O spolni nedotakljivosti
Za leto 2017 v povezavi s spletnim dnevnikom nimam nobenih zastavljenih ciljev. V resničnem življenju se mi bo zgodilo toliko pomembnejših dogodkov, kar se bo nedvomno poznalo tudi na Cvetenju. Sklenila pa sem in ne samo v odnosu do svojih objav, da se ne bom več bala zagovarjati svojih stališč. Ko sem si lansko zimo ogledala Persepolis, je name največji vtis napravila babica glavne likinje z besedami: "Always keep your dignity and be true to yourself." Kolikokrat sem se v zadnjem letu spomnila na njene besede, ko sem tehtala svoja stališča in jih primerjala z drugimi. Priznali boste, da čas, v katerem živimo, od nas neprestano zahteva, da se opredeljujemo. Ali pa sem samo jaz taka, da čutim potrebo po tem.
Zato vam bom v svoji januarski objavi v upanju, da boste tudi iz te objave lahko izčrpali nekaj modrosti in lepote, delila svoje pomisleke v zvezi z dogodkom, ki se je v neki slovenski osnovni šoli zgodil pred božičnimi prazniki. Veliko dogodkov se me dotakne na zelo intimen način in nagovarja različne vloge moje identitete. Omenjeni dogodek je pod vprašaj postavil predvsem »vlogo v delu«, torej vlogo pedagoginje. Čeprav sem se, zelo iskreno, med pedagoškimi in didaktičnimi teorijami ter temami s področja pedagoške psihologije izjemno slabo znašla, vseeno menim, da se (bom) kot profesorica tega, kar študiram, zelo dobro odrezala (in za to imam tudi materialne dokaze). Pa vendar poklic učitelja kateregakoli predmeta potegne za seboj kopico odgovornosti in vprašanj, težkih situacij in etičnih zagat. Nikoli ne veš, kaj bo prinesel nov dan in pred kakšno odločitev te bo določena šolska situacija postavila.
Naj v grobem povzamem to prah dvigajočo zgodbo, kot jo bolj ali manj pristransko pripovedujejo naši mediji. Razredničarka 9. razreda osnovne šole je svojim učencem predlagala, da si za božično darilo med seboj poklonijo prezervative. Čeprav so se učenci s tem strinjali, je njeno dejanje vzbudilo zgražanje med starši, zaradi česar so idejo, ki jo je ravnateljica sicer pozdravila, opustili, toda zgodba je že presegla šolske zidove, prišla na uho lačnim medijem in spodbudila izražanje mnenja za to bolj ali manj podkovanih ljudi. Med drugim tudi mene, kot zdaj berete.
Bolj kot sama zgodba, ki je v svojem bistvu resnično sporna, kot bom dokazala kasneje, in vsekakor upravičeno zahteva mnenja za to kompetentnih ljudi, je kmalu kakor vse na svetu prerasla v ideološki spor. Namreč, če imate določeno mnenje (stališče je na tem mestu premočna beseda) o nečem, se zavedajte, da ga imate v današnji družbi zgolj in samo zato, ker ste bili tako ali vzgojeni ali indoktrinirani ali podvrženi določeni manipulaciji, ki ste jo doživljali v družini, šoli, Cerkvi, na fakulteti in tako naprej. Družba vam dandanes zares ne dopušča, da bi določeno mnenje razvijali, ker čutite, da je to, kar govorite, preprosto prav. Ne, nekomu je v preteklosti očitno uspelo, da vas je prepričal v to, kar menite.
Mene pa muči ravno to vprašanje: ali se o vprašanjih, ki se v svojem bistvu tičejo človeka, kot je na primer vprašanje posameznikove spolnosti, da govoriti ideološko neobremenjeno, torej s čisto človeškega vidika? Odgovora na to vprašanje v svojem razmišljanju sicer ne bom dobila, pa vendar bom omenjeni dogodek poskusila obravnavati samo kot človeško bitje. Obenem je v sami zgodbi okoli kondomov potrebno poudariti, da je odziv, ki ga je zgodba doživela v medijih in obkladanje ljudi med seboj z različnimi obsodbami, dejansko bolj problematičen od samega dogodka. Mnogo ljudi namreč misli, da ljudje, ki menimo, da učiteljica ni ravnala prav, sodimo v srednji vek, vsako nedeljo sedimo pri maši, volimo določeno stranko, celo ne vemo, kaj kondomi sploh so in zakaj se uporabljajo in še in še podobnih izjav.
Vprašati se moramo, ali je za učenca ali učenko devetega razreda osnovne šole resnično bistveno, kakšna je naša politična ali verska pripadnost. Seveda ni. V tej dilemi je v ospredju prav otrok in njegova vzgoja, ni res?
Da bi si na podlagi člankov lahko razvila utemeljeno mnenje, sem si morala zamisliti situacijo, ki mi je znana. Deveti razred sem obiskovala pred devetimi leti. Ker imam rojstni dan novembra, sem nedolgo pred božičem dopolnila štirinajst let. V deveti razred sem vstopila kot trinajstletnica, štirinajst pa sem bila stara, ko sem vstopila v gimnazijo. Res je, da sem že od nekdaj kot jesenski otrok nekoliko mlajša od svojih vrstnikov. Pa vendar nihče od sošolcev v času božičnih praznikov še ni imel petnajst let.
Zakaj je to pomembno? V Kazenskem zakoniku je zapisano, da kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let. To je dobronameren člen in je tam za to, da ščiti otroka. Da ščiti otroka.
Vem, kaj boste rekli. Realnost je drugačna, mnogi (mnogi!) mladi naj bi imeli takšne in drugačne spolne stike že prej, dejanje učiteljice je bilo zato premišljeno, zdravo, preventivno, popotnica v svet odraslih!
Tokrat se poskušam resnično vživeti v devet let mlajšo deklico. Zamislite si Katarino, ki ima štirinajst let in se bo kmalu vpisala na gimnazijo. Fantje v tem obdobju že nekaj časa obstajajo, so zanimivi, pravzaprav hočeš nočeš predstavljajo izjemno pomemben del življenja. Že nekajkrat sem bila zaljubljena do norosti, metuljčki v trebuhu, urejanje, pisanje SMSov, pogovori po MSN-ju, težko pričakovani rojstni dnevi, tu in tam kak sprehod, objem. Da seks obstaja in kaj to je, mi je bilo tudi brez gledanja pornografije popolnoma jasno. Ampak seks v tistem obdobju življenja, v devetem razredu osnovne šole, pri štirinajstih letih, kjer je bil vznemirljiv že vsak dotik z nasprotnim spolom? To je bilo nekaj nepredstavljivega. Nisem si mogla predstavljati, da bi se lahko nedolžen poljub na ustnice razvil v kaj takega, če je do njega sploh prišlo in v resnici pri večini mojih sošolk in sošolcev ni.
Spomin o tem, kdaj smo se v šoli sicer pogovarjali o spolnih odnosih, mi sicer trenutno nekoliko peša, vendar se spominjam, da smo se, najbrž prav v devetem razredu, po obveznem zdravstvenem pregledu vsi neskončno ponosni bahali s kondomom, ki smo ga prejeli v zdravstvenem domu. Nekaj let pred tem smo dekleta dobile vložek, ki je mene, kot se spominjam, spravljal v otožnost, ker menstruacije še nisem imela in ga pač nisem potrebovala (ob mami in dveh starejših sestrah pa smo imeli vložkov doma čisto dovolj – ampak zavedam se, da ni pri vseh tako). Omenjeno darilo ima v vsakem primeru neko simbolično vrednost. Tisto je bil moj vložek. V devetem razredu je bil tisto moj kondom. Toda kot veste, kondomom poteče rok in če bi ta kondom držala pri sebi, dokler ne bi postal aktualen, bi bil takrat najbrž že popolnoma neuporaben. Tako ali tako smo ga najbrž vsi učenci doma odprli in pogledali, kaj je noter in kako izgleda. Izgledal je ogabno, mimogrede.
Vsi otroci seveda nimajo enake vzgoje, z njimi se marsikdo ne pogovarja, zlasti ne o spolnosti. Verjemite, staršem je nerodno. Zato jim pri kočljivih temah pomagamo pedagogi, učitelji, vzgojitelji, medicinske sestre in zdravniki. Prav je, da je spolna vzgoja del osnovnošolskega programa, da se z otroki pogovarja o seksu, spolnih boleznih, nosečnosti in tako naprej. Če sem bila jaz pri štirinajstih nežna deklica iz izobražene družine, ki ji je bila misel na seks z enako starim ali malo starejšim fantom nepredstavljiva, to ne velja za vse, dosti več je takih, ki teh privilegijev nimajo. Kar me iz lastne izkušnje muči, je dejstvo, da so se v spolnost prej spustili tisti, ki so prihajali iz razbitih družin, v spolnosti iskali potrditev svoje odraslosti, ki to absolutno še ni bila. In ravno to je tisto, kar me je ob tej zgodbi naravnost pretreslo in mi jemalo mir v duši. Nihče od vpletenih se ni vprašal, kaj sporoča z mnenjem, ki ga posreduje določenemu mediju, kaj učiteljica sporoča s takim dejanjem. Kakšen je v resnici njihov odnos do mladoletne osebe, do otroka, ki ga zakon opredeljuje kot spolno nedotakljivo osebo in ga s tem ščiti. Nihče se ni vprašal, kakšna slika leži za tem. Tisti, ki smo se, vem, sodimo v srednji vek. Če pa pri štirinajstih letih uporabljaš kondom, je to dobra popotnica za zdravo, varno in srečno spolnost. Mhm, absolutno.
V vseh člankih je okoli afere s kondomi pisalo, da so učenci idejo sprejeli z navdušenjem. Močne besede. Kaj se je dogajalo v resnici, vejo le redki, pa vendar si zamislite situacijo, da ste učenec ali učenka devetega razreda, spol ni pomemben, in vam učiteljica to predlaga. Kako se boste odzvali? Si boste pred razredom drugih vrstnikov upali priznati, da vam ni do tega? Da vam je zoprno iti v trgovino kupit kondome, zoprno razlagati staršem, zapravljati njihov denar ali jih prositi za denar, da vam je misel na seks malo nenavadna, da bi, bognedaj, raje še malo počakali s spolnostjo, da čakate pravega/pravo (kaj vam je, a ste gej?), da bi sošolcu morda raje kupili knjigo ali videoigro ali prijateljici lak za nohte, prvo maskaro, gel za tuširanje? Ne boste si upali. Tiho boste. Odzvali se boste »z navdušenjem«, ker je to tisto, kar pričakujejo od vas.
Potem si zamislite, da ste šestnajstletnik v drugem letniku gimnazije, ki je malo bolj zaprt vase, raje, kot se ukvarja s športom, bere knjige, veliko časa preživi na internetu, ko je sam doma, kdaj pogleda kak pornografski film, ko se pogleda v ogledalo, si je grd, neprivlačen, mozoljast, nerazvit. V enem od predalov, ki jih redko odpre, leži skoraj tri leta stara škatlica kondomov, ki so si jo s sošolci podarili kot "popotnico v svet odraslih" v 9. razredu osnovne šole. Manjka samo en, ki si ga je enkrat poskusil natakniti. Kakšen je ta svet odraslih, v katerem se noben ne da dol z mano? razmišlja. Kakšen je svet odraslih, kjer ne zanimam nobene punce?
Medtem ko ena izmed zelo izobraženih, strokovno podkovanih oseb, strokovnjakinj za področje spolnosti zagovarja mnenje, da je poučevanje učencev o vzdržnosti, zvestobi enemu partnerju in tako naprej, zastarelo, se jaz sprašujem nekaj drugega. Kdo bo učenki 9. razreda razložil, da ni nič narobe z njo, če želi še malo počakati? Kdo bo maturantki v četrtem letniku, ki še ni spala z nikomer, povedal, da je z njo vse v redu in da to ni zato, ker je grda? Kdo bo gimnazijcu povedal, da se njegova veličina ne šteje s številom punc, ki jih je podrl? Kdo bo vsem tem otrokom povedal, da spolnost ne pusti samo fizičnih posledic, ampak tudi čustvene in da te lahko neprimeren odnos do spolnosti resno prizadene? Da to, da ne seksaš pri štirinajstih, ne pomeni, da boš slabo seksal vse življenje? Kdo jim bo povedal, da je to, da vztrajajo pri spoštovanju svojega telesa bolj odrasla odločitev kot odločitev za nepremišljeno spolnost? Kdo jim bo povedal, da nosečnost ni najhujša posledica spolnosti? Srčno upam, da je dovolj zrelih in drznih odraslih, staršev in pedagogov, ki bodo to storili.
Zgoraj sem napisala, da bom dokazala, da je zgodba o kondomih sporna. V resnici ne bom. Tega ne morem dokazati, ker imajo zagovorniki učiteljičinega ravnanja boljše argumente: realnost je drugačna. Katarina, ti ne veš, kakšni so današnji mladi. Naivna si. V srednji vek sodiš. Ne veš, zakaj se uporablja kondom. In tako naprej. Izobražena, napredna, liberalna ginekologinja ima dosti bolj prav, ker ona ve, ker poseduje znanje. Ženski lobi se sklicuje na Kairsko konferenco OZN iz leta 1994, ki zagovarja odgovornost za lastno zdravo, odgovorno in zato srečno spolno življenje. Medtem na zaščito in spolno nedotakljivost štirinajstletnih deklic, za katerih pravice naj bi se med drugim borile feministke, redko kdo opozarja.
Jaz pa si na podlagi Kairske konference OZN iz leta 1994 želim, da ne bi noben štirinajstletnik in nobena štirinajstletnica pod pritiskom družbe sprejemala odločitev, ki si jih ne želi, temveč bi živel ali živela lastno zdravo, odgovorno in zato srečno ter odraslo spolno življenje.
Vse lepo v letu 2017.
Bodite drzni, bodite pogumni, bodite zvesti samim sebi.