Odhajanje poletja
Pred več kot mesecem dni, ko sem v začetku avgusta po nekaj nepredvidljivih dnevih in nočeh spet poskusila obvladati svoje komajda obvladljivo življenje, sem sestavila načrt učenja za izpite in pisanja diplome. Zdel se je nemogoč in neuresničljiv. Toda recimo, da se je uresničil. Preživela sem. Ni šlo vse po načrtu, ampak na koncu je bilo vse dobro.
In ravno ko sem zaključevala na faksu, se je poletje začelo poslavljati, jutra so se ohladila in sonce je izgubilo tisto prašno avgustovsko svetlobo in postalo bolj zlato – septembrsko.
So poletja, ki te za vedno spremenijo – in to je bilo eno izmed tistih. Vsak dan je bil zgodba zase in vsak me je izzval, da sem spoznala nekaj novega, predvsem o sebi. Bilo je težko in obenem lepo, vsekakor. Z večernimi sprehodi po živahni Ljubljani, vročinskimi vali, poletnimi nalivi in predvsem ljudmi – ljudmi, ki so od povsod prihajali v moje življenje in mi pripovedovali o svojih izkušnjah ter bili pripravljeni poslušati moje in tistimi, ki so odšli in za sabo pustili praznino, gosto in temno.
Ne vem, kako se bom tega poletja spominjala čez leta, ampak upam, da se bom spominjala samo najlepšega. Bilo je nekaj stvari, za katere upam, da mi bodo ostale v spominu. Koncert v puljskem amfiteatru, na primer, kjer me je preveval čisti užitek ob glasbi in občutek nore in večne mladosti. Potem film Amy, ki sva si ga s Saro nekega toplega avgustovskega večera ogledali v Kinodvorišču pod zvezdami – ob koncu filma sem imela občutek, da ves čas nisem niti pomežiknila. Nekaj najlepših stvari bom, če dovolite, ohranila zase. Pozabila sem že, koliko lepega lahko da človeku Ljubljana, zavita v noč.
In zdaj, z odhajanjem poletja, prihaja še nekaj nepredvidljivega, nekaj, kar bo na novo pretreslo moj utečeni svet. Ko sem se pred dvema tednoma vrnila z zagovora diplome in temeljito pospravila sobo, sem se spet soočila s praznino časa, ki jo je bilo treba zapolniti. Pomislila sem, da sem enaindvajsetletno dekle z diplomo iz slovenščine in ruščine in da je do začetka oktobra še več kot pol meseca. Želja po nenadnem odhodu me je začela tako žgati, da sem jo čutila pod prsnico, bila sem vznemirjena in nespečna. Z mamo sva šli gledat Gazvodovo Menjavo straže (še ena mojstrovina, ki sem ji bila priča letos poleti) in predstava se je začela s prizorom, ko natakarica Katja (Nina Rakovec) pride v lokal, v katerem dela, in na steno obesi plakat, na katerem iz množice nebotičnikov sili Empire State Buidling. Za njo pride Peter (Gašper Tič), stalen gost v lokalu, in jo začne zafrkavati, če res misli, da bo kdaj šla v New York. In ko Katja, naivna in dobra mlada ženska, ostane sama, star, nedelujoč radio ulovi zvok mestnega vrveža, zvok New Yorka. In takrat sem že vedela, kaj moram storiti. Navsezadnje je v umetnosti več resnice kot v gimnazijskem učbeniku za matematiko.
Preden odidem na potovanje, grem ponavadi v knjižnico in si izberem dva tipa knjig: turistične vodiče in poezijo, v kateri igra vlogo mesto/država/celina, kamor se odpravljam. Tokrat sem zbrala Zupanove Sutre in Osojnikovo zbirko Nekoč je bila Amerika in ob tem pomislila, kako intenzivno navdihuje slovenske pesnike ta big apple na drugi strani ocena. In precej radovedna sem, kaj bo New York storil meni.