Rudi Šeligo: Svatba
Režija: Jernej Lorenci
drama
Pred slabim letom dni je mama nekega večera prišla iz gledališča s tisto razburjenostjo, ki jo občutiš po pretresljivem in hkrati veličastnem dogodku, in mi rekla, naj grem gledat Šeligovo Svatbo. Da bo meni in Domnu plačala vstopnice, kajti to morava videti. Na vse skupaj smo kmalu pozabili, potem pa sem pri vpisu abonmaja za leto 2014/2015 prejela dve vstopnici. Včeraj, le nekaj dni po tem, ko je predstava prejela Veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev, sem si jo šla ogledat.
Na predstavo sem se pripravila že prej, prebrala sem nekaj o vsebini in nekaj kritik. Glede na napisano sem si ustvarila nek horizont pričakovanja in že na samem začetku moram priznati, da ga uprizoritev ni presegla, vendar to nikakor ne pomeni razočaranja. Nikakor.
Šeligova Svatba je namreč pretresljiv tekst, umeščen v osemdeseta leta (drama je izšla leta 1980), postavljen v slovensko okolje proletarskega bifeja, kjer se ob nedeljah srečuje pisana druščina shizofrenikov, ločencev in drugih skrajnežev. Vsako nedeljo v alkoholu utapljajo svojo nesrečo, žalost, gnus in prostaškost. S Titovo sliko na zidu, kostumi in osladnimi jugoslovanskimi vižami, ki igrajo v ozadju, je režiser spretno ujel duh časa. Mnogi so ob tem občutili nostalgijo po bivši državi, ki je jaz nisem - bilo bi čudno, če bi jo. Toda scena je bila tako resnična, kot bi se odvijalo pred našimi očmi resnično življenje, v katerem smo mi, gledalci, vsiljivci. To občutje se še stopnjuje, ko gledalci z odra in na oder hodijo kar skozi dvorano, loputajo z vrati in vpijejo drug na drugega.
Med liki vlada navidezna sproščenost, dokler nekajkrat ne pride do opominjanja na konflikte iz preteklosti. Med seboj se zbadajo, norčujejo drug iz drugega in si pljuvajo v obraz, hkrati pa poskušajo ohranjati kolegialen odnos. Atmosfera ni prijetna, smrdi po cigaretah in alkoholu, vsake tolikokrat komu poči film, povzdignejo se glasovi, dokler se sprti ne ločijo in zapustijo lokal.
Na zapuščeno prizorišče prideta Lenka in Jurij (Nina Ivanišin in Janez Škof), dvojica, med katero za razliko od drugih likov vlada harmonija, nežnost, umirjenost. Njuni pogledi in nejasni dialogi brez repa in glave pričajo o njuni telesni in umski zaostalosti, toda hkrati o neomejenem razumevanju in predanosti. Sredi tega sveta pokvarjenih odraslih je Lenka punčka, ujeta v telo ženske, ki si želi ljubiti, postati mati, ''biti kot oni''. In zraven nje Jurij, njen varuh, skrbnik, potrpežljivi ljubimec, ki bi jo rad osrečil s tem, da bi ji uresničil tako preprosto željo: poroko.
Toda posvetna in Cerkvena oblast ne pustita. Bog ne daj, da bi zaljubljena bebca postala zakonski mož in žena. Toda onadva vztrajata in prosita za pravico. Se trudita pretvarjati, da jima gre na bolje, da bo Jurij začel delati in da bo Lenka šla v šolo ter se naučila brati.
Drugi ju začnejo prepričevati, da poroka ni nujna, da je zgolj list papirja, naj imata otroka, če želita, naj še naprej živita v svojem ''brlogu'', da ne potrebujeta potrditve oblasti. Toda Lenka vztraja, hoče biti ''taka kot oni''.
Naposled nekdo reče, pa imejmo svatbo, če si jo želita. In jima priredijo zaigrano ohcet, ki se iz minute v minuto sprevrača v morečo tragedijo. Sprva se zdi, kot da je svatba zgolj predmet za njihovo zabavo, da si za nekaj časa olepšajo svoj monotoni vsakdan in vanj vnesejo nekaj veselja, potem pa postaja vse bolj predmet za njihove nerazrešljive bolestne nagone in sadistično agresivnost. Človeška hudobija se stopnjuje do te mere, da se razblinijo njune predstave o drug drugem in da Lenka od obupa umre.
Liki se vrnejo nazaj v bife, oblečeni v sodobne uradne obleke, z zidu izgine Titova slika, jugoslovanske viže potihnejo. Zdaj s(m)o tu, v tem času. Med njimi so še vedno isti konflikti, tokrat obteženi z umorom človeka. Prav nič drugače ni, kot je bilo, kvečjemu huje.
O čem govori Svatba? O drugačnih? O sprejemanju? O svobodi? O nepravični oblasti, o režimu, o zgodovini, o sodobnosti, o prizadetih? O sadističnem agresivnem značaju ljudi, ki se čutijo večvredni? O čem?
Najbrž lahko vsak sam najde odgovor. Ali pa ga ne, še bolje. Morda govori o zaostalem zaljubljenem paru, ki sta v resnici bolj normalna od razlomljenih, sprevrženih duševnosti ''normalnih, odraslih'' ljudi. O paru, ki se zna bolj predano ljubiti kot drugi, brez opolzke telesne ljubezni, brez sebičnih namenov. In navsezadnje postavlja pod vprašaj poroko med pripadniki marginalnih skupin. Sprašuje, zakaj se pa TI lahko poročiš?
Ne bom izgubljala prav dosti besed o profesionalni igralski zasedbi. Od Škofa (in drugih) sem kaj takega tudi pričakovala. Toda v soju žarometov te predstave blesti Nina Ivanišin v vlogi Lenke. Uprizori jo tako popolno, da sem se na koncu vprašala, kako da se po toliko preigranih uprizoritvah ni odpeljalo še njej. Sledi ji Tina Vrbnjak v vlogi Taje, ločenke, ki me vsakič znova prepriča s svojo elegantnostjo in prepletom ženskosti ter dekliškosti, da se vsakič vprašam, če se mi sploh zavedamo, kakšne lepotice igrajo v slovenskih gledališčih. Poleg tega pa je lik, ki ga igra, zahteven in izjemno zapleten ter težko razumljiv. Večino časa je dobrega srca, skrbi za složnost med liki, jih tolaži in pomirja, dokler si sama ne privošči najhujšega psihičnega maltretiranja Lenke. Ob tem ji pomaga Janez, shizofrenik (Aljaž Jovanović), ki Škofa tako oklofuta, da ob vsaki klofuti trzne tudi občinstvo v dvorani.
Dovršena, pretresljiva mojstrovina, vredna pohval, ki jih je požela.
drama
Pred slabim letom dni je mama nekega večera prišla iz gledališča s tisto razburjenostjo, ki jo občutiš po pretresljivem in hkrati veličastnem dogodku, in mi rekla, naj grem gledat Šeligovo Svatbo. Da bo meni in Domnu plačala vstopnice, kajti to morava videti. Na vse skupaj smo kmalu pozabili, potem pa sem pri vpisu abonmaja za leto 2014/2015 prejela dve vstopnici. Včeraj, le nekaj dni po tem, ko je predstava prejela Veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev, sem si jo šla ogledat.
Na predstavo sem se pripravila že prej, prebrala sem nekaj o vsebini in nekaj kritik. Glede na napisano sem si ustvarila nek horizont pričakovanja in že na samem začetku moram priznati, da ga uprizoritev ni presegla, vendar to nikakor ne pomeni razočaranja. Nikakor.
Šeligova Svatba je namreč pretresljiv tekst, umeščen v osemdeseta leta (drama je izšla leta 1980), postavljen v slovensko okolje proletarskega bifeja, kjer se ob nedeljah srečuje pisana druščina shizofrenikov, ločencev in drugih skrajnežev. Vsako nedeljo v alkoholu utapljajo svojo nesrečo, žalost, gnus in prostaškost. S Titovo sliko na zidu, kostumi in osladnimi jugoslovanskimi vižami, ki igrajo v ozadju, je režiser spretno ujel duh časa. Mnogi so ob tem občutili nostalgijo po bivši državi, ki je jaz nisem - bilo bi čudno, če bi jo. Toda scena je bila tako resnična, kot bi se odvijalo pred našimi očmi resnično življenje, v katerem smo mi, gledalci, vsiljivci. To občutje se še stopnjuje, ko gledalci z odra in na oder hodijo kar skozi dvorano, loputajo z vrati in vpijejo drug na drugega.
Med liki vlada navidezna sproščenost, dokler nekajkrat ne pride do opominjanja na konflikte iz preteklosti. Med seboj se zbadajo, norčujejo drug iz drugega in si pljuvajo v obraz, hkrati pa poskušajo ohranjati kolegialen odnos. Atmosfera ni prijetna, smrdi po cigaretah in alkoholu, vsake tolikokrat komu poči film, povzdignejo se glasovi, dokler se sprti ne ločijo in zapustijo lokal.
Na zapuščeno prizorišče prideta Lenka in Jurij (Nina Ivanišin in Janez Škof), dvojica, med katero za razliko od drugih likov vlada harmonija, nežnost, umirjenost. Njuni pogledi in nejasni dialogi brez repa in glave pričajo o njuni telesni in umski zaostalosti, toda hkrati o neomejenem razumevanju in predanosti. Sredi tega sveta pokvarjenih odraslih je Lenka punčka, ujeta v telo ženske, ki si želi ljubiti, postati mati, ''biti kot oni''. In zraven nje Jurij, njen varuh, skrbnik, potrpežljivi ljubimec, ki bi jo rad osrečil s tem, da bi ji uresničil tako preprosto željo: poroko.
Toda posvetna in Cerkvena oblast ne pustita. Bog ne daj, da bi zaljubljena bebca postala zakonski mož in žena. Toda onadva vztrajata in prosita za pravico. Se trudita pretvarjati, da jima gre na bolje, da bo Jurij začel delati in da bo Lenka šla v šolo ter se naučila brati.
Drugi ju začnejo prepričevati, da poroka ni nujna, da je zgolj list papirja, naj imata otroka, če želita, naj še naprej živita v svojem ''brlogu'', da ne potrebujeta potrditve oblasti. Toda Lenka vztraja, hoče biti ''taka kot oni''.
Naposled nekdo reče, pa imejmo svatbo, če si jo želita. In jima priredijo zaigrano ohcet, ki se iz minute v minuto sprevrača v morečo tragedijo. Sprva se zdi, kot da je svatba zgolj predmet za njihovo zabavo, da si za nekaj časa olepšajo svoj monotoni vsakdan in vanj vnesejo nekaj veselja, potem pa postaja vse bolj predmet za njihove nerazrešljive bolestne nagone in sadistično agresivnost. Človeška hudobija se stopnjuje do te mere, da se razblinijo njune predstave o drug drugem in da Lenka od obupa umre.
Liki se vrnejo nazaj v bife, oblečeni v sodobne uradne obleke, z zidu izgine Titova slika, jugoslovanske viže potihnejo. Zdaj s(m)o tu, v tem času. Med njimi so še vedno isti konflikti, tokrat obteženi z umorom človeka. Prav nič drugače ni, kot je bilo, kvečjemu huje.
O čem govori Svatba? O drugačnih? O sprejemanju? O svobodi? O nepravični oblasti, o režimu, o zgodovini, o sodobnosti, o prizadetih? O sadističnem agresivnem značaju ljudi, ki se čutijo večvredni? O čem?
Najbrž lahko vsak sam najde odgovor. Ali pa ga ne, še bolje. Morda govori o zaostalem zaljubljenem paru, ki sta v resnici bolj normalna od razlomljenih, sprevrženih duševnosti ''normalnih, odraslih'' ljudi. O paru, ki se zna bolj predano ljubiti kot drugi, brez opolzke telesne ljubezni, brez sebičnih namenov. In navsezadnje postavlja pod vprašaj poroko med pripadniki marginalnih skupin. Sprašuje, zakaj se pa TI lahko poročiš?
Ne bom izgubljala prav dosti besed o profesionalni igralski zasedbi. Od Škofa (in drugih) sem kaj takega tudi pričakovala. Toda v soju žarometov te predstave blesti Nina Ivanišin v vlogi Lenke. Uprizori jo tako popolno, da sem se na koncu vprašala, kako da se po toliko preigranih uprizoritvah ni odpeljalo še njej. Sledi ji Tina Vrbnjak v vlogi Taje, ločenke, ki me vsakič znova prepriča s svojo elegantnostjo in prepletom ženskosti ter dekliškosti, da se vsakič vprašam, če se mi sploh zavedamo, kakšne lepotice igrajo v slovenskih gledališčih. Poleg tega pa je lik, ki ga igra, zahteven in izjemno zapleten ter težko razumljiv. Večino časa je dobrega srca, skrbi za složnost med liki, jih tolaži in pomirja, dokler si sama ne privošči najhujšega psihičnega maltretiranja Lenke. Ob tem ji pomaga Janez, shizofrenik (Aljaž Jovanović), ki Škofa tako oklofuta, da ob vsaki klofuti trzne tudi občinstvo v dvorani.
Dovršena, pretresljiva mojstrovina, vredna pohval, ki jih je požela.