Sobotno popoldne
Trudim se karkoli napisati, nekaj o preteklem tednu, prežetem z votlo žalostjo ali današnjem sobotnem popoldnevu, nepotrebnem lenarjenju, nedotaknjenem kupu zapiskov in neprebranih knjig na svoji mizi. Vse to je namreč ta trenutek moj svet, ki se ga trudim obvladati z obsežnimi seznami vsega, kar moram opraviti do naslednjega tedna, vendar se tako težko spravim k delu. V preteklih dneh se je namreč zdelo, kot da se je življenje ustavilo, čeprav je čas neusmiljeno tekel dalje. Čeprav sem neutrudno hodila na faks, na delavnice, se trudila natančno izvajati asane, potrpežljivo prenašala sedem birmancev, so vse to prekinjali navali izvotljene, prazne bolečine, ko nenadoma odplavaš, pozabiš, kje si, se izgubiš v nekem spominu in se čez nekaj trenutkov presenečeno zaveš ljudi okoli sebe in svojega življenja, ki brezbrižno teče dalje.
Na to me je opozorila že mama, izučena poznavalka smrti in umiranja, ko sem jo ob svitu klicala, potem ko sem noč s petka na soboto prebedela ob dedijevi postelji in ji hlipala v slušalko, čemu je potrebno tako trpljenje. Rekla je: "Te podobe se ti bodo še nekaj časa vračale v spomin." Kako prav je imela. In ko sva s Terezo zvečer istega dne sedeli pri dedijevi postelji in se zapletli v pogovor o trpljenju in umiranju ter je navsezadnje beseda prišla tudi na evtanazijo, sem sama dejala: "Vse to je za nas, da se naučimo sočutja." In da se navsezadnje spomnimo, da smo prah in da se v prah povrnemo. Toda čeprav sem se ta konec tedna tolikokrat spomnila na Prešernove verze: "Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!", me je ponedeljkova novica o dedijevi smrti napolnila s prazno bolečino.
Od dedija smo se dostojno poslovili v sredo. Pogreb je bil lep. Vesela sem bila ljudi, ki so prišli. Vesela sem bila čeprav skromne, toda velike družine, ki je pripotovala iz raznih koncev domovine. Vesela sem bila zaupanja, ki me je obhajalo kljub žalosti. Vesela sem bila, da je Klara tako hitro kupila letalsko karto in se čez noč pripeljala v Slovenijo ter nekaj dni preživela z dedijem. Čeprav je morala iti že prejšnji petek, je pustila lep šopek rumenih vrtnic in nov CD, ki smo ga zavrteli na pogrebu. Vesela sem, da si je tudi Domen drugače organiziral faks, samo zato, da je lahko prišel.
Zdaj je sobota. Pospravila sem stanovanje, pometla tla, počistila kuhinjo, kopalnico in stranišče. Oprala brisače. Pojedla kosilo in sprehodila Nerona. Naredila suhe kakije s temno čokolado. Preden sem sedla h knjigam za faks, sem sklenila, da nekaj napišem. Toliko stvari še čaka, da bodo objavljene tu; nekaj o Zupanovem Potovanju na konec pomladi, o predavanju Andreja Stoparja in o njegovi knjigi Pax Putina, o včerajšnjem filmu, ki sem ga gledala na Liffu, o današnji predstavi, ki jo grem zvečer gledat v Dramo, o svoji predanosti ruskemu jeziku, o pirinih palačinkah ... Toda najprej sem morala ponovno sestaviti misli in jih izoblikovati v besede. Zdaj je dosti lažje.
Na to me je opozorila že mama, izučena poznavalka smrti in umiranja, ko sem jo ob svitu klicala, potem ko sem noč s petka na soboto prebedela ob dedijevi postelji in ji hlipala v slušalko, čemu je potrebno tako trpljenje. Rekla je: "Te podobe se ti bodo še nekaj časa vračale v spomin." Kako prav je imela. In ko sva s Terezo zvečer istega dne sedeli pri dedijevi postelji in se zapletli v pogovor o trpljenju in umiranju ter je navsezadnje beseda prišla tudi na evtanazijo, sem sama dejala: "Vse to je za nas, da se naučimo sočutja." In da se navsezadnje spomnimo, da smo prah in da se v prah povrnemo. Toda čeprav sem se ta konec tedna tolikokrat spomnila na Prešernove verze: "Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!", me je ponedeljkova novica o dedijevi smrti napolnila s prazno bolečino.
Od dedija smo se dostojno poslovili v sredo. Pogreb je bil lep. Vesela sem bila ljudi, ki so prišli. Vesela sem bila čeprav skromne, toda velike družine, ki je pripotovala iz raznih koncev domovine. Vesela sem bila zaupanja, ki me je obhajalo kljub žalosti. Vesela sem bila, da je Klara tako hitro kupila letalsko karto in se čez noč pripeljala v Slovenijo ter nekaj dni preživela z dedijem. Čeprav je morala iti že prejšnji petek, je pustila lep šopek rumenih vrtnic in nov CD, ki smo ga zavrteli na pogrebu. Vesela sem, da si je tudi Domen drugače organiziral faks, samo zato, da je lahko prišel.
Zdaj je sobota. Pospravila sem stanovanje, pometla tla, počistila kuhinjo, kopalnico in stranišče. Oprala brisače. Pojedla kosilo in sprehodila Nerona. Naredila suhe kakije s temno čokolado. Preden sem sedla h knjigam za faks, sem sklenila, da nekaj napišem. Toliko stvari še čaka, da bodo objavljene tu; nekaj o Zupanovem Potovanju na konec pomladi, o predavanju Andreja Stoparja in o njegovi knjigi Pax Putina, o včerajšnjem filmu, ki sem ga gledala na Liffu, o današnji predstavi, ki jo grem zvečer gledat v Dramo, o svoji predanosti ruskemu jeziku, o pirinih palačinkah ... Toda najprej sem morala ponovno sestaviti misli in jih izoblikovati v besede. Zdaj je dosti lažje.