Med samoto in osamljenostjo (Anja Golob: Didaskalije k dihanju)
"Ljudje namreč ljubijo. Se ne izide. Ljudje ljubijo. Se ne obnese. / Ljubiš, se ne izide. Ne obnese se. […] Če že, / ljubi sebe, na vso moč, popolnoma, otipavaj se / izkazuj si ljubezen, kupuj si šminke, kreme in pomade, / lepe obleke, visoke čevlje, presne tortice, članske izkaznice / za fitnes, savno, jezikovne tečaje«.
(Anja Golob, Drobtine)
Že pred časom bi morala oddati literarno kritiko najnovejše pesniške zbirke Anje Golob, Didaskalije k dihanju. Z oddajo sem odlašala vse do zadnjega trenutka, najbrž zato, ker sem k pisanju sedala s precejšnjo mero grenkobe – zbirka mi, celostno gledano, ni bila preveč všeč, pri čemer to mnenje ni bilo podkrepljeno z nekimi dobrimi literarnoteoretskimi argumenti, temveč zgolj s subjektivnimi razlogi, ki za dobro in relevantno kritiko pač niso dovolj. K branju poezije (žal) humanistični izobrazbi navkljub še vedno pristopam intuitivno, iščoč v poeziji momente, ki me bodo presenetili z lepoto, ganili, me pretresli, mi dali misliti in mi povedali nekaj novega o človeku – in tega mi pravzaprav ne gre očitati, le kdo namreč ne pristopa tako k vsemu umetniškemu?
Kakorkoli, z Jenkovo nagrado, ki jo je avtorica prejela za pesniško zbirko, vsekakor nisem želela polemizirati, saj zaupam v izbiro Društva slovenskih pisateljev, poleg tega pa že kdaj prej čemu še nisem bila dorasla in sem temu morala dati čas – ko sem lani novembra z užitkom brala pesniško zbirko P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič, sem čutila, da je niti leto prej ne bi mogla razumeti tako, kot sem jo zdaj. Zato sem se osredotočila na vse, kar me je v Didaskalijah k dihanju nagovorilo in mi dalo misliti. Spoznala sem, da je Anja Golob z izjemno lucidnostjo spregledala generacije mladih, skupaj z generacijo, ki ji pripadam tudi sama, in v poeziji ubesedila določene misli, ki meni že nekaj časa rojijo po mislih in me begajo.
Od nekdaj sem bila nekoliko samotarska. Spominjam se, da sta dedek in babica rada rekla, da se, ko sem na obisku pri njima, najlepše igram prav sama in to je držalo kot pribito. Tereza me je (ali pa jaz njo) pogostokrat med igro tako spravila ob živce, da se je vse skupaj končalo z jokom, kričanjem in fizičnim obračunavanjem, ko pa sem se igrala sama, sem se zatopila v svoj natančno oblikovan domišljijski svet, in sem lahko neumorno klepetala z bitji, ki sem jih videla samo jaz in s katerimi sem govorila v posebnem jeziku. Ta individualizem se je še bolj začel izkazovati v času šolanja, ko so mi skupni projekti parali živce in sem večino hotela opraviti sama, se izjemno slabo odrezala pri skupinskih športih, ker jih preprosto nisem razumela (drži, pravil odbojke resnično ne razumem), v zadnjih letih pa skoraj na minimum zožila krog najbližjih.
Pravzaprav je bilo tudi Cvetenje ustvarjeno s tem namenom. Potrebovala sem prostor, kjer bom lahko cvetela in seveda tudi objavljala. V prepričanju, da sem individualistka, sem se po naravni poti odmaknila od ljubljanskih pesniških šol, skupin okoli literarnih časopisov, čeprav bi se lahko kdaj bolj potrudila in napisala kaj manj intimnega ter se ob večerih raje družila na literarnih dogodkih kot ostajala doma z redkimi izbranci.
Nedolgo tega pa sem dobila močan občutek, da je individualizem pravzaprav prevladujoč duh našega časa, predvsem mladih, in da si stojimo drug ob drugem precej med seboj notranje oddaljeni. V zbirki Didaskalije k dihanju se kot rdeča nit vije lirski subjekt, ki tako nenehno hrepeni po samoti in dvojini, pri čemer to za poezijo oziroma literaturo ni nič neobičajnega – saj vendar opisuje človeka in človek potrebuje ter zahteva oboje. Ko sem o tem kot črno na belem brala tudi v eni izmed knjig, ki brez nepotrebnih olepšav pripravljajo na zakon, mi je odleglo: odločitev za nesamoto nikoli ni samoumevna. In ker v sodobnem času dvojina ni več pogoj za preživetje (v tem smislu, da ne potrebujem nekoga, ki me bo preživljal, ker se lahko preživljam sama), je ta odločitev težja in zahteva celega človeka.
Didaskalije k dihanju se lahko berejo kakor zbir režijskih pripomb na odru življenja. Na nekaterih mestih nam razodevajo grenka spoznanja o (ne)smiselnosti ljubezni do drugega, ki se ne izide, se ne obnese. Ljubezen ni noben garant, da bomo ljubljeni. Namesto zlatega pravila, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, nam preostane ljubezen do sebe, nenehno izpopolnjevanje, piljenje, brušenje samih sebe, tratenje denarja na sebi. To je resničnost naših generacij, kakor je med drugim zapisal tudi N'Toko v kolumni, objavljeni 30. januarja 2015 na spletni strani Mladine: "Mladi, rojeni po letu 84 […] ves svoj denar uporabljajo za gradnjo pozitivne samopodobe; vlagajo v osebne projekte, hodijo na tečaje, skrbijo za svoje telo in veliko potujejo."
Pozabite na: "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega," kajti ljubezen se ne obnese. Namesto tega vložite prihodek v dobre tekaške čevlje, novo torbico, potovanje.
Tudi sama sem videla, kaj pomeni, če se ljubezen ne obnese, prebila sem se skozi nekaj grenkih slovesov, pretrgala sem stike, izbrisala prijatelje, blokirala tiste, ki so šli predaleč, pogledala stran, ko so šli mimo, se zadovoljila z bežnim pozdravom. Nedokončani pogovori so umolknili, SMS sporočila so ostala neodgovorjena, dialogi so se končali brez obrazložitve, brez oprosti in bodi srečen.
Toda tako meni kot tudi lirskemu subjektu v pesniški zbirki nekaj ne dopušča, da bi pristala na skrajni individualizem. Pristajam na samoto, v kateri nastane poezija, v kateri se soočam sama s sabo in se vanjo umaknem pred svetom, na tisto samoto, za katero sem čutila, da se lahko združi z drugo in tvori novo, srečnejšo samoto. Osamljenosti pa ne želim. Nočem graditi na sebi, če to pomeni zavedanje, da drugi pridejo in grejo, pustijo prstne odtise v naših življenjih kakor drobne poslikave na sprednji in zadnji strani pesniške zbirke. Ne želim spoznavati svoje duše, ne da bi jo imela s kom deliti, niti svojega telesa za bežna srečanja z naključnimi ljubimci.
"In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me / poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda / telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj veličastnega."
(Anja Golob, Kaj rabim)
(Anja Golob, Drobtine)
Že pred časom bi morala oddati literarno kritiko najnovejše pesniške zbirke Anje Golob, Didaskalije k dihanju. Z oddajo sem odlašala vse do zadnjega trenutka, najbrž zato, ker sem k pisanju sedala s precejšnjo mero grenkobe – zbirka mi, celostno gledano, ni bila preveč všeč, pri čemer to mnenje ni bilo podkrepljeno z nekimi dobrimi literarnoteoretskimi argumenti, temveč zgolj s subjektivnimi razlogi, ki za dobro in relevantno kritiko pač niso dovolj. K branju poezije (žal) humanistični izobrazbi navkljub še vedno pristopam intuitivno, iščoč v poeziji momente, ki me bodo presenetili z lepoto, ganili, me pretresli, mi dali misliti in mi povedali nekaj novega o človeku – in tega mi pravzaprav ne gre očitati, le kdo namreč ne pristopa tako k vsemu umetniškemu?
Kakorkoli, z Jenkovo nagrado, ki jo je avtorica prejela za pesniško zbirko, vsekakor nisem želela polemizirati, saj zaupam v izbiro Društva slovenskih pisateljev, poleg tega pa že kdaj prej čemu še nisem bila dorasla in sem temu morala dati čas – ko sem lani novembra z užitkom brala pesniško zbirko P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič, sem čutila, da je niti leto prej ne bi mogla razumeti tako, kot sem jo zdaj. Zato sem se osredotočila na vse, kar me je v Didaskalijah k dihanju nagovorilo in mi dalo misliti. Spoznala sem, da je Anja Golob z izjemno lucidnostjo spregledala generacije mladih, skupaj z generacijo, ki ji pripadam tudi sama, in v poeziji ubesedila določene misli, ki meni že nekaj časa rojijo po mislih in me begajo.
Od nekdaj sem bila nekoliko samotarska. Spominjam se, da sta dedek in babica rada rekla, da se, ko sem na obisku pri njima, najlepše igram prav sama in to je držalo kot pribito. Tereza me je (ali pa jaz njo) pogostokrat med igro tako spravila ob živce, da se je vse skupaj končalo z jokom, kričanjem in fizičnim obračunavanjem, ko pa sem se igrala sama, sem se zatopila v svoj natančno oblikovan domišljijski svet, in sem lahko neumorno klepetala z bitji, ki sem jih videla samo jaz in s katerimi sem govorila v posebnem jeziku. Ta individualizem se je še bolj začel izkazovati v času šolanja, ko so mi skupni projekti parali živce in sem večino hotela opraviti sama, se izjemno slabo odrezala pri skupinskih športih, ker jih preprosto nisem razumela (drži, pravil odbojke resnično ne razumem), v zadnjih letih pa skoraj na minimum zožila krog najbližjih.
Pravzaprav je bilo tudi Cvetenje ustvarjeno s tem namenom. Potrebovala sem prostor, kjer bom lahko cvetela in seveda tudi objavljala. V prepričanju, da sem individualistka, sem se po naravni poti odmaknila od ljubljanskih pesniških šol, skupin okoli literarnih časopisov, čeprav bi se lahko kdaj bolj potrudila in napisala kaj manj intimnega ter se ob večerih raje družila na literarnih dogodkih kot ostajala doma z redkimi izbranci.
Nedolgo tega pa sem dobila močan občutek, da je individualizem pravzaprav prevladujoč duh našega časa, predvsem mladih, in da si stojimo drug ob drugem precej med seboj notranje oddaljeni. V zbirki Didaskalije k dihanju se kot rdeča nit vije lirski subjekt, ki tako nenehno hrepeni po samoti in dvojini, pri čemer to za poezijo oziroma literaturo ni nič neobičajnega – saj vendar opisuje človeka in človek potrebuje ter zahteva oboje. Ko sem o tem kot črno na belem brala tudi v eni izmed knjig, ki brez nepotrebnih olepšav pripravljajo na zakon, mi je odleglo: odločitev za nesamoto nikoli ni samoumevna. In ker v sodobnem času dvojina ni več pogoj za preživetje (v tem smislu, da ne potrebujem nekoga, ki me bo preživljal, ker se lahko preživljam sama), je ta odločitev težja in zahteva celega človeka.
Didaskalije k dihanju se lahko berejo kakor zbir režijskih pripomb na odru življenja. Na nekaterih mestih nam razodevajo grenka spoznanja o (ne)smiselnosti ljubezni do drugega, ki se ne izide, se ne obnese. Ljubezen ni noben garant, da bomo ljubljeni. Namesto zlatega pravila, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, nam preostane ljubezen do sebe, nenehno izpopolnjevanje, piljenje, brušenje samih sebe, tratenje denarja na sebi. To je resničnost naših generacij, kakor je med drugim zapisal tudi N'Toko v kolumni, objavljeni 30. januarja 2015 na spletni strani Mladine: "Mladi, rojeni po letu 84 […] ves svoj denar uporabljajo za gradnjo pozitivne samopodobe; vlagajo v osebne projekte, hodijo na tečaje, skrbijo za svoje telo in veliko potujejo."
Pozabite na: "Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega," kajti ljubezen se ne obnese. Namesto tega vložite prihodek v dobre tekaške čevlje, novo torbico, potovanje.
Tudi sama sem videla, kaj pomeni, če se ljubezen ne obnese, prebila sem se skozi nekaj grenkih slovesov, pretrgala sem stike, izbrisala prijatelje, blokirala tiste, ki so šli predaleč, pogledala stran, ko so šli mimo, se zadovoljila z bežnim pozdravom. Nedokončani pogovori so umolknili, SMS sporočila so ostala neodgovorjena, dialogi so se končali brez obrazložitve, brez oprosti in bodi srečen.
Toda tako meni kot tudi lirskemu subjektu v pesniški zbirki nekaj ne dopušča, da bi pristala na skrajni individualizem. Pristajam na samoto, v kateri nastane poezija, v kateri se soočam sama s sabo in se vanjo umaknem pred svetom, na tisto samoto, za katero sem čutila, da se lahko združi z drugo in tvori novo, srečnejšo samoto. Osamljenosti pa ne želim. Nočem graditi na sebi, če to pomeni zavedanje, da drugi pridejo in grejo, pustijo prstne odtise v naših življenjih kakor drobne poslikave na sprednji in zadnji strani pesniške zbirke. Ne želim spoznavati svoje duše, ne da bi jo imela s kom deliti, niti svojega telesa za bežna srečanja z naključnimi ljubimci.
"In roko rabim, ki ni moja, dlan, da me / poboža po mednožju, hrbtu, po laseh. Morda / telo, da leže obme in se zliže z mojim v nekaj veličastnega."
(Anja Golob, Kaj rabim)