s svojo samoto in tudi s tem, ali sem zares dovolj močna. Zdaj ne bom iskala krivca za svoje pohojeno stanje. Preprosto je življenje pokazalo svoje zobe.
Zadnji mesec sem veliko razmišljala, kako nepredvidljivo je v resnici vse to, kar nas doleti. Zdaj je april, jaz pa se še dobro spomnim lanskega oktobra. Ves mesec sem zdržala brez laktoze in glutena in ker sem se potem dejansko počutila bolje, sem bila prepričana, da je to rešitev za vse moje težave. Toda preizkušnje, ki so se na prvi pogled zdele nesmiselne, so se vedno znova pripraskale nazaj in dieta ni prinašala rešitve. Potem se spominjam, koliko denarja sem zapravila za kozmetiko, da bi se rešila vsega, kar me na sebi resnično moti. Pa ni bilo občutnega učinka, ker zares ni težava samo v sprejemanju same sebe. Tudi urniki in načrti, seznami odločitev za bolj kvalitetno življenje so propadali. Čas pa je neusmiljeno tekel, dokler življenje spet ni hotelo svojega. Da se zopet pogledam v resnično ogledalo in se zazrem sami sebi v obraz.
Morda v resnici mislim, da ima mesto na severovzhodu Evrope odgovor zame. Morda je tam zgoraj tista prava Katarina, ki čaka, da jo bom srečala. Morda me bo Vilna presenetila s čim drugim, ko se bova končno spoznali. Ali pa je to zgolj ena od utopij, neumnih idej enaindvajsetletnice, ki si želi pobegniti in hkrati zagristi v jabolko samostojnosti. Prepričati se o lastnih zmožnostih. Pa saj bo življenje, ki ga imam tu, navsezadnje počakalo in potrebno se bo vrniti. Se soočiti z izgubo, zagristi v dejstvo, da sem samo jaz tista, ki lahko kaj spremeni ali v čem napreduje. In se lotiti študijske literature z upanjem, da še vedno študiram prav in ni v resnici moja študijska smer prežeta zgolj z bolečino, ampak nosi v sebi tudi nekaj plemenitega.
Za zdaj pa je potrebno ohraniti mirno kri in premagati adrenalinsko vrtoglavico iracionalnosti.