Za več sem rojen(a)
Če današnji izpit kljub želji po zviševanju jemljem kot opravljenega, je do konca tretjega letnika ostalo še šest izpitov in en, ki bi ga rada zvišala (ustni izpit, ki se je končal podobno kot današnji, z besedami: dam vam sedem, ampak tega vam ne bom vpisal, pridite zviševat). Poleg tega moram do konca junija oddati tri seminarske. In ko bom osmega julija zaključila poletno izpitno obdobje, bom začela pisati diplomsko nalogo, da jo bom 4. septembra lahko zagovarjala ter zvišala dve oceni ali več in se vpisala na drugo stopnjo.
Se pritžujem? Niti ne. Pravzaprav manj kot 24 ur pred izpitom iz zgodovinske slovnice slovenskega jezika sedim za računalnikom in pišem svoj ljubljeni dnevnik. Res je, da pogostokrat planem v jok nad zapiski, norim po stanovanju, da ne bom zmogla, pišem obupane SMS-e prijateljicam, da je šlo življenje v preverjanju moje zmogljivosti odločno predaleč, in se komajda uprem želji, da bi profesorjem svoje slabe ocene razložila z besedami: res bi rada znala vašo snov, ampak žal sem se to študijsko leto ukvarjala z napačnimi stvarmi.
Torej, ne pritožujem se več. Bila sem lena, neresna in veliko preveč časa sem preživela na telefonu. Pustila sem zunanjim okoliščinam, da so vplivale na "študijski proces", veliko noči sem prebedela in veliko juter prespala.
Toda, ali se je res treba kaznovati s tako surovim karanjem in samokritiko? Navsezadnje si vedno znova nalagam preveč stvari in od sebe pričakujem vrhunske rezultate, čeprav zanje vsekakor naredim premalo. Čeprav vem, da sem lena, vedno znova izbiram najtežjo pot. Ljudje okoli mene se včasih sprašujejo, če sem nagnjena k mazohizmu. Morda, čeprav menim, da je razlog bolj v tem, da si ne želim biti povprečna. Čeprav, da sem izbrala za literarni seminar temo, pod katero je profesor jasno napisal, da je ZAHTEVNEJŠA OD DRUGIH, se javila, da naredim seminarsko z enopredmentimi slovenisti, sama izbrala temo pri seminarju iz ruskega simbolizma, kandidirala za predstavnico oddelka v študentskem svetu, spravila devet glasnih mulcev k birmi in še bi lahko naštevala, ali ni to mazohizem? Očitno je, da se ves čas ženem, čeprav niti približno nisem tako delavna kot nekateri in sem kritično nagnjena k lenobi, zasvojena s telefonom in vsako jutro, preden se lotim dela, pol ure v tišini na kavču srkam čaj in čohljam psa. Poleg tega pred starši neštetokrat doživljam izbruhe jeze v smislu: zakaj se sploh trudim, če se nikjer ne pozna, če samo životarim iz dneva v dan in poleg tega, poglejta, kakšna krivica se mi dogaja, prekrivalo se mi je osem predmetov, samo zaradi tega ne znam ruske slovnice in več kot dva meseca nisem imela fizične moči, da bi vsak četrtek ob osmih hodila na faks na vaje iz zgodovine slovenskega jezika in zaradi prekrivanja nisem bila niti na enem predavanju iz dramatike in nekateri študentje na obeh oddelkih nimajo diplome, jaz pa imam in diplomo in literarni seminar in imela sem vsak mesec sejo s profesorji in vsak mesec sejo s študentskim svetom in maja sem imela štiri okrogle mize in poleg tega, s čim sem si, pod milim nebom, zaslužila, da me je letošnje leto tako prelisičilo, tako obrnilo okoli, tako zasukalo, na vsakem koraku tako preverjalo mojo duševno stabilnost (ki se je prepogostokrat izkazala za nestabilno)? In še in še in še pritoževanja in tarnjanja, na katera mama odgovarja z molkom, ki me razjezi še bolj kot nepravičnost, prekrivanje predavanj, bolonjski sistem, poplave v Tbilisiju, armenski genocid in vojna v Ukrajini.
Zato sem odkrila, da moram vsakič znova najti način, da pomirim samo sebe. Da moram znati sama osmisliti svoj trud. Se zahvaliti, da imam redno plačo v službi, kjer rada delam. Da dobivam visoko štipendijo, ki sem jo dobila s svojimi talenti in trudom. Da se je v zadnjih dveh letih nabralo dovolj uspehov, da lahko na drugi stopnji (ko se prebijem do tja) ponovno zaprosim zanjo. Da imam zagotovljeno službo na začetku počitnic in ne samo za to poletje, temveč do konca študija. Da je tudi ta služba v moji stroki. Da to, če vsi pričakujejo od mene več, kot čutim, da lahko dam, ni slabo, ampak pomeni, da mi jih je uspelo prelisičiti, da sem sposobna več, kot dejansko sem. In to, da so tri izpitna obdobja zato, da lahko na kakšnem roku tudi padem in da ni konec sveta, če izpite opravljam septembra. In da če bo potrebno vzeti absolventa, ga bom pač vzela. Saj imam komaj 21 let. In navsezadnje, da je vse to, kar mi življenje nasuje, tu zato, da se kaj naučim iz tega. Morda na faksu res še nisem padla izpita, v življenju pa že dostikrat, prevečkrat. In ne, ne iščem opravičila za svoje napake, ki me mučijo in prihajajo za mano, čeprav sem že tolikokrat zamahnila nad njimi, ampak poskušam osmišljati vsako lekcijo posebej. Poskušam razumeti, zakaj sem naredila tako in nič drugače, pa čeprav ni bilo prav. Kaj sem iz tega spoznala o sebi in kaj sem sklenila, da spremenim. In kako sem prej dostikrat mislila, da sem kar precej odrasla in zrela, dokler nisem spoznala, da ne vem nič o življenju in da sem v mnogih stvareh dekliško naivna.
Toda vem, da je čas, da se neham mučiti z vprašanji, zakaj življenje na vsakem koraku terja nekaj svojega in predvsem, da ga neham primerjati z življenji drugih. Da neham ponavljati stavke, kot so: njej je lažje, ker nima te kombinacije. Njemu je lažje, ker doma dobi več denarja. Ona bo lažje naredila izpit, ker se ji ni zgodilo to, kar se je meni. Njima je lažje, ker se nista rodila v tej državi. In tako naprej in tako naprej ...
Včasih me napolni z upanjem letošnje geslo z moje gimnazije. Za več sem rojen. In včasih sredi popoldneva pošljem sporočilo prijatelju, ki do petih zjutraj igra igrice in gleda anime in potem spi do treh popoldne, da ne bom zmogla, da sem utrujena, žalostna in naveličana, in on odgovori: Tiho. Nimaš izbire. Čakajo te velike stvari.