Konec novembra, začetek decembra.
Mesec dni nazaj sem tik pred polnočjo v mrzli spalnici na vikendu napisala pesem. Zadnja dva verza te pesmi sta: Dočakala sem november. Najbolj smiseln mesec v letu. Ne bom pisala o tem, kaj me je navdihnilo, da sem zapisala te besede, saj pesem niti ni nek literarni presežek in je bila napisana zgolj v osebne namene (čeprav je vsa poezija napisana v osebne namene, toda za nekatere pesmi se izkaže, da ta privatni prostor vseeno lahko presežejo). Poleg tega moram omeniti, da se mi november do trenutka, ko sem napisala ta verz, nikoli ni zdel ''najbolj smiseln mesec v letu'', oziroma nisem o njem nikdar razmišljala na tak način. Verz tudi nima nobene veze s tem, da sem se novembra rodila (19. novembra sem praznovala svoj enaindvajseti rojstni dan). Samo zapisal se mi je, kar tako.
Zdaj, na začetku decembra, pa lahko pod preteklim mesecem potegnem črto in razmislim. V marsičem je bil mesec november neusmiljen, začenši z dedijevo boleznijo, smrtjo in nekimi drugimi slabimi novicami. Toda v vseh teh težkih stvareh so se vedno znova porajale nove in nove priložnosti za ljubezen. Nikakor nočem zveneti osladno, toda drugega ob tem ne morem napisati. Stvari, ki so se zgodile, so vsaj malo spremenile pogled na življenje in me izzvale, da sem na novo premislila, kaj je zares pomembno. Tudi z Domnom sva zaradi vsega odkrila čisto nove razsežnosti v najini zvezi.
Ob koncu meseca sem na vse skupaj poskušala gledati kar se da optimistično in čimbolj pripravljena zakorakati v advent in veseli december. Včerajšnji dan se je začel dobro, potem pa sem že na delu opazila, da ne bom zmogla. Zvečer sem obležala v postelji z vročino in tako vse do jutra. Tako je, najbrž sem pregorela. Bilo je zares veliko vsega in telo me je prosilo, naj se malo umirim. Sklenila sem, da si vzamem nekaj prostih dni. Včasih me Domen opozarja, da si nalagam preveč dela in hočem delati preveč stvari hkrati, vendar sama vem, da to ne drži. Samo spremeniti bi morala svoj odnos do dela. Jemati vse bolj lahkotno, manj perfekcionistično, z več veselja. Z manj pritoževanja in smiljenja sami sebi. Predvsem pa z manj obtoževanja same sebe, ko se stvari ne odvijejo tako, kot sem si zamislila. Tako kot ta začetek decembra, naprimer. Pa bo vseeno lep mesec, mora biti.
Zdaj, na začetku decembra, pa lahko pod preteklim mesecem potegnem črto in razmislim. V marsičem je bil mesec november neusmiljen, začenši z dedijevo boleznijo, smrtjo in nekimi drugimi slabimi novicami. Toda v vseh teh težkih stvareh so se vedno znova porajale nove in nove priložnosti za ljubezen. Nikakor nočem zveneti osladno, toda drugega ob tem ne morem napisati. Stvari, ki so se zgodile, so vsaj malo spremenile pogled na življenje in me izzvale, da sem na novo premislila, kaj je zares pomembno. Tudi z Domnom sva zaradi vsega odkrila čisto nove razsežnosti v najini zvezi.
Ob koncu meseca sem na vse skupaj poskušala gledati kar se da optimistično in čimbolj pripravljena zakorakati v advent in veseli december. Včerajšnji dan se je začel dobro, potem pa sem že na delu opazila, da ne bom zmogla. Zvečer sem obležala v postelji z vročino in tako vse do jutra. Tako je, najbrž sem pregorela. Bilo je zares veliko vsega in telo me je prosilo, naj se malo umirim. Sklenila sem, da si vzamem nekaj prostih dni. Včasih me Domen opozarja, da si nalagam preveč dela in hočem delati preveč stvari hkrati, vendar sama vem, da to ne drži. Samo spremeniti bi morala svoj odnos do dela. Jemati vse bolj lahkotno, manj perfekcionistično, z več veselja. Z manj pritoževanja in smiljenja sami sebi. Predvsem pa z manj obtoževanja same sebe, ko se stvari ne odvijejo tako, kot sem si zamislila. Tako kot ta začetek decembra, naprimer. Pa bo vseeno lep mesec, mora biti.