Istanbul v januarju (1. del)
"In zaradi te privlačnosti senčnega sveta sem imel vedno raje istanbulsko zimo kot poletje."
Orhan Pamuk, Istanbul.
Istanbul me je zamikal, ko sem spomladi v prvem letniku faksa prebrala Pamukov Muzej nedolžnosti. Kdor je bral Pamuka, zlasti Muzej, ve, da ga njegov spreten pisateljski slog postavi naravnost na ulice Istanbula, da bralec skoraj na lastni koži občuti veter z Bosporja, sliši klicanje galebov in trajekte v daljavi. Predvsem pa vsaj malo bolj razume turško razbitost med Vzhodom in Zahodom, ki se tako močno zrcali v vsakdanjem življenju Istanbulčanov.
V genialnost Pamukovega dela se zdaj ne bom poglabljala, čeprav se temu v tem kratkem potopisu ne bom mogla povsem izogniti. Orhan Pamuk je bil namreč razlog, da sem tolikokrat ponovila svojo hrepenečo željo po obisku tega mesta. Poleg tega sem imela v svojem lastnem izvodu romana natisnjeno karto za obisk resničnega Muzeja in že ob branju sem vedela, da jo bom nekoč, prav kmalu, preden mi natančnejše podobe iz romana uidejo iz spomina, morala uporabiti. Lastnikom romana je obljubljeno, da ob vhodu v Muzej lahko vstopijo kar s knjigo. Toda o tem več kasneje, ob samem obisku Muzeja.
Navdušenje nad romanom in obiskom Istanbula je najbolj razumela prav moja mama. Nihče drug, s katerim bi bila pripravljena potovati, ne bi tako dobro razumel genialnega poigravanja s fikcijo, ki ga je v tem romanu izpeljal pisatelj. Tako sva naposled kupili letalsko karto in rezervirali hotel in to izven turistične sezone (kar pa ne pomeni, da ni bilo turistov, to bi bilo nemogoče). Kot dve precej zasedeni in delavni osebi sva si na prepolnem koledarju rezervirali konec tedna. Ker sva imeli na voljo malo časa, sem se pred odhodom poglobila v vodiče, potopise in informacije, poleg tega pa sem ob večerih prebirala še Pamukov Istanbul. Sestavila sem dva dneva, v katera sem vključila vse najpomembnejše znamenitosti mesta, obisk vseh treh polotokov in predvsem obisk Muzeja.
Priznam, da me je teden dni pred odhodom začela grabiti panika. Povezana je bila z ogledom oddaje Svet v letu 2014 (ki jo gledam vsako leto in vsako leto me vznemiri), kjer so dogodke na Bližnjem Vzodu predstavljali kot resnično grozovite, da sem rekla nekaj, kar mi res ni podobno: z muslimanskimi državami nočem imeti nobenega opravka. K temu so pristavili tudi dogodki prejšnjega tedna, teroristični napad v Parizu (okoli katerega sem si kmalu izoblikovala lastno mnenje, precej drugačno od večine ljudi, ki ga bom raje zadržala zase) in dva samomorilska napada v Istanbulu. Strah je bil upravičen, ampak odhoda nisem hotela odložiti. Razmere so v današnjem času izjemno napete, vendar se stvari lahko še poslabšajo.
Tako sva z mamo odpotovali v petek 9. januarja z ljubljanskega letališča. Ker so nama let nekoliko prestavili, sva v Istanbul prispeli pozno in se v hotel odpeljali s taksijem (če potuješ z mamo, si takšne stvari lahko privoščiš). Prijazen, toda molčeč taksist naju je z visoko hitrostjo do hotela pripeljal po zapletenih, ozkih istanbulskih uličicah, okrašenih z lanternami, pisanimi lučkami, kavarnicami in prodajalnami sadja. Pogled iz avta je obljubljal čudovit konec tedna.
(se nadaljuje)
Orhan Pamuk, Istanbul.
Istanbul me je zamikal, ko sem spomladi v prvem letniku faksa prebrala Pamukov Muzej nedolžnosti. Kdor je bral Pamuka, zlasti Muzej, ve, da ga njegov spreten pisateljski slog postavi naravnost na ulice Istanbula, da bralec skoraj na lastni koži občuti veter z Bosporja, sliši klicanje galebov in trajekte v daljavi. Predvsem pa vsaj malo bolj razume turško razbitost med Vzhodom in Zahodom, ki se tako močno zrcali v vsakdanjem življenju Istanbulčanov.
V genialnost Pamukovega dela se zdaj ne bom poglabljala, čeprav se temu v tem kratkem potopisu ne bom mogla povsem izogniti. Orhan Pamuk je bil namreč razlog, da sem tolikokrat ponovila svojo hrepenečo željo po obisku tega mesta. Poleg tega sem imela v svojem lastnem izvodu romana natisnjeno karto za obisk resničnega Muzeja in že ob branju sem vedela, da jo bom nekoč, prav kmalu, preden mi natančnejše podobe iz romana uidejo iz spomina, morala uporabiti. Lastnikom romana je obljubljeno, da ob vhodu v Muzej lahko vstopijo kar s knjigo. Toda o tem več kasneje, ob samem obisku Muzeja.
Navdušenje nad romanom in obiskom Istanbula je najbolj razumela prav moja mama. Nihče drug, s katerim bi bila pripravljena potovati, ne bi tako dobro razumel genialnega poigravanja s fikcijo, ki ga je v tem romanu izpeljal pisatelj. Tako sva naposled kupili letalsko karto in rezervirali hotel in to izven turistične sezone (kar pa ne pomeni, da ni bilo turistov, to bi bilo nemogoče). Kot dve precej zasedeni in delavni osebi sva si na prepolnem koledarju rezervirali konec tedna. Ker sva imeli na voljo malo časa, sem se pred odhodom poglobila v vodiče, potopise in informacije, poleg tega pa sem ob večerih prebirala še Pamukov Istanbul. Sestavila sem dva dneva, v katera sem vključila vse najpomembnejše znamenitosti mesta, obisk vseh treh polotokov in predvsem obisk Muzeja.
Priznam, da me je teden dni pred odhodom začela grabiti panika. Povezana je bila z ogledom oddaje Svet v letu 2014 (ki jo gledam vsako leto in vsako leto me vznemiri), kjer so dogodke na Bližnjem Vzodu predstavljali kot resnično grozovite, da sem rekla nekaj, kar mi res ni podobno: z muslimanskimi državami nočem imeti nobenega opravka. K temu so pristavili tudi dogodki prejšnjega tedna, teroristični napad v Parizu (okoli katerega sem si kmalu izoblikovala lastno mnenje, precej drugačno od večine ljudi, ki ga bom raje zadržala zase) in dva samomorilska napada v Istanbulu. Strah je bil upravičen, ampak odhoda nisem hotela odložiti. Razmere so v današnjem času izjemno napete, vendar se stvari lahko še poslabšajo.
Tako sva z mamo odpotovali v petek 9. januarja z ljubljanskega letališča. Ker so nama let nekoliko prestavili, sva v Istanbul prispeli pozno in se v hotel odpeljali s taksijem (če potuješ z mamo, si takšne stvari lahko privoščiš). Prijazen, toda molčeč taksist naju je z visoko hitrostjo do hotela pripeljal po zapletenih, ozkih istanbulskih uličicah, okrašenih z lanternami, pisanimi lučkami, kavarnicami in prodajalnami sadja. Pogled iz avta je obljubljal čudovit konec tedna.
(se nadaljuje)