Kaj pomeni pisati poezijo
Spet neko deževno sobotno popoldne in po več kot mesecu dni je morda spet čas za objavo. Od zadnje objave se je med drugim spremenilo marsikaj – letni čas in celo ura, z jutrišnjim dnem pa se končuje post, ki sem ga v prejšnji objavi tako hvalila in mu dajala priložnost, da me spremeni. Žal (mu) ni uspelo, kajti sama sem čisto brez notranje moči, da bi se uprla svojim grehom. Tako da je čisto kmalu vse skupaj začelo propadati in se kmalu sprevrglo v načrtno vdajanje, ko sem se pustila, da me čustvene potrebe nosijo sem in tja brez reda in discipline.
Toda, preden preidem k bistvu, bi rada opisala trenutno sobotno popoldansko atmosfero, ki sem ji priča. Sedim v svoji sobi, ustvarjalnem svetišču mojega sveta in s prazno skodelico kave na mizi pišem te besede. Sedim tako, da lahko, če dvignem pogled od računalnika, pogledam naravnost skozi okno na mokro sivo ulico te grde Šiške, kjer sem doma. Na drugi strani je blok in na balkonu najvišje kljub dežju sedita dve ženski in klepetata ob skodelici kave in cigareti. Samo eno nadstropje niže se starec naslanja na premočeno ograjo in kadi v aprilski dež. Ne vedo, da jih vidim, ne vedo, da pišem o njih. Pa saj je vseeno. Njihov blok se je pred letom dni vpisal v mojo osebno literarno zgodovino, in sicer tako da je postal motiv v eni izmed mojih pesmi. Tudi tega ne vedo. Osebna literarna zgodovina nima proti svetovni nobene zares pomembne teže, zlasti če gre za poezijo, ki jo je pisala zmedena dvajsetletnica.
Kaj pomeni pisati poezijo, je tisto vprašanje, ki me vznemirja že nekaj časa. In pri tem ne izhajam iz dejstva, da izpod mojih prstov nastaja kaj posebno dobrega ali da bi samo sebe upala imenovati pesnica, ampak me vznemirja predvsem tisto – kaj pomeni, če si človek, ki prav tako kakor fizične potrebe, jesti, spati in še kaj, občuti silno potrebo po pisanju poezije in mora zaradi vztrajnega navdiha včasih prekiniti vsakdanje dejavnosti in napisati pesem.
V zadnjem mesecu sem napisala prek sedemdesetih novih pesmi (kar ne pomeni, da sem napisala dve pesmi na dan, ampak pomeni, da sem jih en dan napisala deset in čez nekaj dni spet), in preden ta stavek izpade samohvalno – le redke med njimi so vredne, da bi jih človek prebral dvakrat (ker so posledica opisovanja notranjega kaosa in kot vemo, so take pesmi pogosto ne samo slabe, ampak celo zelo slabe). Poleg tega so dobre pesmi redke tako kot sončne nedelje, ko ti ni treba delati za faks (iz teh sedemdesetih bi jih lahko recimo izluščila pet takih, ki imajo potencial, da jih vrtinec literarne zgodovine pogoltne malo kasneje kot druge). In spet, preden to pisanje izpade samovšečno, v smislu: »moja literarna produkcija presega dve pesmi na dan«, želim opisati, zakaj sem pisanje poezije zopet občutila kot slabo lastnost, breme, negativno determiniranost.
Ena izmed redkih stvari, ki sem jo odnesla od pouka fizike v gimnaziji, je graf sinusoide. Pri tem naj opozorim, da sama nimam pojma, kaj so kotne funkcije, kakšen je njihov pomen, in kako sem zmrznila, ko sem na maturi potegnila listek z vprašanjem, kaj je to cosinus x. Ampak v grafu sinusoide sem tistega davnega leta v gimnaziji prepoznala človekovo življenje in ga lahko čez nekaj let v prvem letniku faksa aplicirala na nihanje literarno-zgodovinskih tokov, ki se gibljejo v odnosu srce-razum in pri tem še malo variirajo. Istega leta sem iz ust svoje mame slišala nekaj zelo podobnega, ko je prijateljici razlagala, zakaj smo na začetku svetovne gospodarske krize kupili hišo na Krasu. Po njenih besedah sta se z mojim očetom takrat znašla v obdobju romantike po toliko letih realizma in sta zmogla sprejeti tako nerazumsko odločitev, ki je njuno življenje tako obogatila. In zdaj vse bolj čutim, kako se moje življenje mesec za mesecem vzpenja in pada po sinusoidi – od razumske predanosti študiju, razumskega razmišljanja, skrbi za zdravje do neke čustvene zamaknjenosti, boemskosti in nezdravim navadam, kot so spanje po štiri ure na noč, pijte več skodelic kave na dan in prehranjevanje s čokolado z avtomata, ko se navsezadnje spet spremenim v tisto najbolj skrajno (in iskreno) obliko same sebe – v pesnico.
Pisanje poezije (čeprav slabe) torej v določenih trenutkih življenja postane edina smiselna dejavnost, ki jo počnem, ampak hkrati postane breme. Nikoli ne bom pozabila, kako sem enkrat po pomoti na pesniških delavnicah zbrano omizje mladih pesnikov vprašala, če so pisanje poezije kdaj občutili kot breme. Njihovo presenečenje nad mojim vprašanjem in vprašanje, zakaj potem to sploh počnem, me je pripravilo do tega, da bi se najraje vdrla v zemljo, in o tem nisem spregovorila nikoli več (do danes). Hkrati pa me je pripravilo do tega, da sem tudi sama razmišljala, zakaj vendar silim v to neznosno pisanje, če mi navsezadnje otežuje normalno življenje. Ampak pisanje poezije je kot materino znamenje, ki ti morda ne pristaja povsem, poleg tega obstaja možnost rakavih obolenj, ampak ga ne boš odstranil, ker si se vendar rodil z njim. No, morda primerjava ni najboljša, ampak naj mi bo.
Spomnimo se spet na sinusoido. Recimo, da vidimo nekoga, ki se sanka po njej in se nenadoma znajde na vznožju hriba. Povzpne se in vso pot je prepričan v svoj cilj. Gre naravnost, ne omahuje, vztraja, v mislih ima jasno začrtan cilj, prepričan je, da je na pravi poti. Prvič po dolgem času občuti takšno prepričanost v svojo prihodnost, svoj prav. Vzpne se na hrib in se nenadoma ozre v dolino, po kateri se mora spustiti. Kaj vidi? Belo, neznano strmino, zavito v meglo, po kateri še ni sankal. Ve, da se mora spustiti, ampak omahuje.
Bela strmina je kot bel list papirja, ki se nenadoma pojavi v človekovem življenju, ko od nekod vanj vstopi nenavadna, nepričakovana zunanja okoliščina, ki povsem spremeni njegove načrte, zamaje njegova prepričanja, vznemiri in prinese povsem nove, neznane poglede na svet. Človek, ki je bil malo prej prepričan vase, zdaj ne ve več, kako naprej. In če sem to jaz, ki se nenadoma v svojem razumskem življenju znajdem pred belim nepopisanim listom prihodnosti, takoj razumem, da ga je potrebno čim prej popisati – najbolje s poezijo.
Toda, poezija je breme. Čeprav za trenutek razbremeni in na videz umiri notranji kaos, na noben način ne rešuje nastale situacije, temveč jo v resnici zapleta. Kmalu se podrejo vsi načrti, spremeni se urnik, seznami obvezne literature nimajo več smisla, post nima več nobene moči nad mano. Želja po pisanju poezije nenadoma pomeni, da si moram po predavanju sposojati zapiske od sošolke, ker sem prej uro in pol škrebljala s pisalom po svojem zvezku in preslišala vsako profesorjevo besedo. Pomeni, da ne morem počakati v cerkvi do končnega blagoslova, ampak moram čim prej ven, kjer potem na mrazu s premraženimi prsti zapisujem neke besede v svoj telefon. Pomeni, da se moram sredi večerje v krogu družine opravičiti in se umakniti v svojo sobo. Pomeni, da moram nemudoma zapustiti družbo prijateljev v kavarni in med sedenjem na školjki pisati pesem. Pomeni, da dobivam elektronsko pošto, polno pozivov na okrogle mize, seje študentskega sveta, debate o zavezovanju pasu v visokem šolstvu in vse to preslišim, ne odpisujem, ne odgovarjam, ker moja neustavljiva želja po pisanju zahteva svoj čas in mojo predanost.
In potem pisanje poezije pomeni tudi, da moram, če sem dovolj pogumna, stopiti na oder in kos za kosom slačiti s sebe svoje obleke in kazati svojo goloto. Pomeni tisto nelagodje, ko te po branju nerazumevajoči znanci vprašujoče pogledujejo in sprašujejo, o kom si pa to pisala in, ali veš, da si v tej pesmi precej intimna. Vem, da sem. In to me dela ranljivo in golo. In ne samo pred radovednimi tujci, ki jih nikoli več ne bom srečala, ampak me slači pred ljudmi, ki so mi najbližje in me na svoj skrivnosten način od njih oddaljuje in med nami dela pregrade. Pisanje poezije pomeni tudi odpirati si rane in jih natirati s soljo, pa ne samo sebi, ampak tudi drugim, naključnim žrtvam, ki so postale predmet mojega pisanja. Nemalokrat se je zgodilo, da se je kdo prepoznal v pesmi, ampak kaj sem lahko storila, mislila sem si, da bi se lepše obnašal, pa se to ne bi zgodilo. Pomeni tudi, da so najboljše pesmi prav tiste, ki so najbolj iskrene, opisujejo najbolj intimne trenutke in najbolj občutljive teme, zato moram obenem uživati sadove uspeha in hkrati čutiti krivdo.
Pa saj ne, da bi bila kaj posebnega v tem. Pesnikov ni malo, najbrž se bom skozi življenje prebila brez pesniške zbirke, in tudi če se ne bom, jo bo slej ko prej pogoltnil vrtinec zgodovine. Ampak pisanje poezije je moja lastnost, моя (отрицательная) черта характера. In so meseci, ko uživam na vrhu hriba in ne pomislim, da je pisanje poezije nujnost, ter meseci, ko se spuščam samo dol dol dol in vem, da je poezija edina zares potrebna.
Toda, preden preidem k bistvu, bi rada opisala trenutno sobotno popoldansko atmosfero, ki sem ji priča. Sedim v svoji sobi, ustvarjalnem svetišču mojega sveta in s prazno skodelico kave na mizi pišem te besede. Sedim tako, da lahko, če dvignem pogled od računalnika, pogledam naravnost skozi okno na mokro sivo ulico te grde Šiške, kjer sem doma. Na drugi strani je blok in na balkonu najvišje kljub dežju sedita dve ženski in klepetata ob skodelici kave in cigareti. Samo eno nadstropje niže se starec naslanja na premočeno ograjo in kadi v aprilski dež. Ne vedo, da jih vidim, ne vedo, da pišem o njih. Pa saj je vseeno. Njihov blok se je pred letom dni vpisal v mojo osebno literarno zgodovino, in sicer tako da je postal motiv v eni izmed mojih pesmi. Tudi tega ne vedo. Osebna literarna zgodovina nima proti svetovni nobene zares pomembne teže, zlasti če gre za poezijo, ki jo je pisala zmedena dvajsetletnica.
Kaj pomeni pisati poezijo, je tisto vprašanje, ki me vznemirja že nekaj časa. In pri tem ne izhajam iz dejstva, da izpod mojih prstov nastaja kaj posebno dobrega ali da bi samo sebe upala imenovati pesnica, ampak me vznemirja predvsem tisto – kaj pomeni, če si človek, ki prav tako kakor fizične potrebe, jesti, spati in še kaj, občuti silno potrebo po pisanju poezije in mora zaradi vztrajnega navdiha včasih prekiniti vsakdanje dejavnosti in napisati pesem.
V zadnjem mesecu sem napisala prek sedemdesetih novih pesmi (kar ne pomeni, da sem napisala dve pesmi na dan, ampak pomeni, da sem jih en dan napisala deset in čez nekaj dni spet), in preden ta stavek izpade samohvalno – le redke med njimi so vredne, da bi jih človek prebral dvakrat (ker so posledica opisovanja notranjega kaosa in kot vemo, so take pesmi pogosto ne samo slabe, ampak celo zelo slabe). Poleg tega so dobre pesmi redke tako kot sončne nedelje, ko ti ni treba delati za faks (iz teh sedemdesetih bi jih lahko recimo izluščila pet takih, ki imajo potencial, da jih vrtinec literarne zgodovine pogoltne malo kasneje kot druge). In spet, preden to pisanje izpade samovšečno, v smislu: »moja literarna produkcija presega dve pesmi na dan«, želim opisati, zakaj sem pisanje poezije zopet občutila kot slabo lastnost, breme, negativno determiniranost.
Ena izmed redkih stvari, ki sem jo odnesla od pouka fizike v gimnaziji, je graf sinusoide. Pri tem naj opozorim, da sama nimam pojma, kaj so kotne funkcije, kakšen je njihov pomen, in kako sem zmrznila, ko sem na maturi potegnila listek z vprašanjem, kaj je to cosinus x. Ampak v grafu sinusoide sem tistega davnega leta v gimnaziji prepoznala človekovo življenje in ga lahko čez nekaj let v prvem letniku faksa aplicirala na nihanje literarno-zgodovinskih tokov, ki se gibljejo v odnosu srce-razum in pri tem še malo variirajo. Istega leta sem iz ust svoje mame slišala nekaj zelo podobnega, ko je prijateljici razlagala, zakaj smo na začetku svetovne gospodarske krize kupili hišo na Krasu. Po njenih besedah sta se z mojim očetom takrat znašla v obdobju romantike po toliko letih realizma in sta zmogla sprejeti tako nerazumsko odločitev, ki je njuno življenje tako obogatila. In zdaj vse bolj čutim, kako se moje življenje mesec za mesecem vzpenja in pada po sinusoidi – od razumske predanosti študiju, razumskega razmišljanja, skrbi za zdravje do neke čustvene zamaknjenosti, boemskosti in nezdravim navadam, kot so spanje po štiri ure na noč, pijte več skodelic kave na dan in prehranjevanje s čokolado z avtomata, ko se navsezadnje spet spremenim v tisto najbolj skrajno (in iskreno) obliko same sebe – v pesnico.
Pisanje poezije (čeprav slabe) torej v določenih trenutkih življenja postane edina smiselna dejavnost, ki jo počnem, ampak hkrati postane breme. Nikoli ne bom pozabila, kako sem enkrat po pomoti na pesniških delavnicah zbrano omizje mladih pesnikov vprašala, če so pisanje poezije kdaj občutili kot breme. Njihovo presenečenje nad mojim vprašanjem in vprašanje, zakaj potem to sploh počnem, me je pripravilo do tega, da bi se najraje vdrla v zemljo, in o tem nisem spregovorila nikoli več (do danes). Hkrati pa me je pripravilo do tega, da sem tudi sama razmišljala, zakaj vendar silim v to neznosno pisanje, če mi navsezadnje otežuje normalno življenje. Ampak pisanje poezije je kot materino znamenje, ki ti morda ne pristaja povsem, poleg tega obstaja možnost rakavih obolenj, ampak ga ne boš odstranil, ker si se vendar rodil z njim. No, morda primerjava ni najboljša, ampak naj mi bo.
Spomnimo se spet na sinusoido. Recimo, da vidimo nekoga, ki se sanka po njej in se nenadoma znajde na vznožju hriba. Povzpne se in vso pot je prepričan v svoj cilj. Gre naravnost, ne omahuje, vztraja, v mislih ima jasno začrtan cilj, prepričan je, da je na pravi poti. Prvič po dolgem času občuti takšno prepričanost v svojo prihodnost, svoj prav. Vzpne se na hrib in se nenadoma ozre v dolino, po kateri se mora spustiti. Kaj vidi? Belo, neznano strmino, zavito v meglo, po kateri še ni sankal. Ve, da se mora spustiti, ampak omahuje.
Bela strmina je kot bel list papirja, ki se nenadoma pojavi v človekovem življenju, ko od nekod vanj vstopi nenavadna, nepričakovana zunanja okoliščina, ki povsem spremeni njegove načrte, zamaje njegova prepričanja, vznemiri in prinese povsem nove, neznane poglede na svet. Človek, ki je bil malo prej prepričan vase, zdaj ne ve več, kako naprej. In če sem to jaz, ki se nenadoma v svojem razumskem življenju znajdem pred belim nepopisanim listom prihodnosti, takoj razumem, da ga je potrebno čim prej popisati – najbolje s poezijo.
Toda, poezija je breme. Čeprav za trenutek razbremeni in na videz umiri notranji kaos, na noben način ne rešuje nastale situacije, temveč jo v resnici zapleta. Kmalu se podrejo vsi načrti, spremeni se urnik, seznami obvezne literature nimajo več smisla, post nima več nobene moči nad mano. Želja po pisanju poezije nenadoma pomeni, da si moram po predavanju sposojati zapiske od sošolke, ker sem prej uro in pol škrebljala s pisalom po svojem zvezku in preslišala vsako profesorjevo besedo. Pomeni, da ne morem počakati v cerkvi do končnega blagoslova, ampak moram čim prej ven, kjer potem na mrazu s premraženimi prsti zapisujem neke besede v svoj telefon. Pomeni, da se moram sredi večerje v krogu družine opravičiti in se umakniti v svojo sobo. Pomeni, da moram nemudoma zapustiti družbo prijateljev v kavarni in med sedenjem na školjki pisati pesem. Pomeni, da dobivam elektronsko pošto, polno pozivov na okrogle mize, seje študentskega sveta, debate o zavezovanju pasu v visokem šolstvu in vse to preslišim, ne odpisujem, ne odgovarjam, ker moja neustavljiva želja po pisanju zahteva svoj čas in mojo predanost.
In potem pisanje poezije pomeni tudi, da moram, če sem dovolj pogumna, stopiti na oder in kos za kosom slačiti s sebe svoje obleke in kazati svojo goloto. Pomeni tisto nelagodje, ko te po branju nerazumevajoči znanci vprašujoče pogledujejo in sprašujejo, o kom si pa to pisala in, ali veš, da si v tej pesmi precej intimna. Vem, da sem. In to me dela ranljivo in golo. In ne samo pred radovednimi tujci, ki jih nikoli več ne bom srečala, ampak me slači pred ljudmi, ki so mi najbližje in me na svoj skrivnosten način od njih oddaljuje in med nami dela pregrade. Pisanje poezije pomeni tudi odpirati si rane in jih natirati s soljo, pa ne samo sebi, ampak tudi drugim, naključnim žrtvam, ki so postale predmet mojega pisanja. Nemalokrat se je zgodilo, da se je kdo prepoznal v pesmi, ampak kaj sem lahko storila, mislila sem si, da bi se lepše obnašal, pa se to ne bi zgodilo. Pomeni tudi, da so najboljše pesmi prav tiste, ki so najbolj iskrene, opisujejo najbolj intimne trenutke in najbolj občutljive teme, zato moram obenem uživati sadove uspeha in hkrati čutiti krivdo.
Pa saj ne, da bi bila kaj posebnega v tem. Pesnikov ni malo, najbrž se bom skozi življenje prebila brez pesniške zbirke, in tudi če se ne bom, jo bo slej ko prej pogoltnil vrtinec zgodovine. Ampak pisanje poezije je moja lastnost, моя (отрицательная) черта характера. In so meseci, ko uživam na vrhu hriba in ne pomislim, da je pisanje poezije nujnost, ter meseci, ko se spuščam samo dol dol dol in vem, da je poezija edina zares potrebna.