Si upam biti kritična?
Ne morem spati, čeprav bi morala, saj se z jutrišnjim dnem začenja izpitno obdobje. Premetavam se po postelji in mrzlično tuhtam o tem koncu tedna.
V nekem dialogu sem bila namreč izzvana, če si sploh upam povedati svoje lastno mnenje, svojo kritiko. Pisala sem ''kritiko'' po ogledu predpremiere Iliade, ki ni bila pretirano kritična, oziroma sploh ni bila. Na tem blogu si tu in tam še upam zamomljati, da mi kakšna predstava, ki sem si jo ogledala, ni bila pretirano všeč, vendar to redko utemeljujem, pogosto nenavdušenost pripisujem lastni slabi presoji, šibkemu znanju in rahli utrujenosti, ko si po napornem delavniku moram ogledati tri ure dolgo predstavo. Preprosto ne zaupam si, da je moje negativno mnenje v tem svetu kaj vredno.
Ko sem danes to opazko prebrala v elektronski pošti, ki sem jo prejela na račun svoje ''kritike'', sem se zamislila. O večini stvareh imam svoje mnenje, vendar vedno (modro) molčim. Ne upam si povzdigniti glasu in izraziti nestrinjanja. V nekaj objavah nazaj, kjer začenjam svoj potopis iz Istanbula, omenjam, da je moj pogled na teroristični napad na Charlie Hebdo nekoliko drugačen od mnenj drugih in ga bom zato raje zamolčala. Danes sem pomislila, čakaj, zakaj bi ga? Zakaj ne povem, da se mi zdi idiotsko pisariti po facebooku in instagramu Je suis Charlie, če nisem Charlie in ne bi nikoli objavljala žaljivih karikatur o ljudeh, za katere vem, da jim je religija sveta? Nikakor ne branim morilcev, ki so neusmiljeno pobili dvanajst umetnikov, ampak zakaj dvigati toliko prahu, hoditi na ulice in govoričiti o ''svobodi govora''? Kje je meja med svobodo govora in žalitvijo? In zakaj je bil poboj v Parizu tako šokanten, vojna v Siriji in Ukrajini pa sta del našega vsakdana?
Molčim tudi drugod, zlasti tam, kjer čutim, da bi bila moja kritika izjemno slabo sprejeta. Kot sveža članica Študentskega sveta sem se poglobila v osnutek novega statuta, ki me, čeprav sem ga bolj kot ne zgolj preletela, ni prav pretirano šokiral. Študentje so sicer že zagnali paniko glede plačljivega tretjega roka in že pišejo peticije, jaz pa moram priznati, da mi je popolnoma vseeno, če je tretji rok plačljiv ali ne (ker še nikoli nisem bila na drugem roku, čeprav me tole ponočevanje lahko prav kmalu pripelje do tega). Dragi študent, če te plačljiv tretji rok tako zelo moti, zakaj se ne naučiš za prvega ali drugega? Je kdo pomislil, da bi na ta način vsaj deloma preprečili, da bi študentje hodili na prve roke samo malo preverjat teren?
In čeprav sem ves čas tiho, ker ne želim škodovati svojim kolegom, me moti opravljanje izpitov za naprej. Zakaj lahko nekdo, ki je padel letnik, dela za naprej in dela izpite za višji letnik, čeprav še ni končal prejšnjega? Lahko potem jaz delam izpite za drugo stopnjo? Ali celo tretjo? In ja, moti me, ko na predavanjih iz zgodovine ruskega jezika študentje ne znajo brati tekstov, ker niso naredili izpita iz starecerkveneslovanščine. To je skregano z logiko. In moti me, da je tistim, ki so padli letnik, dejansko lažje, ker si lahko po svoje razporejajo izpite in nimajo pojma, kaj pomeni imeti po več kot deset izpitov na en semester.
In moti me, da me ljudje gledajo postrani, ker se mi ne da na študentske proteste. Jaz protestiram na svoj način. Da hodim na predavanja, na primer. Ker mi ni jasno, kako je na predavanjih, ki jih imajo vrhunski profesorji, trenutno najbolj izobraženi na svojem področju v državi, po deset študentov, čeprav jih je vpisanih veliko več. Sploh me ne čudijo omejeni diplomanti, ki se rojevajo iz tega sistema razvajenih, lenih riti.
In kakšni so študentje, ki sprašujejo, ali bi se morala zaradi omejitve delovanja političnih in verskih organizacij na fakultetah ukiniti Teološka fakulteta? Kje je v tem vprašanju liberalna, izobražena, intelektualna evropska miselnost? Ali tak človek ve, da je teologija več kot verska organizacija, da je to veda, ki proučuje religije in je starejša od novodobnih politologij in podobnih ved?
In še to, meni povsem nejasno vprašanje odnosa feministk do kontracepcijske tabletke (vem, da sem krenila s poti, ampak ura je pol enih). Mi lahko nekdo pove, zakaj bi se ženska, ki tako poudarja svojo enakopravnost z moškim, spustila v nekaj tako ponižujočega, kot je vsakodnevno vnašanje tujih hormonov v svoje telo in vplivanje na svoj naravni cikel (in naj mi dekleta, ki to počnejo iz zdravstvenih razlogov, oprostijo)? To naj bi ji prinašalo svobodo? Kje pa je tu moški in njegova odgovornost, saj je vendar on tisti, ki vstopa vanjo?
In še in še bi lahko naštevala, kaj vse me moti. Samo enkrat sem si doslej dala duška in sem napisala srdito kritiko o knjigi, ki sem jo morala lektorirati in govori o krščanskem pogledu na kontracepcijo. Tudi o tej temi imam marsikaj za povedati, ampak temu bi lahko namenila drugo objavo. In še o drugih, čisto osebnih pogledih na vrsto družbenih pojavov: iskanje sodobne duhovnosti v načinu prehranjevanja in o samovšečnem vloganju na youtubu, ki se je v zadnjih letih tako razpaslo.
Danes mi je taista oseba rekla, da bom v kritiki včasih pisala neumnosti, kasneje obžalovala svoje besede in bom, če ne bom obsedena s svojo veličino, morala kdaj priznati napako in spremeniti mnenje. Še naprej bom premislila, preden bom bleknila kakšno neumnost, ampak se zavedam, da se temu ne bom mogla vedno izogniti. Pa kaj potem.
V nekem dialogu sem bila namreč izzvana, če si sploh upam povedati svoje lastno mnenje, svojo kritiko. Pisala sem ''kritiko'' po ogledu predpremiere Iliade, ki ni bila pretirano kritična, oziroma sploh ni bila. Na tem blogu si tu in tam še upam zamomljati, da mi kakšna predstava, ki sem si jo ogledala, ni bila pretirano všeč, vendar to redko utemeljujem, pogosto nenavdušenost pripisujem lastni slabi presoji, šibkemu znanju in rahli utrujenosti, ko si po napornem delavniku moram ogledati tri ure dolgo predstavo. Preprosto ne zaupam si, da je moje negativno mnenje v tem svetu kaj vredno.
Ko sem danes to opazko prebrala v elektronski pošti, ki sem jo prejela na račun svoje ''kritike'', sem se zamislila. O večini stvareh imam svoje mnenje, vendar vedno (modro) molčim. Ne upam si povzdigniti glasu in izraziti nestrinjanja. V nekaj objavah nazaj, kjer začenjam svoj potopis iz Istanbula, omenjam, da je moj pogled na teroristični napad na Charlie Hebdo nekoliko drugačen od mnenj drugih in ga bom zato raje zamolčala. Danes sem pomislila, čakaj, zakaj bi ga? Zakaj ne povem, da se mi zdi idiotsko pisariti po facebooku in instagramu Je suis Charlie, če nisem Charlie in ne bi nikoli objavljala žaljivih karikatur o ljudeh, za katere vem, da jim je religija sveta? Nikakor ne branim morilcev, ki so neusmiljeno pobili dvanajst umetnikov, ampak zakaj dvigati toliko prahu, hoditi na ulice in govoričiti o ''svobodi govora''? Kje je meja med svobodo govora in žalitvijo? In zakaj je bil poboj v Parizu tako šokanten, vojna v Siriji in Ukrajini pa sta del našega vsakdana?
Molčim tudi drugod, zlasti tam, kjer čutim, da bi bila moja kritika izjemno slabo sprejeta. Kot sveža članica Študentskega sveta sem se poglobila v osnutek novega statuta, ki me, čeprav sem ga bolj kot ne zgolj preletela, ni prav pretirano šokiral. Študentje so sicer že zagnali paniko glede plačljivega tretjega roka in že pišejo peticije, jaz pa moram priznati, da mi je popolnoma vseeno, če je tretji rok plačljiv ali ne (ker še nikoli nisem bila na drugem roku, čeprav me tole ponočevanje lahko prav kmalu pripelje do tega). Dragi študent, če te plačljiv tretji rok tako zelo moti, zakaj se ne naučiš za prvega ali drugega? Je kdo pomislil, da bi na ta način vsaj deloma preprečili, da bi študentje hodili na prve roke samo malo preverjat teren?
In čeprav sem ves čas tiho, ker ne želim škodovati svojim kolegom, me moti opravljanje izpitov za naprej. Zakaj lahko nekdo, ki je padel letnik, dela za naprej in dela izpite za višji letnik, čeprav še ni končal prejšnjega? Lahko potem jaz delam izpite za drugo stopnjo? Ali celo tretjo? In ja, moti me, ko na predavanjih iz zgodovine ruskega jezika študentje ne znajo brati tekstov, ker niso naredili izpita iz starecerkveneslovanščine. To je skregano z logiko. In moti me, da je tistim, ki so padli letnik, dejansko lažje, ker si lahko po svoje razporejajo izpite in nimajo pojma, kaj pomeni imeti po več kot deset izpitov na en semester.
In moti me, da me ljudje gledajo postrani, ker se mi ne da na študentske proteste. Jaz protestiram na svoj način. Da hodim na predavanja, na primer. Ker mi ni jasno, kako je na predavanjih, ki jih imajo vrhunski profesorji, trenutno najbolj izobraženi na svojem področju v državi, po deset študentov, čeprav jih je vpisanih veliko več. Sploh me ne čudijo omejeni diplomanti, ki se rojevajo iz tega sistema razvajenih, lenih riti.
In kakšni so študentje, ki sprašujejo, ali bi se morala zaradi omejitve delovanja političnih in verskih organizacij na fakultetah ukiniti Teološka fakulteta? Kje je v tem vprašanju liberalna, izobražena, intelektualna evropska miselnost? Ali tak človek ve, da je teologija več kot verska organizacija, da je to veda, ki proučuje religije in je starejša od novodobnih politologij in podobnih ved?
In še to, meni povsem nejasno vprašanje odnosa feministk do kontracepcijske tabletke (vem, da sem krenila s poti, ampak ura je pol enih). Mi lahko nekdo pove, zakaj bi se ženska, ki tako poudarja svojo enakopravnost z moškim, spustila v nekaj tako ponižujočega, kot je vsakodnevno vnašanje tujih hormonov v svoje telo in vplivanje na svoj naravni cikel (in naj mi dekleta, ki to počnejo iz zdravstvenih razlogov, oprostijo)? To naj bi ji prinašalo svobodo? Kje pa je tu moški in njegova odgovornost, saj je vendar on tisti, ki vstopa vanjo?
In še in še bi lahko naštevala, kaj vse me moti. Samo enkrat sem si doslej dala duška in sem napisala srdito kritiko o knjigi, ki sem jo morala lektorirati in govori o krščanskem pogledu na kontracepcijo. Tudi o tej temi imam marsikaj za povedati, ampak temu bi lahko namenila drugo objavo. In še o drugih, čisto osebnih pogledih na vrsto družbenih pojavov: iskanje sodobne duhovnosti v načinu prehranjevanja in o samovšečnem vloganju na youtubu, ki se je v zadnjih letih tako razpaslo.
Danes mi je taista oseba rekla, da bom v kritiki včasih pisala neumnosti, kasneje obžalovala svoje besede in bom, če ne bom obsedena s svojo veličino, morala kdaj priznati napako in spremeniti mnenje. Še naprej bom premislila, preden bom bleknila kakšno neumnost, ampak se zavedam, da se temu ne bom mogla vedno izogniti. Pa kaj potem.