Zmagovalci poletja
po deževni noči čutiti
(nebo je še globlje), da prihaja
jesen, se ozira okrog
in ne ve, kaj bo storila, vse
je sveže, prevlečeno z glazuro,
potrto od neodločnosti.
(Attilio Bertolucci: Indijanska koliba, odlomek)
Zdaj pa je poletje zares zaprlo svoja vrata, danes je začetek koledarske jeseni. Toda tokrat ne bom pisala o jeseni – temveč o poletju. Prav do zadnjega dne je bilo delavno. Tudi če sem si vzela kak prost dan, me misel na izpite ni nikoli zares izpustila. Pa sem kljub temu doživela mnogo lepega. In čeprav letos poleti nisem šla dlje od Šempetra pri Gorici na zahodu in Jeruzalema na vzhodu, sem tudi videla dosti. Neupravičeno bi trdila, da sem letos od njega odnesla kaj manj kot lani, čeprav tokrat nisem letela čez ocean in ni letos nihče odločno zapustil prizorišča, na katerem se odvija moje življenje. V marsičem je bilo še bolj razburljivo, bolj pogumno in bilo je dovolj vsega – lepote in bolečine, vztrajnosti, omahovanj, odločnosti in ljubezni. Vsega.
Najbrž vsak pozna Lanino poletno otožnost, o kateri poje v svoji uspešnici Summertime sadness. Lano del Rey sem prvič poslušala med poletjem v Moskvi, pred tremi leti. Ne vem dobro, zakaj mi je njen umetniški pop tako dobro pristajal na ulice široke, komaj obvladljive Moskve. Moskva je mesto ogromnih trgov in širokih cest in tisti neutrudljivi Summertime sadness se je presenetljivo dobro zlil s tem. Toda to zdaj ni bistveno, bistveno je, da sem odkrila načine, kako vsaj delno omehčati in premagati to otožnost. Po vsakem poletju namreč ostanejo na novo odkriti prostori in sploh ni nujno, da zanje potrebuješ potni list in nahrbtnik. Tako se je tudi po letošnjem poletju nabralo nekaj zmagovalcev, ki jih bom ohranila v spominu.
Na začetku poletja sem brala neko manj znano filozofsko knjigo in v opombi k nekemu odlomku se je avtorica navezovala na roman Franny in Zooey (1961) ameriškega pisatelja J. D. Salingerja. Ta priimek, skorajda z gotovostjo zatrdim, pozna sleherni gimnazijski maturant, saj gre za avtorja znamenitega romana Varuh v rži. Romana, ki na dijake, ko se pripravljajo na maturo, upravičeno napravi zelo različen vtis. Nekateri ga zavrnejo, spet druge prevzame, tretje pa pusti hladne. Jaz bi se štela med prve in druge. Ko sem ga brala prvič, mi je bil zelo nenavaden z neko negativno konotacijo. Na kratko: ni mi bil všeč. Hotela sem, da se v romanu kaj zgodi, medtem ko se pred bralčevimi očmi odvije samo na videz brezupna zgodba z občasnimi retrospektivami. Podrobnejša analiza romana pa me je nad njim navdušila in zapomnila sem si ga kot enega boljših svetovnih romanov. Dejstvo, da je v slovenskem jeziku še eno delo istega pisatelja, me je iskreno presenetilo (obstaja še eno delo, ki ga še nisem uspela prebrati), zato sem šla knjigo kmalu iskat v knjižnico.
Kot prvo, omenjeni roman ni zares roman. Sestavljen je iz dveh novel z naslovoma Franny in Zooey. Na platnicah knjige piše, da ne gre za filozofski roman, čeprav bi to morda kdo lahko trdil, ampak Salinger vztraja pri tem, da je napisal roman o ljubezni. Kakorkoli, žanrska oznaka na tem mestu sploh ni bistvena, dejstvo je, da je delo izjemno. Napisano v značilnem Salingerjevem slogu, ki se povsem spoji z bralčevim (če bi v tistih dneh sedla za mizo in začela pisati, bi bil slog enak njegovemu, tako me je prevzel), se dotakne kompleksnosti človeškega bitja v stiku z banalnim ameriškim vsakdanjikom na eni strani in globino duše, ki hrepeni po presežnem na drugi. Ko trčijo skupaj študentsko življenje na enem izmed ameriških kolidžev, življenje velike družine v tesnem stanovanju sredi Manhattna in naprezanje človeka, da bi v takem svetu našel duševni mir in višji smisel, je konflikt neizogiben. Pri čemer ne gre samo za odnose med ljudmi, temveč tudi za konfliktnost s samim sabo, s preteklostjo in usodami ljudmi, ki so že odšli. Franny in Zooey, sestra in brat v zgodnjih dvajsetih, sta najmlajša otroka v veliki družini Glass. Zopet je torej v središču ta najmočnejša in obenem najbolj krhka vez med ljudmi – družina, ki jo je Salinger obravnaval že v Varuhu, le da je tam v ospredju družina Caulfield. Genialna posameznika Franny in Zooey, soočena s svojimi lastnimi zagonetnostmi in temačnimi kotički duše, ne moreta prezreti vpliva, ki so ga ali ga še imajo nanju njuni starejši sestre in bratje ter oče in mati. Vse, od nastlanega newyorškega stanovanja do likov v romanu, je opisano tako resnično, da v enem od likov upravičeno prepoznamo samega avtorja. Za odsotnim starejšim bratom, ki se je, tako kot to vemo za avtorja, umaknil na podeželje in odklopil telefon ter za drugim odsotnim starejšim bratom, ki je pred leti sklenil narediti samomor, od katerega si družina še ni opomogla, je ostalo samo nenavadno pismo in prazna soba, prelepljena s citati iz književnih del. Franny in Zooey sta v svoji stiski prepuščena samemu sebi in drug drugemu, čeprav se k izročilu obeh bratov nenehno vračata in med verskimi dogmami, molitvami, duhovnimi stiskami iščeta pravilnejšo in popolnejšo obliko ljubezni. Roman, ki ga težko kamorkoli umestim in o njem rečem kaj več. Toda če bom kdaj napisala roman, si iskreno želim, da bi bil podoben temu.
Prepričana sem, da mnogi poznajo znamenit govor Steva Jobsa, v katerem govori o povezovanju točk. V tistem govoru je kar nekaj resnice; ko se zdi nekaj, na primer neko znanje, zaman in nepotrebno usvojeno, se lahko čez čas izkaže za odločilnega. Zase vem, da če zaupam v to, ko se, večinoma na faksu, ukvarjam z »balastom«, grejo stvari lažje in jih tudi bolje opravim. Letos sem se morala kar nekajkrat prepričati, da so neskončne pedagoške teorije na nek način zame koristne, čeprav še nisem imela uvida v to. Pri enem izmed pedagoških predmetov (ki mi je bil med vsemi najbolj všeč – oziroma edini všeč) sem morala napisati seminarsko nalogo in lahko sem izbirala področje sociologije ali filozofije. Ker v gimnaziji nikoli nisem poslušala sociologije (namesto nje smo vsa leta poslušali predmet Vera in kultura in po besedah mojega fanta, ki je sociologijo imel celo na maturi, bi bil naš predmet bolj koristen), sem sklenila, da se bom naučila nekaj teorije in pisala izpit iz sociologije, seminarsko nalogo pa bom naredila pri filozofiji. In čisto nepričakovano sem si izbrala temo s področja psihoanalize, o kateri sem vedela zelo malo.
Čar psihoanalize je, da te prevzame. Njene teorije sprva zavrneš, ker se ti zdijo odvratne, potem pa v resničnem življenju začneš zaznavati določene mehanizme, ki jih prav psihoanaliza razloži najbolje. Zanimanje mi je vzbudilo vprašanje transfera, na katerega sem naletela v člankih, ki so obravnavali ta pojav v pedagoški situaciji, zato sem si to temo izbrala za seminarsko nalogo – le, da sem se morala vrniti na sam začetek, torej v terapevtsko psihoanalitično situacijo. Seminarsko sem začela pisati sredi avgusta in – tudi oddati sem jo morala sredi avgusta. Izbrala sem si tekste največjih svetovnih psihoanalitikov in med pisanjem sem nekajkrat doživela panični napad v prepričanju, da sem si zadala preveč, da to sploh ni moje področje, da o tem ne vem nič in da sem precenila svoje znanje. Predvsem pa, da je vse skupaj nekoristno. V resnici pa me je pojav transfera in transferne ljubezni, ki jo je Freud zaznal v terapevtski situaciji, vse bolj zanimal. Zato sem nekega dne Alešu rekla, če lahko poišče kakšen film ali literarno delo, ki obravnava omenjeni pojav, saj sem bila prepričana, da je vznemiril tudi različne ustvarjalce. Kar je našel, je skorajda neprecenljivo in je dokaz, da se točke med seboj povezujejo ter da lahko eno znanje pozitivno vpliva na novo izkušnjo. Odkrila sva, da je bila leta 2005 na izraelski televiziji predvajana serija z naslovom BeTipul, toda tisto, kar naju je presenetilo, je dejstvo, da je bila serija adaptirana v kar trinajst različic po celem svetu in da je med državami, ki so posnele svojo različico po omenjeni predlogi, med Ameriko, Rusijo, Japonsko in drugimi tudi Slovenija. O samem projektu si še nisem dovolj prebrala, Aleš pa je slovensko serijo z naslovom Na terapiji v celoti našel na nekem ruskem torentu in v trenutku naju je pritegnila. Še zdaj ne vem dobro, kako je lahko tako kvalitetna serija obšla slovensko javnost. Kljub temu da je bila predvajana na slovenskih ekranih leta 2011 in 2012 (sicer v poznih večernih urah), ni znana skoraj nikomur, komur sva govorila o njej. Dejstvo pa je, da gre za eno najbolj kvalitetnih ali celo najbolj kvalitetno slovensko televizijsko produkcijo. Igralci, z Igorjem Samoborjem na čelu v vlogi psihoanalitika Romana, odigrajo tako dobro, da lahko upravičeno zatrdim, da takšne igre še nisem videla na slovenski televiziji ali kinu (med igralci so resnično sami odlični posamezniki, kot so Marko Mandić, Maša Derganc, Silva Čušin, Nataša Burger in drugi). Oba naju je najbolj navdušila prav igra Igorja Samoborja in po polovici ogledane serije lahko rečem, da je to vsekakor najboljši slovenski igralec. Tudi vsebinsko je serija presežek – dogajanje se odvija predvsem ob dialogu v samem aktu terapije – liki se pred očmi gledalca odpirajo, soočajo s samimi sabo, jočejo, razkrivajo, predvsem pa v oči bode kompleksen odnos analizant-analitik in dejstvo, da je tudi terapevt samo človek, ki v svojih pacientih opazuje zrcalno podobo samega sebe. Čeprav sva se bala, da bo serija nekje na sredini z dramatičnimi zapleti (ki jih sicer ne manjka) prešla v romantično limonado, naju (še) ni razočarala in mislim, da naju niti ne bo. Zato si želim, da ne bi utonila v pozabo in bi zbudila interes še pri kom drugem ter bi bila morda znova predvajana na televiziji. Pozabe si namreč vsekakor ne zasluži.
Med poletjem sem si ogledala kar nekaj filmov, največji vtis pa je name napravil filmski potret fotografa Sebastiãa Salgada Sol zemlje. Ne vem, komu pri tem filmu pritiče resnična pohvala – avtorjema ali samemu fotografu, čigar življenje in fotografija sta zgodba filma – ampak dejstvo je, da je film prava mojstrovina. Prepričana sem, da bi kdo drug v njem našel druge segmente, ki bi ga očarali, mene pa so poleg izjemnih fotografij nagovorili (manj) opazni drobci iz fotografovega življenja.
Čeprav se je fotograf svetovne slave sprva izobrazil za ekonoma, je kmalu po poroki dobri in ustaljeni službi navkljub krenil na drugo poklicno pot – na pot fotografa. Toda to ni (spet) ena izmed zgodb, kjer se srečamo z napačnimi odločitvami preden odkrijemo pravo, ampak je zgodba o smiselnosti vseh korakov, ki jih napravimo. Študij ekonomije v filmu ni prikazan kot Salgadova pomota, temveč nekaj, kar mu je dalo temeljno znanje za fotografijo, ki jo je ustvarjal kasneje. Zaradi znanja, ki ga je usvojil, je bolje razumel ekonomski ustroj sveta in s tem pridobil boljši občutek za socialno bedo in revščino, ki sta postali temelj njegove fotografije. Kot sem zapisala že zgoraj, nam spoznanje, da si življenjski koraki sledijo po smiselnosti, v marsičem olajša bivanje in zdi se mi zelo pomembno, da je to tako prikazano tudi v filmu.
Druga stvar, ki me je očarala, pa je vloga Salgadove žene Leile. Zahvaljujoč njej je film Sol zemlje film o ljubezni. Salgadova fotografija ni samo njegova, ampak je pogosto plod njunih skupnih zamisli in projektov. Kot mlada neporočena ženska, odraščajoča v času zelo različnih pogledov na zakon in družino, sem bila nad njeno prisotnostjo v filmu zares očarana – zdi se mi kot tiha gonilna sina, ki je v Sebastiãu prepoznala izjemen potencial in mu omogočila odhod v svet. Salgado kljub poklicu, ki ga za več let žene po svetu, ni odsotni mož ali oče – ravno nasprotno, njuna zvestoba je samoumevna, ljubezen pa tista, ki ga rešuje pred stisko ob soočenju s krutostjo sveta, upodobljeno v njegovih fotografijah. Da Salgado kot oče ni bil kljub potovanjem in delu daleč od družine, priča tudi dejstvo, da je avtor filma ob Wimu Wandersu prav njegov sin Juliano Ribeiro Salgado, ki je s filmom še živečemu očetu izrazil iskren poklon. Zaradi vsega omenjenega lahko zatrdim, da ko govorimo o Salgadovi fotografiji, ne govorimo o njegovi karieri, temveč o njegovem življenju. K fotografiji se vrne še potem, ko mu njegovo delo z revščino in vojno pusti globoke rane. Da je film Sol zemlje tudi film o upanju, pa govori na novo posajeni gozd ob koncu filma, ki je na videz nemogoča toda enkratna zamisel prav Salgadove žene Leile.
Ob koncu poletja se mi je ponudila izjemna priložnost poučevati na svoji bivši gimnaziji. Med drugim sem z dijaki četrtega letnika obravnavala poezijo francoskega pesnika Jacquesa Preverta. Njegova poezija je dala besedilo mnogih kultnim francoskim šansonom in med njimi me je najbolj očarala glasbena priredba prav Prevertove Barbare Yvesa Montanda. Pesem o nesmiselnosti vojne je v glasbo prenesena zelo rahločutno in pozorni poslušalec lahko v njej zasluti usoden premik od intimne ljubezenske zgodbe k uničujoči vojni. To poletje pa tudi ni šlo brez hitov in izbrala sem Don't be so shy tudi francoske pevke Imany, ki ste ga skoraj zagotovo slišali na radiu. Preprost ritem in nekaj tonov, ter erotično besedilo, prepleteno z religijskimi simboli – nič ne gre bolje z vročimi poletnimi dnevi in dolgimi vožnjami v avtu.
Nekaj zmagovalnih trenutkov poletja pa ostaja zamolčanih. To je bistveno pri pisanju – povej, toda ne povej čisto vsega. Čeprav morda nekoč bom – povedala namreč. Kakšno zgodbo je spletlo to čudovito poletje 2016.
Ob koncu nekega poletja
Bilo je lepo.
Bilo je dobro in lepo.
Jesen nas ne more razčlovečiti.
(Izet Sarajlić, 1951)