Nekega četrtkovega jutra ...
Danes zjutraj sem vstala nekaj minut pred mamo. Ko je vstala, da bi šla v kuhinjo skuhat kavo, sem se jaz že preoblačila. Potem sem pojedla zajtrk, kosmiče z riževim mlekom in se ob tem pritoževala, da sem po dveh mesecih že čisto sita tega ''ogabnega riževega mleka''. Potem sem šla k zdravniku in se vrnila čez pol ure. Niso me sprejeli, ker sem pozabila kartico. Na poti do tja sem še premišljevala, če sem jo vzela, vendar sem bila prepričana, da MORA biti v denarnici, saj je nikamor drugam nisem dala. No, izkazalo se je, da kartice NI. Rekli so mi, naj jo grem iskat ali pa pridem drugič. Izbrala sem si drugo opcijo, ker sem dvomila, da jo bom našla. Ko sem se vrnila, sta bila starša že preoblečena, oče je tik zatem odšel. Jaz sem nekaj časa brskala bo predalu, drugih denarnicah, žepih in torbah, klicala sem v lekarno (v kateri sem bila nazadnje pred dvema mesecema), vmes pa sem še uspela malo dramatizirati Domnu po telefonu, dokler ni ta modri človek rekel: "No, bom raje odložil, preden spet pride do česa." Tako me je spravil ob živce, da bi ga najraje poklicala nazaj in mu zabrusila vse, kar mu gre in mu rekla, da zvečer ne pridem k njemu, ker mi ni do tega (včeraj je bil to moj predlog, op. ur.). Kmalu sem nad iskanjem obupala in se zleknila na nepospravljeno posteljo ter odprla knjigo za samopomoč perfekcionistom in drugim skrajnežem. Mama je med tem pospravila posodo iz stroja in v stroj, počistila kuhinjo, pobrala perilo in dala prat barvno perilo. Jaz sem si skuhala črni čaj in ga spila z malo riževega mleka. Potem sem se spravila na sprehod s psom. Ob energični skladbi sem sklenila, da tako ne gre več naprej. Prišla bom domov, pospravila sobo in šla na faks in se odslej bolj trudila, sem sklenila. Ko sem se vrnila domov, sem odločitev o spremembi skupaj z opravičilom sporočila Domnu. Potem sem sedla na posteljo (nepospravljeno) in začela pisati. Čez 18 minut se mi začne predavanje iz Zgodovine ruskega jezika I. Ampak jaz še kar pišem.