Nujnost žalosti
Če pomislim, kje sem bila leto dni nazaj in kje sem zdaj, nehote pomislim tudi na to, kje bom naslednje leto ob drugi obletnici bloga in kakšne zgodbe se bodo napisale do takrat. Pa me ob tem kar malo uščipne v trebuhu. Življenje lahko namreč preseneti.
Zdaj vem, kje sem, skoraj eno leto po tem zapisu. Sobotno popoldne je, ki se počasi prelamlja v večer. Na ulici je nekaj, kar bi v ruščini opisali z izrazom pasmurnaja pagoda. Slovenski izraz oblačno vreme mračnega oktobrskega dne ne opiše dovolj dobro, zato se raje poslužujem ruskega. Tudi zato je dobro znati več jezikov; nekatere pojave najbolje opišeš z izbranimi besedami v določenem jeziku. Isto velja za angleško besedo struggle, za katero ne najdem ustrezne alternative v slovenskem jeziku – boj je premalo prežet z bolečino bivanja, naprezanjem, vztrajnostjo kljub občutku praznine, obenem pa ima premočno konotacijo na bojevanje, vojno, telesno borbo in premalo na samo preživljanje nečesa. Preživetje.
Ampak življenje lahko resnično preseneti, to sem takrat že vedela. Zato je obenem sladkobno, očarljivo, grenko, resnično lahko osreči in rani obenem, te spremeni in zlomi. Nalašč te velike in obrabljene besede, da. Po njih sem posegla samo zato, da bi zaobjela to širino. Nočem pisati melanholično, nikoli nočem tako pisati. Hočem samo, da bi si potrdili, kar že veste, da je v vsaki lepoti bolečina in v vsaki tegobi neka nerazumljiva sreča. Včeraj zvečer sem brala dnevnike Sylvie Plath in nekje je zapisala: »But not as long as I can make stories out of my heartbreak, beauty out of sorrow.« Podčrtala sem si, ker je bilo smiselno, pa čeprav nekaj, kar že dolgo vem.
19. oktobra lani, ko sem zapisala te besede zgoraj, sem pravzaprav zahvaljujoč intuiciji že slutila, da se pripravlja nekaj lepega. Čeprav … morda le ni šlo za intuicijo, temveč upanje. Za tisto tolažilno, nujno upanje. Ker pač, po dežju naj bi posijalo sonce in ker je življenje sinusoida z menjajočimi se obdobji neslutene romantike in streznitvenega realizma. Še dobro, da sinusoida, in to tudi taka, nematematična; kjer se torej obdobja včasih med seboj tudi zmešajo in ob pogledu nazaj vidiš, da si bil pravzaprav ves čas vse to: včasih zelo srečen, včasih zelo ravnodušen in včasih zelo - žalosten.
Danes sem težko kaj drugega kot prav to - žalostna. Včasih, ne vem zakaj, poiščem pomene zelo vsakdanjih, zelo običajnih in vsem znanih besed v slovarju. Danes sem brskala po pomenu besede žalost – skorajda kot bi slovarju zaupala bolj kot kakemu psihološkemu priročniku in z namenom, da bi bolje razumela, kaj čutim in zakaj. Žálost -i ž (á), pravi slovar, je čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga. Tako. Za nič drugega ne gre, ne za prirojeno otožnost, jesensko melanholijo ali Onjeginovo handro; za smrt gre. Za izgubo. Slovo.
Danes zjutraj sem se poslovila od svojega petnajst let starega kužka. Živel je dolgo in srečno življenje, to vem. Začetkov se ne spominjam zelo dobro, ker sem imela poleti 2001, ko smo ga dobili, komaj sedem let, ob meni je torej preživel več kot dve tretjini mojega dosedanjega življenja. Ker sem bila tako majhna, so mi v spominu ostala predvsem zadnja leta z njim: dolgi sprehodi, ki so se z leti vse bolj krajšali, dokler niso zadnji teden trajali samo toliko, da sem ga odložila na travo pred blokom. Trdni starčevski spanci, ki jih je odspal v moji sobi. Tiho, toda vztrajno smrčanje nedaleč stran, ko sem sedela za pisalno mizo in se učila. V resnici sem zadnja leta prav to potrebovala od njega – umakljiv, nezahteven, toda zvest značaj. Tiho prisotnost.
Življenje, kar dolgo in upam si reči, srečno, za kar smo zasluženi vsi mi, ki smo ga imeli radi, ga je zdelalo in utrudilo – smrt je pomenila odrešitev in umiritev. Pa se nanjo vseeno nisem mogla povsem pripraviti, ne zares. Tudi če sva s Terezo izbrali datum, preudarno in premišljeno (in ga naposled določili prej, ker je bilo stanje vse manj znosno), je izguba, kot je prav, terjala svoje – žalost, bolečino. Praznino, ki se spoji z neizogibnim pogrešanjem. Enem tistih, s katerimi se naučiš krmariti skozi življenje.
Žalost je torej razumljiva, logična, normalna, celo nujna. Lepa je. Je cena, ki jo plačamo za ljubezen.
Nekaj drugega pa je tesnoba. Zgoraj sem pisala o tem, da sem lani slutila, da se pripravlja nekaj lepega, pravzaprav sem upala, da se bo. Zgodilo se je toliko lepega, da mi v vsem tem ni bilo treba niti iskati lepote, ker je bilo lepo samo po sebi. Obenem pa so se rojevale nove in nove oblike tesnobe, nerazumljivega strahu ob zavedanju obstoja. Nisem se otresla starih oblik čustvovanja, tudi če sem krenila na nove poti, če sem spoznala nove ljudi, nove prostore, odkrila nove ljubezni in poklicanosti. In čeprav se mi ni zgodilo enkrat, da me je tovrstno občutje pogreznilo v stanje brezizhodnosti – sem vsakič znova v strahu brskala za vzroki, razmišljala o potlačenem, se izčrpana upirala. In naposled prišla do zaključka. Da je normalno. Da je razumljivo. Da je logična posledica bivanja v tem stoletju, na tem planetu, kot je žalost logična posledica neke smrti, izgube. Da je nemogoče ostati ravnodušen, če v sebi nosiš vse to – sočutje do sočloveka, v kakršni koli obliki – ko umira na premajhnem čolnu sredi Sredozemskega morja, živi slabše kot pes v zavetišču ob makedonski meji, sočutje do človeka, ki ga je strah pred tujim, neznanim, ker so se nedaleč od doma razstreljevali ljudje in povzročali smrti nedolžnih ljudi. Normalno je – čutiti zmedenost in neodločenost, ko spoštuješ pridobljene pravice žensk, ki so tudi tvoje, si vsaj približno lahko zamišljaš, kaj človeku stori posilstvo, obenem pa ljubiš življenje in si ne upaš trditi, kdo ima pravico do njega, samo zato, ker ga preveč spoštuješ – življenje in človeka namreč. In če se boriš za eno življenje, se moraš tudi za drugo. Če se boriš za enega človeka, se moraš tudi za drugega. Če vidiš v otroku zaklad, vidiš to v vsakem otroku. In ker je vse to nezdružljivo, poraja zmedenost, nelagodje ter strah, ko se bojiš, kaj bo sočlovek videl v tebi – konservativno osebo, ki moralizira ali naprednega, toda nedoslednega upornika. Pa si v resnici samo dvomljivec in skeptik. Toda tak, z dosti upanja in ljubezni. Zato tesnoba – tesnoba bivanja v takem svetu. Nemirnem, zmedenem, prestrašenem svetu. Svetu, v katerem je vsak spoznan za krivega.
Nedavno nazaj sem opazila nekaj, na kar prej sploh nisem pomislila. Ko sem opazila, mi je postalo kar malo nerodno. Doslej sem svoje objave na Cvetenju, v katerih sem govorila o sebi, naslavljala z Dnevnikom mladega dekleta. Naposled me je prešinilo: saj vendar nisem mlado dekle. Mlada ženska sem. Že dolgo. Mlado dekle je povsem neprimeren izraz za osebo v trenutnem življenjskem obdobju. Morda se zdi nepomembno – pa ni. Pomembno je, zato poraja določeno mero upravičene tesnobe. Mlad moški, mlada ženska. Družbene vloge, spolne vloge, kariera, zakon, družina, zvestoba, religija, enakopravnost, odgovornost. Ljubezen. Zato si nemiren/nemirna. Zato je vse v redu s tvojo dušo.