D. B.
I tako smo, čekajući da jedno od nas dvoje pređe preko ponosa, prešli preko ljubavi.
D. B.
0 Comments
Ura je pol dveh zjutraj, jaz pa s široko razprtimi očmi ležim v postelji, berem Mandelštama in sprejemam odločitve, ki so navznoter pravzaprav radikalne. Čez manj kot dvanajst ur imam pri seminarju iz ruskega simbolizma predstavitev seminarske naloge z naslovom Ambivalentnost revolucije in socializma v filozofiji Nikolaja Berdjajeva. O Bog, kako sem se spomnila tega naslova. Nalašč sem izbrala same težke besede, da bi zvenela čim bolj pametno. Naslov sem si izbrala na začetku zimskega semestra, ko sem se še nameravala cel semester pripravljati in poglabljati v temo, toda življenje je krenilo po svoje in teme sem se lotila v petek. Mama mi je sicer, ko sem pred njo povadila predstavitev, zagotovila, da zvenim "suvereno in modro", vendar sem ji takoj odgovorila, da bodo specialisti za vse rusko in tudi ostalo že ugotovili, da blefiram. No, ampak k sreči je tako kot filozofija Berdjajeva tudi moj razlog za seminarsko nalogo izrazito personalističen ... namenjen meni in nikomur drugemu.
Moj prijatelj me zadnje čase pogostokrat, ko mu tu in tam napišem kaj zares obupanega, navadno precej hladno spodbudi k temu, da imam zdaj priložnost naučiti se reči ne in delati dobro zase. Če pogledam njegove zadnje SMS-e, so videti nekako takole: Ti predvsem poskrbi zase. Posveti se svoji prihodnosti. Reci ne stvarem, ki niso dobre zate. Postavi sebe na prvo mesto pri vsemu. Veš, kaj delaš narobe, in zdaj se lahko spremeniš. Napiši si svoje cilje. Reci mu, naj spizdi. Začni štrikat. Ne vem sicer, odkod pobira svoje nasvete, toda na pripravah na maturo v četrtem letniku, kjer sva si eno leto delila predavalnico, jih najbrž ni slišal. Sama se z njegovimi besedami dostikrat ne bi strinjala, moja logika je usmerjena bolj v: Žrtvuj se. Bodi tam, ko te potrebujejo. Delaj za druge. Če je treba, se raztrgaj. Pusti se, da te zmanipulirajo in čimvečkrat občuti krivdo, če ne zmoreš delati tega, kar se pričakuje od tebe. Toda zadnje čase se pred odločitvami pogosto spomnim njegovih besed. Morda se zato zdi, da pljuvam ljudi iz svojega okolja kakor peške in presenečeno ugotavljam, da ostajajo dobri prijatelji, zvesti psi, ki so me že tolikokrat spravili ob živce, pa so se vselej pripraskali nazaj. Ti me potrpežljivo opozarjajo: pazi, kaj delaš, bodi previdna, da ti ne bo kasneje žal, jaz pa naivno tipam meje in se potem skesano vračam, prosim odpuščanja in se smilim sama sebi. Življenje je bogatejše še za eno grenko izkušnjo, še za eno trpko šolo, ki neusmiljeno skriva svoj namen in mi šele s časom namerava pokazati, kaj je bilo bistvo tega. Ajme, ništa ne odlazi dok te ne nauči ono što treba da znaš. Katarinina Vilna (2. del):Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem začutila, da je breme od sinoči malo lažje. Brez hitenja sem se uredila in se odpravila na že znano baročno ulico po hrano za zajtrk, ki se ni prav dosti razlikoval od večerje. Pojedla sem ga na istem mestu kot večer prej, le da tokrat z manj tesnobe. Da je nedelja zjutraj, sem se spomnila že, ko sem se znašla pod Vrati zore, od koder se je slišalo petje vernikov in molitev. Pomislila sem, da bom litovski jezik najbolj čisto slišala prav v cerkvi, zato sem se usmerila v najbližjo cerkev.
Ne spominjam se vseh, ampak se spominjam, da sem že na vhodu spoznala, da liturgija poteka v ruščini, čeprav je cerkev katoliška. Nekaj časa sem poslušala, nato nadaljevala do prve pravoslavne cerkve. Že na vratih sem se spomnila, da sem v hostlu pozabila ruto. Bom pa malo goljufala, sem si rekla in se sprehodila po cerkvi. Proti duhamornemu ozračju katoliške cerkve je bilo tu skoraj živahno. Ljudje so ves čas postopali po cerkvi, šušljali, poljubljali ikone, se križali in poklekali. Nekateri so duhovniku čez glavo pokriti s pregrinjalom v uho šepetali svoje grehe. Vzdušje v cerkvi mi je bilo prijetno, dokler se od nekod ni pojavila neka babuška in me v ruščini začela nadirati, naj si vendar pokrijem glavo. Pobrala sem se iz cerkve in si obenem mislila, da to tako ali tako ni moja cerkev in da če ne moram biti taka, kot bi rada bila, potem nimam tu kaj početi. Vendar sem se vseeno vrnila v hostel, vzela svojo ruto ter se vrnila v isto cerkev. Malo svojega ponosa sem morala požreti, da sem se lahko pomešala med vernike in zamaknjeno stala med njimi ter jih opazovala. Moj pogled sta kmalu pritegnila privlačen visok mlad fant, ki je čisto mirno stal blizu ikonostasa in se z visoko dvignjeno glavo potrpežljivo križal ter izjemno ljubka temnolaska, ki je stala nedaleč stran od njega, oblečena v plašček barve španskega bezga in pokrita z ujemajočo se ruto. Bila sta zatopljena v molitev in nista vedela, da si že izmišljujem ljubezensko zgodbo z njima v glavnih vlogah. Kar videla sem ju prav v tej cerkvi obljubiti si zvestobo. Nasmehnila sem nad svojim premišljevanjem, zapustila cerkev ter se odpravila dalje. Obiskala sem naslednjo cerkev, tokrat katoliško in z obredjem v litovščini. Bila je napol prazna in proti vrvečemu vzdušju pravoslavne cerkve je bilo presenetljivo mirno. Zato sem kmalu postala nemirna in sem postopala po cerkvi ter z enim ušesom poslušala čudaški, nerazumljiv jezik. Nenadoma sem na klopi pri izhodu zagledala cimro iz Moskve, ki je v oblekah, v katerih se je včeraj zvečer, ko sem legla, odpravila ven, čisto mirno sedela in poslušala obredje. Ni bila videti pretirano utrujena, čeprav je imela nekam steklene oči. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila, potem pa nadaljevala strmeti v prazno. Odpravila sem se dalje. Šla sem malo naprej do rotovža in potem dalje, kjer sem med hišami naletela na manjšo in bolj ljubko cerkvico. Pokrila sem se z ruto in vstopila. Vzdušje je bilo praznično, majhna vokalna skupina je v kotu cerkve prepevala pravoslavne pesmi, ljudje so postopali po cerkvici in priča sem bila nenavadnemu obredu. Sredi cerkve je bila na mizici postrežena pijača in nadrobljen kruh. Presenečeno sem opazovala ljudi, ki so v vrsti peljali svoje otroke k duhovniku in jih nato odpeljali k mizici, jim dali piti in jesti. Kasneje sem izvedela, da tako praznujejo konec posta. Cerkvica je bila dosti manjša od prejšnje in kmalu mi je postalo nekam tesno. Nadaljevala sem pot do naslednje, kjer pa sem zgolj nekaj trenutkov postopala pri vratih in se nato odpravila drugam. Sprehajala sem se po vilenskih ulicah. Ena izmed njih, Literarna, je posvečena pesnikom in pisateljem, ki so pisali o Vilni. Brezciljno sem tavala po Vilni, se sprehodila do Užupio respublike, republike znotraj mesta, ki spominja na našo Metelkovo, in vmes malo pojedla. Čakala sem, da bo ura dvanajst. Dekle na recepciji mi je namreč dan prej povedala, da se vsak dan ob dvanajstih pred mestno hišo zbere skupina ljudi, ki jih mladi prostovoljci vodijo po mestu. Ob dvanajstih sem res prišla tja in tam je bilo že nekaj drugih potnikov. Mlado, simpatično dekle nam je naročila, naj se predstavimo in povemo, od kod smo. Veliko je bilo Špancev, nekaj Portugalcev, Francozov, dve Rusinji, Brazilec, približno petinšestdesetletni Finec, Grkinja in Armenka. In poleg vseh drobna, radovedna in rahlo izgubljena Slovenka. Naročila nam je, naj si najdemo dva človeka, se jima predstavimo in se vsaj dve minuti pogovarjamo z njima. Hitro sem se pridružila Rusinjama, Moskovčanki in Peterburžanki, ki sta tako pohiteli z ruščino, da sem kar onemela. Pa sta bili vseeno prijazni. Finca je zanimalo, od kod sem, priznal je, da ni dobro slišal. Iz Slovenije, sem rekla. Aha, kje je to? Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Aha. V katerem jeziku pa govorite? V slovenskem. Vilenčanka nas je popeljala do najstarejše cerkve v Vilni, pokazala nekaj znamenitih kipov in nam povedala nekaj odličnih zgodbic in legend. Pobožala sem zlizan smrček bolne mucke, ki jo je deklica peljala k zdravniku, in si zaželela, da naj se zgodi, kar se mora in nič drugače. Sprehodili smo se do Užupio respublike, ostali so bili nad alter sceno navdušeni, jaz pa se vedela, da imam doma boljšo. Vsekakor pa je zanimivo, da ima republika svojega predsednika in vojsko. Državljan pa je vsak, ki hoče biti. Najbolj mi je bil všeč kip Kristusa z razširjenimi rokami, ki je namesto križa na hrbtu nosil težek nahrbtnik. Jesus the Backpacker, je povedala Vilenčanka. Sprehodili smo se do angela, ki varuje Užupius in povedala nam je, da je na desetletnici republike iz pipe na trgu teklo pivo. Pomislila sem na ljudi, ki bi se jim ta ideja zdela svetovna, in jim v mislih poslala nekaj lepih misli. Ogledali smo si še konstitucijo republike, ki so jo, po besedah dekleta, predsednik in njegovi napisali v pijanem stanju in je sedaj izobešena v več različnih jezikih. Sestavlja jo 38 členov. Oziroma 41, odvisno, kateri jezik gledaš. Členi so nekoliko pijanski, ampak pijanske stvari so lahko tudi prisrčne in predvsem resnične. Fotografirala sem rusko, belorusko in ukrajinsko ploščo. Mojega prelepega maternega jezika med njimi ni bilo, morda pa bom v Vilno poslala svoj prevod. Prevod je iz ruščine. 1. Človek ima pravico živeti ob Vilnele, Vilnele pa ima pravico teči ob človeku. 2. Človek ima pravico do tople vode, gretja pozimi in strehe nad glavo. 3. Vsakdo ima pravico umreti, ampak k temu ni zavezan. 4. Vsakdo ima pravico delati napake. 5. Vsakdo ima pravico biti edinstven in neponovljiv. 6. Vsakdo ima pravico ljubiti. 7. Vsakdo ima pravico biti neljubljen, ampak k temu ni zavezan. 8. Vsakdo ima pravico biti neznan in neslaven. 9. Vsakdo ima pravico biti len ali ne delati nič. 10. Vsakdo ima pravico ljubiti in skrbeti za mačko. 11. Vsakdo ima pravico skrbeti za psa do konca dni enega izmed njiju. 12. Pes ima pravico biti pes. 13. Mačka ni dolžna ljubiti svojega gospodarja, ampak v težkih trenutkih mu je dolžna priskočiti na pomoč. 14. Vsakdo ima pravico pozabljati na svoje obveznosti. 15. Vsakdo ima pravico dvomiti, ampak to ni obvezno. 16. Vsakdo ima pravico biti srečen. 17. Vsakdo ima pravico biti nesrečen. 18. Vsakdo ima pravico do molčanja. 19. Vsakdo ima pravico verjeti. 20. Vsakdo ima pravico zavedati se svoje nepomembnosti ali svoje veličine. 21. Nihče nima pravice izvajati nasilja. 22. Nihče nima pravice do ustvarjanja večnosti. (покушаться на вечное?) 23. Vsakdo ima pravico razumeti. 24. Vsakdo ima pravico, da ničesar ne razume. 25. Vsakdo ima pravico do poljubne narodnosti. 26. Vsakdo ima pravico praznovati ali ne praznovati svojega rojstnega dne. 27. Vsakdo si je dolžan zapomniti svoje ime. 28. Vsakdo sme deliti to, kar ima. 29. Nihče ne more deliti tega, česar nima. 30. Vsakdo ima pravico do bratov, sester in staršev. 31. Vsakdo je lahko svoboden. 32. Vsakdo sam odgovarja za svojo svobodo. 33. Vsakdo ima pravico jokati. 34. Vsakdo ima pravico biti nerazumljen. 35. Nihče nima pravice prelagati krivde na druge. 36. Vsakdo ima pravico biti osebnost. 37. Vsakdo ima pravico, da nima nikakršnih pravic. 38. Vsakdo ima pravico, da se ne boji. Zapovedi NE ZMAGUJ NE BRANI SE NE VDAJ SE Uroš Zupan: Zapuščanje hiše, v kateri sva se ljubilaMoram pisati, zdaj, ko sem še tu. Vidim nemo pozdravljanje
prostorov, ki izgubljajo življenje. Zdi se kot počasno umiranje. Kot da bi bila hiša podobna človeku, ki se poslavlja od življenja. Njegovi organi počasi izgubljajo funkcije. Postopoma postajajo neuporabni. Včasih jih obujam nazaj k življenju. Jim vračam prvotni sijaj – oživljam umirajoče prostore, ko pomivam posodo, ko sesam preproge, ko brišem prah, ki se je nabral na knjigah. Le kdo bi pomislil, da pesnik, da bi pomiril sebe, počne kaj takšnega? V kuhinji je ura, ki kaže pet čez dve. Ti si jo naravnala in njeni kazalci še vedno stojijo na tem času. Ni prehitra, ni prepozna za kakršnokoli spremembo. Vse je obstalo v njej in vse bo ostalo v njej. Za druge ne vem, lahko pa ti povem zase, kaj zame počiva v tem točno določenem času – tvoje telo, ko si oblečena v črno kratko krilo stopila na prste, in uro, v svetlobi začenjajočega se poletnega popoldneva, v vonju blagega julijskega zraka, hotela naravnati po urniku svojega življenja. Nikoli je nisem navil. Nisem hotel, da moti moje, najino brezčasje. Ki je še vedno tu, v jeseni, v tej edini topli in živi sobi, v kateri puščam, da me naseli laž, ki še obljublja neko sladkost trajanja, ki se ob popoldnevih, za trenutke, mehko izvije iz agonije, jo prepusti pomirjujoči dremavici. Moral bom zapustiti hišo, v kateri sva se ljubila, v kateri sem zaznaval resonanco tvojih korakov, v kateri me je umivala nežnost tvojega glasu. Drevo zunaj je v eni noč odvrglo vse liste. Jaz ne bom mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov. Praske na hrbtu so se zacelile, a zven tvojega smeha še vedno odmeva v mojih ušesih in stvari, ki si mi jih podarila, še vedno vztrajno tipajo moje oči. Ne more biti velike pesmi in popolne harmonije. Bolje je molčati in plavati v tišini, ko se približuješ popolni harmoniji. Besede so takrat odveč. Zdaj grem ven. Mogoče mi bo govorica novembrskega vetra odkrila še kakšno skrivnost, ki mi je ostala neznana, mogoče bo to storila postava Cesara Paveseja, ki ji v tem času vztrajno sledim. Ljubljana, Torino, vse je isto, če si sam. Moje edino življenje je poezija, in kolikor bolj zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz. Katarinina Vilna (1. del)V soboto zjutraj pred dvema tednoma sem se zbudila z znanim občutkom živčnosti nekje v globini želodca. Namesto jutranje kave sem si skuhala kamilični čaj, da bi se pomirila, in zlezla k sestri v posteljo. Zajavkala sem, da nočem iti. Prepričevala me je, da se bom imela lepo. Nisem imela prav dosti izbire, navsezadnje sem to hotela sama, prijela sem kovček in se odpravila k Dolgemu mostu, kjer sem bila dogovorjena za prevoz. Gospodična, ki me je peljala do Milana, se ni pustila prepričati, da je šest ur pred letom premalo, da se odpravimo na pot do letališča, zato sem se preprosto vdala v usodo in si rekla, da če ne bom ujela letala, mi pač ni usojeno. Pot je potekala presenetljivo mirno in čeprav smo v Trstu pobrali še četrto potnico, sem na letališče prišla pravočasno. Ko sem se znašla na vhodu v letališče, sem globoko vzdihnila in pomislila: no, zdaj sem pa zares sama. Toda že pri okencu, kamor sem šla vprašat, kaj naj zdaj sama s sabo, sem se nevljudno vrinila pred visokega fanta, se mu, ko sem spoznala svojo napako, opravičila in ga vprašala, če je tudi on na poti v Vilno. Pritrdil je, da gre obiskat dekle, ki je na Erazmusu v Kaunasu. Ko sem ga vprašala, od kod je, mi je pomignil s potnim listom, in ker je bil točno tak kot moj, sva z angleščine hitro presedlala na materni jezik. Zapletla sva se v zanimiv pogovor in odmislila sem napeto zbadanje v želodcu, strah pred poletom in samoto. Med poletom sva si izmenjala nekaj življenjskih modrosti, nekaj naslovov filmov, malo pokritizirala določene stvari, reševala nekaj (mojih) težav in naposled pristala v Vilni. Ob pristanku sem bila prijetno vznemirjena, vendar me je, ko sem se poslovila od njega in dekleta, ki ga je pričakala na letališču, zopet zvilo v želodcu in zavedla sem se, da sem tokrat res ostala sama. Odpravila sem se proti avtobusni postaji in vlekla na ušesa ter naposled vprašala skupino gospa, ki so čebljale v ruščini, kako se pride do centra. Avtobus bo prišel čez eno minuto, so rekle, in stane en evro. Kar sapo mi je vzelo. Avtobus je res prišel čez eno minuto in karta do centra je stala en evro. To je torej Vilna, sem si rekla, ko sem se pripeljala na sovjetsko avtobusno postajo. Po prašnih ulicah sem se odpravila proti strogemu centru, kjer sem imela hostel. Nekaj časa sem malo bluzila, dokler nisem našla Aušros Vartai, kar v prevodu pomeni Vrata zore (podobnost med besedama Vartai in vrata me je čisto navdušila). S strani, s katere sem se spuščala v staro mestno jedro, je bilo videti samo grd obokan vhod na ulico. Šele na drugi strani, ko sem se ozrla navzgor, sem videla prekrasno baročno kapelico in ljudje, ki so hodili pod njo, so se za trenutek ustavili, se ozrli proti vrhu, se na hitro pokrižali in nadaljevali pot po baročni ulici. Le nekaj korakov naprej in že sem bila pri vratih hostla. Stopila sem do recepcije, kjer je sedelo mlado dekle. Ocenila sem, da nima še trideset let, zato sem jo nagovorila v angleščini. Dala mi je ključ in posteljnino, jaz pa sem jo previdno vprašala, v katerem jeziku naj govorim z domačini. Govorim namreč tudi rusko, sem ji razložila. Aha, se je nasmehnila, jaz pravzaprav tudi govorim rusko. Ampak z mlajšimi govori angleško, starejši pa bolj razumejo rusko. Pospremila me je do dekliške spalnice, v kateri sem si izbrala posteljo. V sobi je na svoji postelji sedelo lepo dekle. Ko se je izkazalo, da je iz Moskve, sva spregovorili v meni ljubšem jeziku. Pogosto potuješ sama? sem jo vprašala. Pravzaprav vedno, je rekla, ti? Ne, prvič, sem odgovorila. Boš videla, sam je najboljše potovati, me je opogumila. Ko sem se udomačila v hostlu, sem pobrala svoj nahrbtnik in se odpravila na ulico. Bil je miren sobotni večer in po mestu se je prelivala temna oranžna barva zahajajočega sonca. Kmalu sem spoznala, da imam hostel na najlepši ulici v mestu. Nekje sem prebrala, da je litovski barok drugačen kot drugod po Evropi. Tega pravzaprav ne vem, ker se z znanjem umetnostne zgodovine nikoli nisem mogla hvaliti, ampak baročne cerkve na poti do mestne hiše so bile prekrasne. Nekoliko manj privlačna na pogled je mestna hiša na stičišču dveh znamenitih ulic, pritegnilo pa me je ogromno število mladih, ki so v soboto zvečer v skupinah posedali na stopnicah pred njo. Poiskala sem trgovino in si nakupila nekaj hrane in v hladilniku presenečena našla znamenite skutne čokoladice, ki so mi pred slabima dvema letoma tako polepšale potovanje v Moskvo. Nato sem sedla v bližino mladih na stopnice, jedla kruh s pršutom in jih opazovala. Vse to, sonce, ki je tonilo za baročnimi hišami, skupinice mladih, ki so govorili v čudaškem jeziku, čokoladica, ki je v sebi nosila spomin na Moskvo, moj nahrbtnik s ptički in jaz, sama na stopnicah pred mestno hišo, je vplivalo na to, da me je nenadoma napadla tista težka žalost, čudno premešana z bolečino, ki sem jo privlekla iz Ljubljane. Skoraj stekla sem k vratom hostla, se hvaležno priklopila na wi-fi in živčno zvonila svojima modrima, starejšima sestrama, da hočem domov in da ne vem, kaj sem mislila, ko sem hotela sem. Dovolj bo, je rekla Klara. Zdaj imaš priložnost, da poskrbiš zase, dovolj si stara. Izbire ni bilo. |
AvtorArhiv
November 2017
Write hard and clear about what hurts. Rubrike
All
|