Selitev sredi poletja
Če boste dovolj natančno opazovali, boste nekje na sredini avgusta opazili, da se sončna svetloba začne spreminjati – pridobivati začne zlat lesk in svetiti začenja vse bolj pritajeno, bolj nežno kakor mesece prej. Nekaj posebnega je, avgustovska svetloba. Napoveduje najlepši čas v letu – jesen.
Letošnji avgust je že drugi zapovrstjo, ki ga preživljam med knjigami in skriptami. Redni bralci so najbrž že prepoznali, da se v svojih zapisih zelo pogosto gibljem med tema dvema prostoroma – letnimi časi in vremenom, ki ga prinašajo ter študijem. Ne drži, da je to zato, ker je moj življenski fokus večinoma zgoščen okoli teh dveh razsežnosti – ne, rekla bi, da je krivo to, da o tem lahko pišem, medtem ko se z bolj intimnimi temami težje spopadam. Takrat, ko ne gre drugače in o njih naposled moram pisati, se zavijem v neko polliterarno izražanje in takrat nastanejo, vsaj po mojem mnenju, boljše objave na tem blogu. Ampak nič zato, če mi to ne uspe vsakič.
Lansko leto sem si prvič pustila izpite za september z namenom, da bom imela dovolj časa, da naštudiram snov. K temu, prav nič izmišljenemu razlogu, lahko dodam še tega, da sem si z izpiti želela zapolniti poletje, ki ni ravno moj najljubši letni čas. Če bi se lansko poletje ob koncu letnega izpitnega obdobja soočila s praznino poletja, bi mi bilo nemalokrat še dosti težje, kot mi je bilo med knjigami. Letos sem ponovila vajo predvsem zato, ker je bilo izpitov preveč, ker so bili preobsežni in ker sem zaradi zaposlenosti letos manj delala sproti. Kot vsakič sem si naredila premišljen načrt dela, pa se, kot se to rado zgodi načrtom, ni povsem obnesel in na nekaterih mestih so se stvari podrle. V začetku julija smo začeli s težko pričakovanim Seminarjem, ki je bil kakor lansko leto – lep, naporen, vreden vsake minute, obdan z dobrimi ljudmi in izkušnjami. Na nogah sem bila še več kot lani. Toda na čisto zadnji dan seminarja je prišel hladen tuš z neprijetnimi rezultati enega od manj ljubih izpitov. Toda namesto, da bi prišla domov in si vzela čas za sprostitev in umiritev, sem se zagnala v selitev.
Šestnajsto leto mineva, odkar smo se iz Nove Gorice preselili v Ljubljano. Moj dober spomin mi ne dopušča, da bi pozabila prvo noč v novem stanovanju sredi oktobra. Šest let sem imela in nisem razumela, zakaj me v novi postelji, v sobi, ki je samo zame in je brez sester, muči nespečnost. Prva noč je bila torej težka, potem pa sem sobo vzljubila in v njej preživela vsa ta leta – do konca letošnjega julija, ko sem se naposled preselila v sosednjo sobo, ki jo je pred leti zapustila najstarejša sestra.
Moja je namreč postala pretesna in v njej se je nabrala množica skript in knjig, ki jih nisem imela več kam dati. Vse aktualne študijske zadeve so počivale kar na moji okenski polici. Ob njej je bila soba, ki je imela veliko praznih omar in predalov. Selitvi sem se dosti časa upirala, ker sem imela svojo otroško sobo zelo rada (še jo imam). Potem pa sem sprejela izziv. V resnici me je k temu spodbudil moj fant, saj je vedel, kaj mi predstavlja selitev. Morda se bo komu zazdelo to nenavadno, ampak selitev iz otroške sobe v sosednjo sobo ni tako malenkostna zadeva za romantike in nostalgike, kot sem jaz. Odkar smo se preselili v Ljubljano, še nikoli nisem živela drugje – trije tedni v Torontu, dva tedna v Moskvi, dva tedna v New Yorku in nekaj krajših potovanj vmes – ne šteje. Vedno sem se na koncu vrnila na svojih odmerjenih šest kvadratnih metrov in živela dalje. Zdaj pa sem vedela, da se nekakšni, kakršnikoli že selitvi v prihodnosti ne morem več izogniti. Dvaindvajset let imam, sem na drugi stopnji študija, moje sestre so se izselile, mojemu kužku pojemajo življenjske moči, starši bolj ljubijo podeželje kot mesto. Neka selitev, ki jo slutim v prihodnosti, še kar bližnji, me je pripravila do tega, da sem naposled sklenila, da poskusim in zamenjam življenjski prostor – da vidim, ali sem ista tudi izven otroške sobe in ali si lahko kjerkoli uredim svoj dom.
Preden podam odgovor na to, naj se vrnem k selitvi. V selitev sem se zagnala iz več razlogov. Hotela sem se ogniti misli na neopravljene izpite, obenem pa jim čimprej v prihajajočih tednih narediti prostor. Poleg tega sem se bala, da se bo ponovil lanski scenarij, ko sem se sredi julija znašla z lažnivim občutkom, da sem na svetu čisto sama in da bo tako tudi ostalo. Druga polovica mojega notranjega, biološkega meseca je že napočila, zato sem bila nagnjena k otožnosti in ranljivosti. Razlog za hitenje pa je bil tudi, da sem se veselila. Komaj sem čakala, da bom svoje obleke videla viseti v večji omari, da bom zložila svoje čevlje, da bom razporedila knjige, da bom uredila stvari za študij. Zato skorajda nisem odnehala, razen da sem vmes na hitro nekaj pojedla. In po nekaj dneh sem imela odgovor:
Da, kjerkoli si lahko uredim svoj dom. Prej napol prazna soba je dobila ženstveno obliko, ko sem jo odela v svoje najljubše barve in jo opremila s svojimi prijaznimi predmeti.
In še:
Da, ista sem tudi izven otroške sobe, čeprav se z vsakim dnem tudi spreminjam.
V moji novi sobi se je našla prazna polica za vse moje ruske knjige, ki sem jo okrasila še z leseno figuro deklice, ki nosi ruski kokošnik. Našla se je omara za vse študijske mape, ki sem jih nabrala v teh letih, vsi moji zvežčiči in blokci so zdaj skupaj in študijske skripte razporejene po velikosti na eni polici in vse to me pomirja in osrečuje.
Ampak obenem priznavam, da se mi ni bilo najlažje navaditi na nov prostor. To sem pričakovala, saj se zdaj že vsaj malo poznam. Enkrat sem se proti jutru vrnila s sprehoda s svojim psom, tistim, ki komajda še zadržuje lulanje, in na pol zbujena zavila v nekdanjo sobo. Toda z zavedanjem, da moram z nekaj razuma počasi zapustiti otroške prostore, se na novo okolje vztrajno privajam. Navsezadnje ne vem, koliko časa bom sploh še živela tu, v tem domu. In v svojem, morda komu sitnem tonu pravim še: in morda bo v novi sobi še lepše, ko bo napočila jesen.
Toda, sprva po končani selitvi ni prišlo zadoščenje, ampak zavedanje, da sem pregorela. Vse telo me je bolelo in niti za trenutek nisem mogla pozabiti na dolgo kačo nedokončanih obveznosti, ki se je vlekla še od junija. Ampak te obveznosti, ki so zdaj ostale, so prinesle novo nalogo. Zavedanje, da so pred mano, zavedanje, da zdaj še ne vem, kaj se bo zgodilo – lahko, da ne bom opravila, lahko, da bo na koncu, kakor vselej, vse dobro. Ampak naloga, ki jo zdaj (poleg vloženega truda in dela) zahtevajo, je, da se naučim v trenutkih bojazni ustaviti, se pomiriti in se vrniti k delu. V novem prostoru, z novim upanjem.
In preden končam ta zapis, želim deliti še eno misel, in naj bo, ker govorim o stvareh, ki so preveč izjemne, da bi se razkazovale v internetnem svetu, skorajda »polliterarna«:
Ko vam bo več dni težko zaradi skrbi, ki vas zasledujejo,
si pod zvezdnatim nebom zaviti v odejo, pod katero čutite
dlan osebe, ki jo ljubite,
oglejte zabaven film z ljudmi, ki so
vaša družina.
In potem pozorno poslušajte –
njihov smeh.
Letošnji avgust je že drugi zapovrstjo, ki ga preživljam med knjigami in skriptami. Redni bralci so najbrž že prepoznali, da se v svojih zapisih zelo pogosto gibljem med tema dvema prostoroma – letnimi časi in vremenom, ki ga prinašajo ter študijem. Ne drži, da je to zato, ker je moj življenski fokus večinoma zgoščen okoli teh dveh razsežnosti – ne, rekla bi, da je krivo to, da o tem lahko pišem, medtem ko se z bolj intimnimi temami težje spopadam. Takrat, ko ne gre drugače in o njih naposled moram pisati, se zavijem v neko polliterarno izražanje in takrat nastanejo, vsaj po mojem mnenju, boljše objave na tem blogu. Ampak nič zato, če mi to ne uspe vsakič.
Lansko leto sem si prvič pustila izpite za september z namenom, da bom imela dovolj časa, da naštudiram snov. K temu, prav nič izmišljenemu razlogu, lahko dodam še tega, da sem si z izpiti želela zapolniti poletje, ki ni ravno moj najljubši letni čas. Če bi se lansko poletje ob koncu letnega izpitnega obdobja soočila s praznino poletja, bi mi bilo nemalokrat še dosti težje, kot mi je bilo med knjigami. Letos sem ponovila vajo predvsem zato, ker je bilo izpitov preveč, ker so bili preobsežni in ker sem zaradi zaposlenosti letos manj delala sproti. Kot vsakič sem si naredila premišljen načrt dela, pa se, kot se to rado zgodi načrtom, ni povsem obnesel in na nekaterih mestih so se stvari podrle. V začetku julija smo začeli s težko pričakovanim Seminarjem, ki je bil kakor lansko leto – lep, naporen, vreden vsake minute, obdan z dobrimi ljudmi in izkušnjami. Na nogah sem bila še več kot lani. Toda na čisto zadnji dan seminarja je prišel hladen tuš z neprijetnimi rezultati enega od manj ljubih izpitov. Toda namesto, da bi prišla domov in si vzela čas za sprostitev in umiritev, sem se zagnala v selitev.
Šestnajsto leto mineva, odkar smo se iz Nove Gorice preselili v Ljubljano. Moj dober spomin mi ne dopušča, da bi pozabila prvo noč v novem stanovanju sredi oktobra. Šest let sem imela in nisem razumela, zakaj me v novi postelji, v sobi, ki je samo zame in je brez sester, muči nespečnost. Prva noč je bila torej težka, potem pa sem sobo vzljubila in v njej preživela vsa ta leta – do konca letošnjega julija, ko sem se naposled preselila v sosednjo sobo, ki jo je pred leti zapustila najstarejša sestra.
Moja je namreč postala pretesna in v njej se je nabrala množica skript in knjig, ki jih nisem imela več kam dati. Vse aktualne študijske zadeve so počivale kar na moji okenski polici. Ob njej je bila soba, ki je imela veliko praznih omar in predalov. Selitvi sem se dosti časa upirala, ker sem imela svojo otroško sobo zelo rada (še jo imam). Potem pa sem sprejela izziv. V resnici me je k temu spodbudil moj fant, saj je vedel, kaj mi predstavlja selitev. Morda se bo komu zazdelo to nenavadno, ampak selitev iz otroške sobe v sosednjo sobo ni tako malenkostna zadeva za romantike in nostalgike, kot sem jaz. Odkar smo se preselili v Ljubljano, še nikoli nisem živela drugje – trije tedni v Torontu, dva tedna v Moskvi, dva tedna v New Yorku in nekaj krajših potovanj vmes – ne šteje. Vedno sem se na koncu vrnila na svojih odmerjenih šest kvadratnih metrov in živela dalje. Zdaj pa sem vedela, da se nekakšni, kakršnikoli že selitvi v prihodnosti ne morem več izogniti. Dvaindvajset let imam, sem na drugi stopnji študija, moje sestre so se izselile, mojemu kužku pojemajo življenjske moči, starši bolj ljubijo podeželje kot mesto. Neka selitev, ki jo slutim v prihodnosti, še kar bližnji, me je pripravila do tega, da sem naposled sklenila, da poskusim in zamenjam življenjski prostor – da vidim, ali sem ista tudi izven otroške sobe in ali si lahko kjerkoli uredim svoj dom.
Preden podam odgovor na to, naj se vrnem k selitvi. V selitev sem se zagnala iz več razlogov. Hotela sem se ogniti misli na neopravljene izpite, obenem pa jim čimprej v prihajajočih tednih narediti prostor. Poleg tega sem se bala, da se bo ponovil lanski scenarij, ko sem se sredi julija znašla z lažnivim občutkom, da sem na svetu čisto sama in da bo tako tudi ostalo. Druga polovica mojega notranjega, biološkega meseca je že napočila, zato sem bila nagnjena k otožnosti in ranljivosti. Razlog za hitenje pa je bil tudi, da sem se veselila. Komaj sem čakala, da bom svoje obleke videla viseti v večji omari, da bom zložila svoje čevlje, da bom razporedila knjige, da bom uredila stvari za študij. Zato skorajda nisem odnehala, razen da sem vmes na hitro nekaj pojedla. In po nekaj dneh sem imela odgovor:
Da, kjerkoli si lahko uredim svoj dom. Prej napol prazna soba je dobila ženstveno obliko, ko sem jo odela v svoje najljubše barve in jo opremila s svojimi prijaznimi predmeti.
In še:
Da, ista sem tudi izven otroške sobe, čeprav se z vsakim dnem tudi spreminjam.
V moji novi sobi se je našla prazna polica za vse moje ruske knjige, ki sem jo okrasila še z leseno figuro deklice, ki nosi ruski kokošnik. Našla se je omara za vse študijske mape, ki sem jih nabrala v teh letih, vsi moji zvežčiči in blokci so zdaj skupaj in študijske skripte razporejene po velikosti na eni polici in vse to me pomirja in osrečuje.
Ampak obenem priznavam, da se mi ni bilo najlažje navaditi na nov prostor. To sem pričakovala, saj se zdaj že vsaj malo poznam. Enkrat sem se proti jutru vrnila s sprehoda s svojim psom, tistim, ki komajda še zadržuje lulanje, in na pol zbujena zavila v nekdanjo sobo. Toda z zavedanjem, da moram z nekaj razuma počasi zapustiti otroške prostore, se na novo okolje vztrajno privajam. Navsezadnje ne vem, koliko časa bom sploh še živela tu, v tem domu. In v svojem, morda komu sitnem tonu pravim še: in morda bo v novi sobi še lepše, ko bo napočila jesen.
Toda, sprva po končani selitvi ni prišlo zadoščenje, ampak zavedanje, da sem pregorela. Vse telo me je bolelo in niti za trenutek nisem mogla pozabiti na dolgo kačo nedokončanih obveznosti, ki se je vlekla še od junija. Ampak te obveznosti, ki so zdaj ostale, so prinesle novo nalogo. Zavedanje, da so pred mano, zavedanje, da zdaj še ne vem, kaj se bo zgodilo – lahko, da ne bom opravila, lahko, da bo na koncu, kakor vselej, vse dobro. Ampak naloga, ki jo zdaj (poleg vloženega truda in dela) zahtevajo, je, da se naučim v trenutkih bojazni ustaviti, se pomiriti in se vrniti k delu. V novem prostoru, z novim upanjem.
In preden končam ta zapis, želim deliti še eno misel, in naj bo, ker govorim o stvareh, ki so preveč izjemne, da bi se razkazovale v internetnem svetu, skorajda »polliterarna«:
Ko vam bo več dni težko zaradi skrbi, ki vas zasledujejo,
si pod zvezdnatim nebom zaviti v odejo, pod katero čutite
dlan osebe, ki jo ljubite,
oglejte zabaven film z ljudmi, ki so
vaša družina.
In potem pozorno poslušajte –
njihov smeh.