Katarinina Vilna (3. del)
Nadaljevanje potopisa iz Vilne sem pisala že pred nekaj tedni, toda sredi pisanja je kakor že nekajkrat prej v tistih dneh vrglo ven varovalko in se je celo stanovanje pogreznilo v temo. Crknil je tudi moj račulnik. Ko sem ga spet prižgala, zapisa ni bilo nikjer, zato sem s treskom zaprla računalnik, se zavlekla v posteljo in jokala (kar tudi ni bilo nič novega).
Kmalu zatem je začel štrajkati weebly in sklenila sem, da si kmalu omislim nov blog na drugi domeni. Nekajkrat sem poskusila in vsakič znova ugotovila, da je preveč dela. Potem so se nenadoma začeli izpiti in spomin na prvomajske počitnice je začenjal vse bolj bledeti. Če ne bom pohitela, se prav kmalu ne bom več spomnila, kje sem bila.
Kmalu sem sprehod po Vilni spet nadaljevala sama. Odpravila sem se v muzej genocida. Pred tem sem se spomnila na Klarin napotek, naj vedno jem ob isti uri. S kosilom sem že zamujala, zato sem si v trgovini kupila solato in sedla v park nedaleč od muzeja. Potem sem pohitela, saj naj bi se muzej kmalu zaprl in bala sem se, da ne bom imela dovolj časa za ogled. Izkazalo se je, da sem dosti prelena, da bi si podrobno ogledala vsako sobo in prebrala 1000 člankov o litovskem genocidu, zato sem se kmalu spustila v klet, kjer so bili sovjetski zapori. Potem sem si še na hitro ogledala sobo, ki so jo posvetili stoletnici armenskega genocida. Čeprav sem lahko zaradi svoje lenobe po svoje in svobodno razporejala čas in prav kmalu zapustila muzej, mi je prav v muzeju kmalu postalo žal, da sem sama na poti. Te grozote bi dosti raje gledala še s kom.
Nadaljevala sem sprehod po največji ulici v centru Vilne in si v kavarni privoščila karamelni macchiato. Povzpela sem se na grič, od koder se je lepo videlo celo mesto, ki me je čisto malo spominjalo na Ljubljano. Potem sem se povzpela na naslednji grič s tremi križi in sklenila, da bo nedeljsko popoldne namenjeno razglednim točkam. Tako sem se napotila v staro mestno jedro k univerzi in kupila karto za razgledni stolpič (ki je bila, mimogrede, smešno poceni). Začenjala sem se povzpenjati po lesenih stopnicah. Vse lepo in prav, kmalu bom na vrhu. Ko je bilo pred mano samo še sedem stopnic, so se mi začele tresti noge. Ne glej dol, sem si rekla, samo naprej hodi. Še ena stopnica in svet se je nevarno zamajal pred mano, začenjalo se mi je vrteti. Daj no, ne boš se zdaj ustrašila. Saj je samo nizek stolpič sredi mesta. Ja, ampak te stopnice so lahko starejše od 300 let. In kdo bo pobral moje ostanke, če se razmažem po tleh. Ni šlo. Obrnila sem se in se oklepajoč ograje čisto počasi spuščala dol. Ko sem se prizemljila, je malo manjkalo, da ne bi padla na kolena in poljubila ljubo zemljico. Ko sem šla mimo prodajalke karte, sem se tiho hihitala pri sebi. Pa me je kmalu spet prevzel tisti občutek: če ne bi bila sama, bi te že kdo drug zvlekel na vrh. Kaj pa veš, razgled je morda prečudovit. Nič, sem si rekla, drugič bom pač morala sama zbrati pogum.
Hodila sem gor in dol po ulicah starega mestnega jedra in se kmalu vrnila na svojo domačo. Povzpela sem se na Vrata zore, kjer so molili rožni venec. Stala sem ob oknu, gledala dol na ulico in poslušala litovščino.
Kmalu se je zvečerilo, povečerjala sem in se odpravila na zadnji sprehod po mestu. Hotela sem si ogledali sinagogo. Sprehodila sem se do ulice in večer se je zopet zazdel nekam težek in otožen. Ravno v tistem trenutku sem šla mimo izložbe in v njej zagledala mačko. Poglej, mucka, sem si rekla. Čakaj, še ena. Saj to je vendar cat caffe! NEMUDOMA sem vstopila in naročila zeliščni čaj. Prisedla sem k oranžkasti muci, ki je dremuckala na stolu, na okenski polici nad mano pa je ležala črnobela muca. Na mačji posteljici nedaleč od mene je spala prava siamska muca, čisto takšna kot iz risanke Dama in potepuh. Ošabnica. Hvaležno sem se priklopila na internet in takoj poklicala Terezo. Poglej, kje sem, sem se ji nasmejala v ekran in posnela vsako muco posebej. Tereza je na drugi strani javkala, mene pa je zvijalo od strasti in presrečno sem se smejala. Muuuce!!! Sem ponavljala.
Ko sva prekinili, sem se zapletla v pogovor z mladim ruskim parom, ki je sedel za sosednjo mizo (in ki me je s svojo moskovsko ruščino spravil v izjemno zadrego), kmalu pa sem od Tereze dobila SMS: že dolgo te nisem videla tako srečne. Nasmehnila sem se.
Kmalu sem se poslovila in se po večerni Vilni vrnila v hostel.
Kmalu zatem je začel štrajkati weebly in sklenila sem, da si kmalu omislim nov blog na drugi domeni. Nekajkrat sem poskusila in vsakič znova ugotovila, da je preveč dela. Potem so se nenadoma začeli izpiti in spomin na prvomajske počitnice je začenjal vse bolj bledeti. Če ne bom pohitela, se prav kmalu ne bom več spomnila, kje sem bila.
Kmalu sem sprehod po Vilni spet nadaljevala sama. Odpravila sem se v muzej genocida. Pred tem sem se spomnila na Klarin napotek, naj vedno jem ob isti uri. S kosilom sem že zamujala, zato sem si v trgovini kupila solato in sedla v park nedaleč od muzeja. Potem sem pohitela, saj naj bi se muzej kmalu zaprl in bala sem se, da ne bom imela dovolj časa za ogled. Izkazalo se je, da sem dosti prelena, da bi si podrobno ogledala vsako sobo in prebrala 1000 člankov o litovskem genocidu, zato sem se kmalu spustila v klet, kjer so bili sovjetski zapori. Potem sem si še na hitro ogledala sobo, ki so jo posvetili stoletnici armenskega genocida. Čeprav sem lahko zaradi svoje lenobe po svoje in svobodno razporejala čas in prav kmalu zapustila muzej, mi je prav v muzeju kmalu postalo žal, da sem sama na poti. Te grozote bi dosti raje gledala še s kom.
Nadaljevala sem sprehod po največji ulici v centru Vilne in si v kavarni privoščila karamelni macchiato. Povzpela sem se na grič, od koder se je lepo videlo celo mesto, ki me je čisto malo spominjalo na Ljubljano. Potem sem se povzpela na naslednji grič s tremi križi in sklenila, da bo nedeljsko popoldne namenjeno razglednim točkam. Tako sem se napotila v staro mestno jedro k univerzi in kupila karto za razgledni stolpič (ki je bila, mimogrede, smešno poceni). Začenjala sem se povzpenjati po lesenih stopnicah. Vse lepo in prav, kmalu bom na vrhu. Ko je bilo pred mano samo še sedem stopnic, so se mi začele tresti noge. Ne glej dol, sem si rekla, samo naprej hodi. Še ena stopnica in svet se je nevarno zamajal pred mano, začenjalo se mi je vrteti. Daj no, ne boš se zdaj ustrašila. Saj je samo nizek stolpič sredi mesta. Ja, ampak te stopnice so lahko starejše od 300 let. In kdo bo pobral moje ostanke, če se razmažem po tleh. Ni šlo. Obrnila sem se in se oklepajoč ograje čisto počasi spuščala dol. Ko sem se prizemljila, je malo manjkalo, da ne bi padla na kolena in poljubila ljubo zemljico. Ko sem šla mimo prodajalke karte, sem se tiho hihitala pri sebi. Pa me je kmalu spet prevzel tisti občutek: če ne bi bila sama, bi te že kdo drug zvlekel na vrh. Kaj pa veš, razgled je morda prečudovit. Nič, sem si rekla, drugič bom pač morala sama zbrati pogum.
Hodila sem gor in dol po ulicah starega mestnega jedra in se kmalu vrnila na svojo domačo. Povzpela sem se na Vrata zore, kjer so molili rožni venec. Stala sem ob oknu, gledala dol na ulico in poslušala litovščino.
Kmalu se je zvečerilo, povečerjala sem in se odpravila na zadnji sprehod po mestu. Hotela sem si ogledali sinagogo. Sprehodila sem se do ulice in večer se je zopet zazdel nekam težek in otožen. Ravno v tistem trenutku sem šla mimo izložbe in v njej zagledala mačko. Poglej, mucka, sem si rekla. Čakaj, še ena. Saj to je vendar cat caffe! NEMUDOMA sem vstopila in naročila zeliščni čaj. Prisedla sem k oranžkasti muci, ki je dremuckala na stolu, na okenski polici nad mano pa je ležala črnobela muca. Na mačji posteljici nedaleč od mene je spala prava siamska muca, čisto takšna kot iz risanke Dama in potepuh. Ošabnica. Hvaležno sem se priklopila na internet in takoj poklicala Terezo. Poglej, kje sem, sem se ji nasmejala v ekran in posnela vsako muco posebej. Tereza je na drugi strani javkala, mene pa je zvijalo od strasti in presrečno sem se smejala. Muuuce!!! Sem ponavljala.
Ko sva prekinili, sem se zapletla v pogovor z mladim ruskim parom, ki je sedel za sosednjo mizo (in ki me je s svojo moskovsko ruščino spravil v izjemno zadrego), kmalu pa sem od Tereze dobila SMS: že dolgo te nisem videla tako srečne. Nasmehnila sem se.
Kmalu sem se poslovila in se po večerni Vilni vrnila v hostel.