F. S. Fitzgerald: Veliki Gatsby
avtor dramatizacije in režiser: Ivica Buljan
drama
Kot zadnjo predstavo v prejšnjem koledarskem letu sem si ogledala Velikega Gatsbyja na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Do ogleda predstave sem imela v načrtu prebrati roman in si ogledati film, vendar mi ni uspelo. Čeprav sem to, ko sem sedla v dvorano gledališča, obžalovala, moram sedaj priznati, da me ne mikata ne roman ne film.
Razlog se najbrž skriva ravno v oddaljenosti sveta, ki ga zgodba opisuje. Morda se kdo z mano ne bi strinjal, že sam avtor dramatizacije in režiser Ivica Buljan je dejal, da Gatsby pripada generaciji, katere nasledstvo živimo danes in da se zametki življenja, ki ga živimo danes, skrivajo prav v 20. letih prejšnjega stoletja. To je namreč čas, ko je nastopila generacija egoističnih posameznikov in zabavljačev, ki ji pripadamo danes.
Morda. Ampak ko sem gledala predstavo, nisem imela občutka, da bi gledala svet, v katerem živim. Zgodba oziroma predstava me ni vznemirila do te mere, da bi občutila ogorčenost ali razočaranje nad ''današnjo družbo''. Ameriška družba v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je gospodarski razcvet prinesel propad velikega ameriškega sna, preprosto ni moja.
Morda gre krivda pravzaprav sami postavitvi romana na oder, ki je, iskreno rečeno, izjemno šibka. Sama ideja, da na odru spremljamo tako mlajšega, naivnega Carrawaya in njegovo starejšo različico, ni slaba, ampak preprosto ni izpeljana spretno. Dialogi se zdijo nekam pusti in prav nobenega nisem ohranila v spominu. Na problematičnost zamerikanizirane uprizoritve drame me je opozorila že prijateljica, bodoča dramaturginja, ki je bila nad uprizoritvijo kar malo zgrožena. Na površju ostane samo osladna ljubezenska zgodba, ki se zdi izjemno neresnična - priča smo osladnemu izpovedovanju ljubezni, ki po vsem tem času še kar ni zamrla.
Prepričana sem, da mora biti največje Fitzgeraldovo delo več, kot je bilo prikazano v predstavi. Po ogledu sva z Domnom zgolj skomignila z rameni in živela dalje, ne da bi se naju zgodba pretirano dotaknila. Menim, da bi bila nad predstavo še malo bolj razočarana, če bi prebrala roman, vendar ga (žal) nisem. Plehka, enoplastna predstava me je od branja precej odvrnila in me še bolj oddaljila od ameriškega sveta. Na trenutke me je spominjala na uprizoritve Mačke na vroči pločevinasti strehi pred nekaj leti, ki pa me je takrat precej vznemirila.
Predstava se mi je zdela tudi estetsko nedovršena - mislim, da me je prvič MGL razočaral (tudi) pri scenografiji, ki je bila izjemno nezanimiva. Erotični prizori na odru so bili nazorni in meni zelo zoprni. Čeprav so se trudili prikazati opolzkost in izprijenost tovrstnega življenja, so na oder priklicali predvsem poskus izzivanja, ki ni uspel.
drama
Kot zadnjo predstavo v prejšnjem koledarskem letu sem si ogledala Velikega Gatsbyja na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Do ogleda predstave sem imela v načrtu prebrati roman in si ogledati film, vendar mi ni uspelo. Čeprav sem to, ko sem sedla v dvorano gledališča, obžalovala, moram sedaj priznati, da me ne mikata ne roman ne film.
Razlog se najbrž skriva ravno v oddaljenosti sveta, ki ga zgodba opisuje. Morda se kdo z mano ne bi strinjal, že sam avtor dramatizacije in režiser Ivica Buljan je dejal, da Gatsby pripada generaciji, katere nasledstvo živimo danes in da se zametki življenja, ki ga živimo danes, skrivajo prav v 20. letih prejšnjega stoletja. To je namreč čas, ko je nastopila generacija egoističnih posameznikov in zabavljačev, ki ji pripadamo danes.
Morda. Ampak ko sem gledala predstavo, nisem imela občutka, da bi gledala svet, v katerem živim. Zgodba oziroma predstava me ni vznemirila do te mere, da bi občutila ogorčenost ali razočaranje nad ''današnjo družbo''. Ameriška družba v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je gospodarski razcvet prinesel propad velikega ameriškega sna, preprosto ni moja.
Morda gre krivda pravzaprav sami postavitvi romana na oder, ki je, iskreno rečeno, izjemno šibka. Sama ideja, da na odru spremljamo tako mlajšega, naivnega Carrawaya in njegovo starejšo različico, ni slaba, ampak preprosto ni izpeljana spretno. Dialogi se zdijo nekam pusti in prav nobenega nisem ohranila v spominu. Na problematičnost zamerikanizirane uprizoritve drame me je opozorila že prijateljica, bodoča dramaturginja, ki je bila nad uprizoritvijo kar malo zgrožena. Na površju ostane samo osladna ljubezenska zgodba, ki se zdi izjemno neresnična - priča smo osladnemu izpovedovanju ljubezni, ki po vsem tem času še kar ni zamrla.
Prepričana sem, da mora biti največje Fitzgeraldovo delo več, kot je bilo prikazano v predstavi. Po ogledu sva z Domnom zgolj skomignila z rameni in živela dalje, ne da bi se naju zgodba pretirano dotaknila. Menim, da bi bila nad predstavo še malo bolj razočarana, če bi prebrala roman, vendar ga (žal) nisem. Plehka, enoplastna predstava me je od branja precej odvrnila in me še bolj oddaljila od ameriškega sveta. Na trenutke me je spominjala na uprizoritve Mačke na vroči pločevinasti strehi pred nekaj leti, ki pa me je takrat precej vznemirila.
Predstava se mi je zdela tudi estetsko nedovršena - mislim, da me je prvič MGL razočaral (tudi) pri scenografiji, ki je bila izjemno nezanimiva. Erotični prizori na odru so bili nazorni in meni zelo zoprni. Čeprav so se trudili prikazati opolzkost in izprijenost tovrstnega življenja, so na oder priklicali predvsem poskus izzivanja, ki ni uspel.