Potem sem razmišljala, da bi se svojim bralcem morala tudi opravičiti, in sicer, da ne pišem bolj pogosto. Da mi je na sredi leta zmanjkalo časa za pisanje kritik predstav, da nisem nikoli dokončala potopisa iz Vilne, ker so me obveznosti na faksu tako zaposlile, da sem začela pozabljati, kako sem se imela, potem pa se mi ni več zdelo smiselno vračati se k temu. Isto se bo najbrž zgodilo z New Yorkom, ker sem bila tam dosti več časa, faks pa je že v polnem zagonu. In še, da weebly včasih počasi dojema moje popravljanje napak in zato nemalokrat izpadem nepismena. K sreči se čez nekaj časa vseeno vse črke postavijo na svoje mesto.
Poleg tega sem želela danes, ko sem načrtovala tole objavo, napisati še nekaj. Vsem bralcem, ki ste me spremljali od začetka in tistim, ki ste se pridružili kasneje, sem želela reči, da ta oseba, ki piše te besede, ni več tista, ki je bila lansko leto. Pa sem kmalu spoznala, da ne bi bilo prav napisati česa takega. Morda je bilo zadnjih dvanajst mesecev res prelomnih, ampak ... To sem še vedno jaz. Le drugačna. Morda sem imela nekajkrat v tem letu občutek, da ne cvetim več, da sem se tako radikalno spremenila, da se komaj prepoznam, da ni več tiste stare Katarine, ki sem se je spominjala v eni od februarskih objav - tiste naivne in rahlo otožne gimnazijke, ki se je poglabljala v maturitetno čtivo in mislila, da osvaja svet, pa bi si napravila krivico, če bi zapisala kaj takega. Še sem tu, danes sem malo starejša, malo drugačna, morda za spoznanje bolj izkušena, vmes sem diplomirala, v nekaterih pogledih se mi je razširilo obzorje, ampak v resnici je v meni še vedno živa ta zaupljiva in svojeglava deklica.
Navsezadnje sem prav v tem letu morala cveteti. Nisem si nalašč izbrala takega imena, "prostora za cvetenje", čeprav takrat še nisem vedela, kolikokrat bo treba zalivati zemljo, ki sem si jo izbrala za rast. Zdaj ko sedim tu in pišem, se zavedam, da mi je blog v mnogih trenutkih prejšnega leta predstavljal oporo. Sem sem prihajala oblikovat svoje misli, ki so me vznemirjale. Pa to nikakor ne pomeni, da sem ponosna na vse svoje objave. Še zdaleč ne. Večkrat sem se hotela vrniti na začetek, zbrisati objave, ki se mi niso zdele več dobre ali aktualne in začeti znova - toda vedela sem, da tako ne gre. Če sem pred sedmimi meseci mislila tako ... pač sem.
Včasih so tisti redki ljudje, ko jim povem, da še vedno kdaj jočem zaradi določenih stvari, presenečeni. Morda si kdo misli, da bi morala marsikaj že preboleti in iti naprej. Jaz hodim naprej. Ampak: omnia mea mecum porto. Vse svoje nosim s seboj, vse, kar me je ustvarilo, da sem danes takšna, kot sem. Nekatere stvari bodo ostale boleče in to je njihov smisel. Včasih se mi zdi tisti mrzel novembrski konec tedna v Kočevju, ko je umiral naš deda, kot da bi bilo včeraj. Spomnim se, da sem bila za novo leto nerazumljivo sitna in nemirna. Spominjam se bolečine na ustnicah, ki sem jo dobila z udarcem od totema, ko smo igrali jungle speed, kot da bi bila še vedno tam. Vetra na terasi istanbulskega hotela, kamor sem hodila poslušat mujezine, ki so klicali k molitvi. Pršečega belega snega, po katerem sem prvič po dolgih letih smučala. Spomnim se tistega, česar se nočem spominjati. Pa tiste neverjetno lepe vode v Trakaju, kako je šumela. Pa tistega majskega dopoldneva, ko sem med delom pogledala na telefon in videla vrsto neodgovorjenih klicev in sporočilo, če sem že slišala, kaj je bilo z mamo. Tedna v juliju, ko sem mislila, da ne bom zdržala tega poletja. Dneva, ko sem se vračala iz New Yorka, pa se nisem hotela.
V zadnjem letu sem spoznala pomen dveh stvari, ki nas odločno zaznamujeta. Pomen časa. Čas ima neverjetno moč dokazovanja stvari, ki so zares pomembne. Zdravi, spreminja, jemlje in prinaša nazaj. Včasih se vrne kdo, za kogar si mislil, da ga ne bo več. Če ga še ni, morda še ni bil čas zanj. In še to, da v kratkem času lahko narediš veliko (napišeš diplomo, na primer), toda za res velike stvari potrebuješ čas. Včasih se ti zdi, da se ne premikaš nikamor. Potem pa si nenadoma čisto blizu.
Druga stvar je intuicija. Nekdo, ki mu zaupam, mi je nekoč rekel: "Nihče ne sme pohoditi tvoje (ženske) intuicije." Spoznala sem, da lahko tista slutnja v drobovju ve dosti več kakor kazalci na ročni uri. Toda o tem morda več kdaj drugič.
Če pomislim, kje sem bila leto dni nazaj in kje sem zdaj, nehote pomislim tudi na to, kje bom naslednje leto ob drugi obletnici bloga in kakšne zgodbe se bodo napisale do takrat. Pa me ob tem kar malo uščipne v trebuhu. Življenje lahko namreč preseneti.