Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone
Režiser: Matjaž Berger
Koproducent: APT Novo mesto
Prvi vtis, ki sem ga dobila, ko sem v torek prišla v ljubljansko Dramo, je bilo presenečenje. Ves dan sem se namreč pripravljala, da bom šla gledat Svatbo Rudija Šeliga, prebrala sem si nekaj člankov in kritik, vzela karte in z Domnom sva se odpeljala v Dramo. Ko sva karte pokazala biljeterju, se je odvil eden tistih najmanj želenih scenarijev - vaše karte so za predstavo, ki bo naslednji torek! V trenutku me je oblila rdečica in v zmedi sem biljeterju razložila, da sem zamešala karte in da imam doma karte tudi za Marijo Abramović, samo da sem pomešala datume. Na najino prijetno presenečenje je fant zamahnil z roko in rekel, kar pojdita naprej, saj danes itak ne bo veliko ljudi. Tako sva vstopila v dvorano in zasedla dva sedeža poleg Snežne, ki naju je že čakala v dvorani. Domen me je vprašal, kaj pa je to za ena predstava? Še vedno v šoku in rahlo osramočena sem zamomljala, da gre za nek filozofski performans in pri tem molila, da ne bo kaj takega, kot je bil pred dvema letoma Zang tumb tuuum, ki naju sploh ni navdušil (pri tem je potreben tudi komentar, da sem pred dvema letoma umetnost dojemala povsem drugače kot danes, tako da bi morda tudi tisto predstavo zdaj gledala drugače). To je bilo tudi vse, kar sem vedela o predstavi, nisem se niti malo pripravila nanjo in hkrati sem bila v skrbeh, kaj si bo o dogajanju na odru mislil moj racionalni, naravoslovni fant, ki torkov večer zapravlja v gledališču samo zaradi mene.
Predstava, ki se je začela, je bila estetsko dodelan in vsebinsko izpopolnjen umetniško-filozofski projekt, ob katerem sem se umirila in hkrati vznemirila, se zmedla in hkrati ponovno vse razumela. Sestavljena iz skrbno izbranih filozofskih besedil tujih in slovenskih filozofov, predstavljenih z gibi, glasbo in recitiranjem, je predstava tvorila popolno celoto, ki me je za dobro uro priklenila na stol. Nikoli prej si ne bi mislila, da lahko gledališče tako popolno predstavi srž določenih filozofskih misli, ampak ravno to je najbrž tisto, o čemer govori Marina Abramović:
"Pogovarjati se o performansu je tako čudno, ker je tako nematerialen. Govorimo o mehki snovi. O nečem, kar je nevidno. Tega ni mogoče videti. Tega se ni mogoče dotakniti. To lahko le začutite. Obenem ima performans to neverjetno moč transformacije, ki jo imajo tudi drugi mediji, a je to tam težje doseči. To je bolj neposredno."
Bilo bi neumno in nespretno od mene, če bi poskušala razložiti, kakor spretno je v predstavi povezana aktualizacija Sofoklejeve Antigone s Smoletovo, umetniškim delom Marine Abramović, filozofijo Hegla ter glavnimi filozofskimi idejami 20. stoletja Lacana, Alaina Badioua ter slovenskimi filozofi Žižkom, Mladenom Dolarjem in Alenko Zupančič (čeprav vam lahko zagotovim, da je). Jaz sem samo sedela, poslušala in gledala in bilo je dovolj. Poskusila sem uspavati nemirnega hrčka v glavi, ki je poganjal kolesa skromnega znanja literarne teorije in filozofije ter samo biti tam in poslušati. Se ne ukvarjati s tem, kdo in kdaj je to rekel, kaj je s tem mislil in v katero filozofsko šolo ga uvrščamo.
Najbolj močne v predstavi so bile navsezadnje besede iz Antigone Dominika Smoleta, ki so se ponavljale kot mantra. Predstavljene so bile s premišljenimi gibi ter so tudi povzemale ves srž predstave: problem sodobnega sveta, naklonjenost materialnosti.
"Bedna misel: lépo je, kar je lepó za vse!
Ko je ta misel gola, brez perja in petelinje rože,
se sliši karseda vsakdanje:
pazi nase, skrbi zase, zunaj mene pa naj gre,
kot pač že gre.
Kdor išče s celim srcem, s célo mrežo svojih žil,
kdor se z odprtimi rokami vrže v svet,
temu zanesljivo na hrbet pade bič,
kdor pa je za lepó na sploh, za prav nasploh,
komur torej ni za nič, ta zanesljivo prejme svoj cekin."
Ko je bilo predstave konec, smo vsi trije obsedeli na svojih stolih in bili nekaj trenutkov tiho. Potem smo si navdušeno začeli pripovedovati, kaj nam je bilo všeč in kako estetsko in vsebinsko dovršena je predstava. Nato naju je Domen z zadrego v glasu vprašal: "No, ampak vidve, ki sta bolj v teh vodah, povejta mi, a vse to razumeta?"
S skupnimi močmi sva mu razložili, da v umetnosti ni potrebno vsega razumeti. Tudi jaz sem vedno mislila, da mora biti tudi v literaturi in drugih oblikah umetnosti nek odgovor, nekaj racionalnega. Toda to ne drži, če v umetnosti nečesa ne razumeš, to še ne pomeni, da je ta umetnost slaba ali da preprosto nisi nadarjen za razumevanje.
Svoj pogovor smo nadaljevali ob kavi v Kavarni v Drami, prijetnem prostoru, ki spominja na kakšen francoski lokal (tudi poslušali smo francoske in ruske! šansone). Ob pogovoru smo spoznali, da smo v predstavi vseeno prepoznali neke bistvene vsebinske sekvence, določene pa smo si razložili vsak po svoje. Vsekakor smo bili vsi trije prisiljeni v lastno razmišljanje. In čeprav je bilo že pozno, smo bili vsi trije čisto spočiti (s tem se je potrdila teza moje profesorice, da nas kulturni dogodki umirjajo in ne utrujajo).
Jaz pa sem ob koncu večera spoznala, da niso vse pomote slabe, da moja raztresenost ni nujno negativna in da včasih ni slabo, če tu in tam zamešam kakšne datume in karte. Oba z Domnom sva namreč neizmerno uživala.
Koproducent: APT Novo mesto
Prvi vtis, ki sem ga dobila, ko sem v torek prišla v ljubljansko Dramo, je bilo presenečenje. Ves dan sem se namreč pripravljala, da bom šla gledat Svatbo Rudija Šeliga, prebrala sem si nekaj člankov in kritik, vzela karte in z Domnom sva se odpeljala v Dramo. Ko sva karte pokazala biljeterju, se je odvil eden tistih najmanj želenih scenarijev - vaše karte so za predstavo, ki bo naslednji torek! V trenutku me je oblila rdečica in v zmedi sem biljeterju razložila, da sem zamešala karte in da imam doma karte tudi za Marijo Abramović, samo da sem pomešala datume. Na najino prijetno presenečenje je fant zamahnil z roko in rekel, kar pojdita naprej, saj danes itak ne bo veliko ljudi. Tako sva vstopila v dvorano in zasedla dva sedeža poleg Snežne, ki naju je že čakala v dvorani. Domen me je vprašal, kaj pa je to za ena predstava? Še vedno v šoku in rahlo osramočena sem zamomljala, da gre za nek filozofski performans in pri tem molila, da ne bo kaj takega, kot je bil pred dvema letoma Zang tumb tuuum, ki naju sploh ni navdušil (pri tem je potreben tudi komentar, da sem pred dvema letoma umetnost dojemala povsem drugače kot danes, tako da bi morda tudi tisto predstavo zdaj gledala drugače). To je bilo tudi vse, kar sem vedela o predstavi, nisem se niti malo pripravila nanjo in hkrati sem bila v skrbeh, kaj si bo o dogajanju na odru mislil moj racionalni, naravoslovni fant, ki torkov večer zapravlja v gledališču samo zaradi mene.
Predstava, ki se je začela, je bila estetsko dodelan in vsebinsko izpopolnjen umetniško-filozofski projekt, ob katerem sem se umirila in hkrati vznemirila, se zmedla in hkrati ponovno vse razumela. Sestavljena iz skrbno izbranih filozofskih besedil tujih in slovenskih filozofov, predstavljenih z gibi, glasbo in recitiranjem, je predstava tvorila popolno celoto, ki me je za dobro uro priklenila na stol. Nikoli prej si ne bi mislila, da lahko gledališče tako popolno predstavi srž določenih filozofskih misli, ampak ravno to je najbrž tisto, o čemer govori Marina Abramović:
"Pogovarjati se o performansu je tako čudno, ker je tako nematerialen. Govorimo o mehki snovi. O nečem, kar je nevidno. Tega ni mogoče videti. Tega se ni mogoče dotakniti. To lahko le začutite. Obenem ima performans to neverjetno moč transformacije, ki jo imajo tudi drugi mediji, a je to tam težje doseči. To je bolj neposredno."
Bilo bi neumno in nespretno od mene, če bi poskušala razložiti, kakor spretno je v predstavi povezana aktualizacija Sofoklejeve Antigone s Smoletovo, umetniškim delom Marine Abramović, filozofijo Hegla ter glavnimi filozofskimi idejami 20. stoletja Lacana, Alaina Badioua ter slovenskimi filozofi Žižkom, Mladenom Dolarjem in Alenko Zupančič (čeprav vam lahko zagotovim, da je). Jaz sem samo sedela, poslušala in gledala in bilo je dovolj. Poskusila sem uspavati nemirnega hrčka v glavi, ki je poganjal kolesa skromnega znanja literarne teorije in filozofije ter samo biti tam in poslušati. Se ne ukvarjati s tem, kdo in kdaj je to rekel, kaj je s tem mislil in v katero filozofsko šolo ga uvrščamo.
Najbolj močne v predstavi so bile navsezadnje besede iz Antigone Dominika Smoleta, ki so se ponavljale kot mantra. Predstavljene so bile s premišljenimi gibi ter so tudi povzemale ves srž predstave: problem sodobnega sveta, naklonjenost materialnosti.
"Bedna misel: lépo je, kar je lepó za vse!
Ko je ta misel gola, brez perja in petelinje rože,
se sliši karseda vsakdanje:
pazi nase, skrbi zase, zunaj mene pa naj gre,
kot pač že gre.
Kdor išče s celim srcem, s célo mrežo svojih žil,
kdor se z odprtimi rokami vrže v svet,
temu zanesljivo na hrbet pade bič,
kdor pa je za lepó na sploh, za prav nasploh,
komur torej ni za nič, ta zanesljivo prejme svoj cekin."
Ko je bilo predstave konec, smo vsi trije obsedeli na svojih stolih in bili nekaj trenutkov tiho. Potem smo si navdušeno začeli pripovedovati, kaj nam je bilo všeč in kako estetsko in vsebinsko dovršena je predstava. Nato naju je Domen z zadrego v glasu vprašal: "No, ampak vidve, ki sta bolj v teh vodah, povejta mi, a vse to razumeta?"
S skupnimi močmi sva mu razložili, da v umetnosti ni potrebno vsega razumeti. Tudi jaz sem vedno mislila, da mora biti tudi v literaturi in drugih oblikah umetnosti nek odgovor, nekaj racionalnega. Toda to ne drži, če v umetnosti nečesa ne razumeš, to še ne pomeni, da je ta umetnost slaba ali da preprosto nisi nadarjen za razumevanje.
Svoj pogovor smo nadaljevali ob kavi v Kavarni v Drami, prijetnem prostoru, ki spominja na kakšen francoski lokal (tudi poslušali smo francoske in ruske! šansone). Ob pogovoru smo spoznali, da smo v predstavi vseeno prepoznali neke bistvene vsebinske sekvence, določene pa smo si razložili vsak po svoje. Vsekakor smo bili vsi trije prisiljeni v lastno razmišljanje. In čeprav je bilo že pozno, smo bili vsi trije čisto spočiti (s tem se je potrdila teza moje profesorice, da nas kulturni dogodki umirjajo in ne utrujajo).
Jaz pa sem ob koncu večera spoznala, da niso vse pomote slabe, da moja raztresenost ni nujno negativna in da včasih ni slabo, če tu in tam zamešam kakšne datume in karte. Oba z Domnom sva namreč neizmerno uživala.