Vožnja z letalom je vedno predolga, zapiše Mathias Énard v romanu Alkohol in nostalgija, in ko sem prvič prebrala ta stavek, sem ravno letela nekje nad severno Italijo ali Francijo proti letališču v Malagi. In ne bi se mogla bolj strinjati z njim, vožnja z letalom je resnično vedno predolga.
Prvič sem letela, ko smo s sestro in mamo odpotovale na obisk k mamini sestri v Kanado in to je bilo nekega avgusta pred enajstimi leti. Obe, sestra in mama, sta že imeli izkušnje z letenjem, obe pa sta tudi sicer manj plašljivi in nagnjeni k paniki kakor jaz. Morda pa le človeku prirojeni strah pred letenjem bolje prikrivata, čeprav v to nekako dvomim. Kakorkoli, moja takrat sedemnajstletna sestra se je pred začetkom mojega krstnega leta nedolžno ponorčevala in uprizorila simulacijo intenzivnih turbulenc, s čimer mi je najbrž za vedno pognala strah v kosti. Najprej smo leteli proti Frankfurtu, na večjem letalu proti Torontu pa so bile turbulence blažje, zato sem se v dolgih urah leta nekako uspela sprostiti, čeprav se še vedno spominjam, kako me je med hranjenjem z majhnimi letalskimi obroki nekajkrat stisnilo v želodcu, ko sem pomislila na dolgo razdaljo med mano in zemljo. Vso pot, tja in nazaj, nisem mogla zatisniti očesa.
Zdaj, po enajstih letih, odkar sem letela prvič, me je še vedno močno in komajda vzdržno strah letenja. Najbrž tega preprosto ne bi rekli, po Torontu sem štirikrat letela samo v Španijo, potem potovanja na Malto, v Moskvo, Istanbul, nekajkrat London, Vilno in samoten let v New York. Ti podvigi preprosto ne pričajo o tem, da je na vsa ta potovanja šla oseba, ki prebledi med vsakim vzletanjem, ki ima ves let mrzle in potne roke, ki vso pot s celim telesom natančno analizira sumljive in manj sumljive premike letala. Ne pomaga nič, ne prepričevanja in tolaženja drugih, da je to skorajda najvarnejša oblika potovanja, da so možnosti, da se vse skupaj slabo konča, pravzaprav zelo majhne, nič kaj dosti ne pomaga, ko sem kilometre od trdne zemlje in se letalo rahlo trese.
Ko opazujem ljudi na letalu, svoje sopotnike, imam pogostokrat občutek, da so vsi drugi na neobičajno gibanje človeškega telesa nad oblaki privajeni kot na cesto ali železnico. Okoli mene sopotniki namreč sproščeno klepetajo, naročajo hrano, pijejo kavo, celo hodijo na stranišče – vse to, kar je zame tistih nekaj ur leta skorajda nemogoče. Še zdaj ne vem, kako sem na poti v New York našla pogum za obisk stranišča, ampak osem ur letenja je pač pritisnilo na moj mehur. Drugače se med letom niti odpenjam ne.
Medtem ko mislim, da so "drugi" bolj sproščeni od mene, pomislim, da se samo poskušajo z nečim zamotiti in medtem ko si kupujejo cenejše parfume ter vplačujejo srečke, preprosto razmišljajo o nečem lepem. Preusmerijo misli drugam. Ker jaz visoko nad oblaki, ko mi oči v paniki ne morejo več brati knjige in ne vem, kaj se zares dogaja v zgodbi, razmišljam predvsem o smrti. In se sprašujem, česa se tako presneto bojim, kaj je tisto, kar tako straši mojo dušo.
Ko se je letalo začelo premikati, je gospa na sedežu poleg mene naredila skromno kretnjo, v tišini se je pokrižala. In meni je misel šinila k nekemu citatu: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli gori, naj se premakne in ta bi se premaknila, vendar jaz ne premikam gora, pomislim, samo tu, na tem majhnem prostorčku tiho sedim in čutim spekter čustev od panike do strahu.
Moje telo s premiki med letenjem ves čas sodeluje, zaznavam spuščanja, padec pritiska, poskušam raztolmačiti sumljive zvoke, požiram slino, čutim napetost v želodcu, mrzel pot na rokah. Sanjarim o pristanku, o trdnih tleh, o koleščkih na kovčku, ki se vrtijo za mano po tleh letališča. Sanjarim o tem, da bom po koncu leta stopila po tolažilen objem k svojemu fantu, ki sedi nekaj vrst za mano, ker tokrat nisva dobila sedežev skupaj. Motijo me glasni ljudje, stevardi in stevardese, ki mnogo preglasno govorijo v mikrofon, ne govorijo, temveč momljajo v jezikih, ki jih razumem samo na pol, oziroma si vsaj domišljam, da jih. Ne sedim ob oknu, svoj sedež sem odstopila dečku, ki je navdušen nad dejstvom, da lahko gleda ven, v temo, in čaka, da se bodo pokazale prve luči.
Morda se boste vprašali, zakaj potem vse to sploh počnem. Ko sva se z Alešem maja vračala iz Andaluzije, je letalo pristajalo tako strmo navzdol, da so vsi ljudje na letalu molčali kot na pogrebu. Ko smo pristali, sem rekla: Za nekaj časa bo dovolj, nekaj časa ne bom letela. Ne bom. To je bilo v sredo zvečer, 3. maja. V soboto zjutraj, 6. maja, sva z Alešem kupila letalske karte za potovanje v Kantabrijo, prekrasno zeleno pokrajino na severu Španije. Vedela sem, da bom morala še enkrat čez to, da bom morala enaintridesetič in dvaintridesetič vzleteti in pristati in preživeti dolge ure med letom, skrito paniko, kratke trenutke pomirjenosti in vdanosti v razplet leta, pa sem vseeno brez oklevanj kupila karto. Se podala na še eno potovanje, ker sem vedela, da bodo na drugi strani strahu zeleni travniki, kamnite kantabrijske vasice, Altamira, moja sestra in njena violina, naši dolgi večerni pogovori, lena jutra, sprehodi, konji. V resnici sem večino naštetega zgolj videla na fotografijah ter slišala iz pripovedovanj, toda izkazalo se je, da je še zanimivejše, še lepše, da je vse to na drugi strani strahu.
Toda s potovanj se moraš enkrat tudi vrniti, drugače to ne bi bila potovanja, ampak odhodi. S potovanj se moraš vrniti v znano domače okolje, v katerega izliješ nove spomine, nove zmage, nova spoznanja. Moraš oprati prah s kavbojk, sesti za mizo in se začeti učiti za zadnje izpite. Moraš biti še naprej srečen, ker ne znaš leteti, ker ne bi znal s krili, ne zares. Vsaj jaz ne. Jaz sem človek zemlje, ne neba.
Ta zapis sem zapisala zdaj, med letom iz Santanderja v Bergamo, na svoj telefon. Vem, da se mi bo jutri zdel nekoliko pretiran, celo patetičen, toda ko ga bom skušala preoblikovati, ga bom pustila takega, kot je, pristno tolažilnega in iskrenega. Strah počasi popušča, ker sem proti koncu leta po navadi že nekoliko pomirjena, nekoliko bolj vdana v to, kaj bo. Proti koncu leta je tisto, o čemer sanjarim, dosti bližje, dosti bolj dosegljivo. Čutim, da se počasi z rahlimi premiki spuščamo proti tlom. Ampak z vso osredotočenostjo, ki jo premorem v tem trenutku, pišem naprej. Vmes se lahko nagnem nazaj in se s svojega 18F sedeža nasmehnem Alešu na 21A sedežu in z ustnicami oblikujem besede: še malo. Zaradi strogosti stevardov se ljudje posedejo in prenehajo s pretiranim in odvečnim premikanjem po letalu. Rahlo nepoštena sem do njih, vem, vsak pač na svoj način preživlja svoje nelagodje, nekateri nemo obsedimo, drugi vso pot mencajo.
Še malo in bomo pristali. In jaz bom vedela, da sem zmogla, da sem zmogla, če se števec v mojem spominu ne moti, že dvaintridesetič nekaj, česar se iskreno in nezaigrano bojim. In ko bom spet na tleh, bodo moje misli spet na drugi strani strahu. Pri tistem, kar pride, ko bo konec triintridesetega pa štiriintridesetega leta … In proti koncu leta, ko je dom vse bližje, spet pomislim na tisti citat. Morda pa vseeno imam nekaj zaupanja, velikega kakor gorčično zrno, kajti na nek svojstven način premikam neke gore v sebi, pa čeprav nevidne.
Prvič sem letela, ko smo s sestro in mamo odpotovale na obisk k mamini sestri v Kanado in to je bilo nekega avgusta pred enajstimi leti. Obe, sestra in mama, sta že imeli izkušnje z letenjem, obe pa sta tudi sicer manj plašljivi in nagnjeni k paniki kakor jaz. Morda pa le človeku prirojeni strah pred letenjem bolje prikrivata, čeprav v to nekako dvomim. Kakorkoli, moja takrat sedemnajstletna sestra se je pred začetkom mojega krstnega leta nedolžno ponorčevala in uprizorila simulacijo intenzivnih turbulenc, s čimer mi je najbrž za vedno pognala strah v kosti. Najprej smo leteli proti Frankfurtu, na večjem letalu proti Torontu pa so bile turbulence blažje, zato sem se v dolgih urah leta nekako uspela sprostiti, čeprav se še vedno spominjam, kako me je med hranjenjem z majhnimi letalskimi obroki nekajkrat stisnilo v želodcu, ko sem pomislila na dolgo razdaljo med mano in zemljo. Vso pot, tja in nazaj, nisem mogla zatisniti očesa.
Zdaj, po enajstih letih, odkar sem letela prvič, me je še vedno močno in komajda vzdržno strah letenja. Najbrž tega preprosto ne bi rekli, po Torontu sem štirikrat letela samo v Španijo, potem potovanja na Malto, v Moskvo, Istanbul, nekajkrat London, Vilno in samoten let v New York. Ti podvigi preprosto ne pričajo o tem, da je na vsa ta potovanja šla oseba, ki prebledi med vsakim vzletanjem, ki ima ves let mrzle in potne roke, ki vso pot s celim telesom natančno analizira sumljive in manj sumljive premike letala. Ne pomaga nič, ne prepričevanja in tolaženja drugih, da je to skorajda najvarnejša oblika potovanja, da so možnosti, da se vse skupaj slabo konča, pravzaprav zelo majhne, nič kaj dosti ne pomaga, ko sem kilometre od trdne zemlje in se letalo rahlo trese.
Ko opazujem ljudi na letalu, svoje sopotnike, imam pogostokrat občutek, da so vsi drugi na neobičajno gibanje človeškega telesa nad oblaki privajeni kot na cesto ali železnico. Okoli mene sopotniki namreč sproščeno klepetajo, naročajo hrano, pijejo kavo, celo hodijo na stranišče – vse to, kar je zame tistih nekaj ur leta skorajda nemogoče. Še zdaj ne vem, kako sem na poti v New York našla pogum za obisk stranišča, ampak osem ur letenja je pač pritisnilo na moj mehur. Drugače se med letom niti odpenjam ne.
Medtem ko mislim, da so "drugi" bolj sproščeni od mene, pomislim, da se samo poskušajo z nečim zamotiti in medtem ko si kupujejo cenejše parfume ter vplačujejo srečke, preprosto razmišljajo o nečem lepem. Preusmerijo misli drugam. Ker jaz visoko nad oblaki, ko mi oči v paniki ne morejo več brati knjige in ne vem, kaj se zares dogaja v zgodbi, razmišljam predvsem o smrti. In se sprašujem, česa se tako presneto bojim, kaj je tisto, kar tako straši mojo dušo.
Ko se je letalo začelo premikati, je gospa na sedežu poleg mene naredila skromno kretnjo, v tišini se je pokrižala. In meni je misel šinila k nekemu citatu: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli gori, naj se premakne in ta bi se premaknila, vendar jaz ne premikam gora, pomislim, samo tu, na tem majhnem prostorčku tiho sedim in čutim spekter čustev od panike do strahu.
Moje telo s premiki med letenjem ves čas sodeluje, zaznavam spuščanja, padec pritiska, poskušam raztolmačiti sumljive zvoke, požiram slino, čutim napetost v želodcu, mrzel pot na rokah. Sanjarim o pristanku, o trdnih tleh, o koleščkih na kovčku, ki se vrtijo za mano po tleh letališča. Sanjarim o tem, da bom po koncu leta stopila po tolažilen objem k svojemu fantu, ki sedi nekaj vrst za mano, ker tokrat nisva dobila sedežev skupaj. Motijo me glasni ljudje, stevardi in stevardese, ki mnogo preglasno govorijo v mikrofon, ne govorijo, temveč momljajo v jezikih, ki jih razumem samo na pol, oziroma si vsaj domišljam, da jih. Ne sedim ob oknu, svoj sedež sem odstopila dečku, ki je navdušen nad dejstvom, da lahko gleda ven, v temo, in čaka, da se bodo pokazale prve luči.
Morda se boste vprašali, zakaj potem vse to sploh počnem. Ko sva se z Alešem maja vračala iz Andaluzije, je letalo pristajalo tako strmo navzdol, da so vsi ljudje na letalu molčali kot na pogrebu. Ko smo pristali, sem rekla: Za nekaj časa bo dovolj, nekaj časa ne bom letela. Ne bom. To je bilo v sredo zvečer, 3. maja. V soboto zjutraj, 6. maja, sva z Alešem kupila letalske karte za potovanje v Kantabrijo, prekrasno zeleno pokrajino na severu Španije. Vedela sem, da bom morala še enkrat čez to, da bom morala enaintridesetič in dvaintridesetič vzleteti in pristati in preživeti dolge ure med letom, skrito paniko, kratke trenutke pomirjenosti in vdanosti v razplet leta, pa sem vseeno brez oklevanj kupila karto. Se podala na še eno potovanje, ker sem vedela, da bodo na drugi strani strahu zeleni travniki, kamnite kantabrijske vasice, Altamira, moja sestra in njena violina, naši dolgi večerni pogovori, lena jutra, sprehodi, konji. V resnici sem večino naštetega zgolj videla na fotografijah ter slišala iz pripovedovanj, toda izkazalo se je, da je še zanimivejše, še lepše, da je vse to na drugi strani strahu.
Toda s potovanj se moraš enkrat tudi vrniti, drugače to ne bi bila potovanja, ampak odhodi. S potovanj se moraš vrniti v znano domače okolje, v katerega izliješ nove spomine, nove zmage, nova spoznanja. Moraš oprati prah s kavbojk, sesti za mizo in se začeti učiti za zadnje izpite. Moraš biti še naprej srečen, ker ne znaš leteti, ker ne bi znal s krili, ne zares. Vsaj jaz ne. Jaz sem človek zemlje, ne neba.
Ta zapis sem zapisala zdaj, med letom iz Santanderja v Bergamo, na svoj telefon. Vem, da se mi bo jutri zdel nekoliko pretiran, celo patetičen, toda ko ga bom skušala preoblikovati, ga bom pustila takega, kot je, pristno tolažilnega in iskrenega. Strah počasi popušča, ker sem proti koncu leta po navadi že nekoliko pomirjena, nekoliko bolj vdana v to, kaj bo. Proti koncu leta je tisto, o čemer sanjarim, dosti bližje, dosti bolj dosegljivo. Čutim, da se počasi z rahlimi premiki spuščamo proti tlom. Ampak z vso osredotočenostjo, ki jo premorem v tem trenutku, pišem naprej. Vmes se lahko nagnem nazaj in se s svojega 18F sedeža nasmehnem Alešu na 21A sedežu in z ustnicami oblikujem besede: še malo. Zaradi strogosti stevardov se ljudje posedejo in prenehajo s pretiranim in odvečnim premikanjem po letalu. Rahlo nepoštena sem do njih, vem, vsak pač na svoj način preživlja svoje nelagodje, nekateri nemo obsedimo, drugi vso pot mencajo.
Še malo in bomo pristali. In jaz bom vedela, da sem zmogla, da sem zmogla, če se števec v mojem spominu ne moti, že dvaintridesetič nekaj, česar se iskreno in nezaigrano bojim. In ko bom spet na tleh, bodo moje misli spet na drugi strani strahu. Pri tistem, kar pride, ko bo konec triintridesetega pa štiriintridesetega leta … In proti koncu leta, ko je dom vse bližje, spet pomislim na tisti citat. Morda pa vseeno imam nekaj zaupanja, velikega kakor gorčično zrno, kajti na nek svojstven način premikam neke gore v sebi, pa čeprav nevidne.