Istanbul v januarju (2. del)
Sobota dopoldne
Pogled s terase hotela je obljubljal deževno soboto. Hotelsko sobo sva imeli v 6. nadstropju in od tu sva se povzpeli na teraso, odkoder se je odpiral razgled na ulice Fatiha, ki so naju obkrožale, Hagio Sofio, Modro mošejo in v daljavi mošejo, za katero še zdaj ne vem, katera je, vendar mi je bila najbolj všeč (vse mošeje razen Hagie Sofie pa so si na zunaj presenetljivo podobne). Od tu se je videl tudi Bospor in na drugi strani Galatskega mostu ulice Beyogla, kjer se odvija Pamukov svet. V daljavi še en most, ki je povezoval evropsko in azijsko stran mesta.
Po obilnem turškem zajtrku (trdo kuhana jajca s turškimi začimbami, sezamove štručke, turški čaj), sva načrtovali ogled Hagie Sofie, Modre mošeje, Cistern, palače Topkapi, obiska Kapali čaršije (zaprte tržnice) in Misir čaršije ali Tržnice začimb ter mošeje Rustema paše. Za prvi dan torej ogled Fatiha in občutenje centra Istanbula.
Pamuk v svojih spominih na mesto celo poglavje posveti hüzünu, turški besedi za melanholijo. Ta naj bi se pojavila že v Koranu in sicer v pomenu občutja, kadar preveč vlagamo v posvetne užitke in materialne koristi. Tak občutek me preveva dostikrat, ko se ob primerjanju z drugimi zapletem v dolgo brezizhodno igro predmetov, ki mi primanjkujejo, si jih moram kupiti, zanje varčevati, in ko jih naposled dobim in kopičim v svoji premajhni sobi ali omari z oblekami, ne občutim večje sreče, temveč zgolj večjo potrebo po še. (Toda predmeti imajo vsekakor svojo vrednost, kot bomo videli v nadaljevanju potopisa).
Pamuk pripoveduje dalje o pomenu besede hüzün - za sufije je to duhovna tesnoba, ki jo občutimo, ko se zavemo, da na tem svetu ne moremo narediti dovolj za Alaha. Človekovo dojemanje boga je proti božji veličini tako neznatno, da ga človek občuti kot tesnobo.
Naposled razloži besedo skozi svoje oči. To je občutje, ki ga je začutil, ko je kot otrok strmel skozi orošeno okno (tudi okno moje hotelske sobe je bilo tistega sobotnega jutra v Istanbulu presneto mokro) - hüzün ni melanholija posameznika, znana mnogim pesnikom, umetnikom, melanholikom torej - temveč označuje mračno razpoloženje, ki si ga deli na milijone ljudi. To, kar poskuša Pamuk razložiti, je hüzün mesta Istanbul.
Svoje je najbrž dodalo tudi deževno razpoloženje mesta, ampak curljanje vode po vzpenjajočih se ulicah proti Hagii Sofii, potepuške mačke in psi, čudne hiše Fatiha, turški moški, ki so postavali ob hišah - začela sem ga čutiti po vsem telesu. K temu je dodala tudi moja potovalna tesnoba, ki me spremlja na vsakem potovanju in jo prepoznam po rahli živčnosti v drobovju, nesigurnosti v želodcu in nepotrebnem hitenju, ko druge preganjam, daj, gremo čimprej naprej, da bomo čimprej - spet doma?
Pohiteli sva, da sva se čimprej izognili močnemu vetru in dežju in vstopili v Hagio Sofio. Ni se nama bilo treba sezuti ali ogrniti z ruto - zgradba nima več namena molilnice. V ogromnem prostoru na stenah visijo velike črne plošče, na katerih so v arabščini napisani odlomki iz Korana in med njimi - ogromna vzhodnokrščanska freska Marije. Ogledali sva si še nekaj starokrščanskih fresk, ki krasijo to hibridno mošejo in se, odmikajoč skupinam japonskih turistov odpravili dalje.
Na zunaj me Hagia Sofia ni pretirano očarala, zanimiva je predvsem njena zgodovina. Njena nasprotnica (nasprotnica pravim zato, ker ji stoji naproti), veličastna Modra mošeja pa je druga zgodba. Ta najbolj spominja na Istanbul. Ob vhodu sva se morali sezuti (premočeni čevlji, mokre nogavice, mrzel tepih) in pripomnila sem, da bi z veseljem to storila, če bi bilo talno ogrevanje. Ogrnili sva se z rutami in skupaj z drugimi turisti vstopili skozi vhod za turistične oglede. Če sem odmislila premočen tepih, po katerem sva hodili v nogavicah, je bila notranjost mošeje čudovita. Ograda nas je ločevala od majhnega števila muslimanov, ki so mirno poklekali (kot da nekaj metrov stran ne bi stala šepetajoča, nemirna množica turistov). Opazila sem, da so bosi. Hitro sem se nehala jeziti nad mrzlimi stopali. Časa za občudovanje njihove predane in prav nič sramežljive molitve ni bilo dosti, vendar sem vseeno zamaknjeno opazovala njihovo ritmično vstajanje in poklekanje. Nekateri so molili v samoti, nekateri pa po dva skupaj. Bilo je zanimivo opazovati tako spokojen in pomirjujoč del islama, ki ga zahodnjaki v vsakodnevnem hitenju iščemo v nekih približkih meditacij, ki smo jih privlekli iz vzhodnih religij, medtem ko so mi v mislih še vedno odmevali prizori sredinega terorističnega napada.
Po ogledu Modre mošeje sva nadaljevali z ogledom Cistern. Spustili sva se v podzemlje in se znašli v temnem, šibko osvetljenem labirintu nepreštevnih stebrov. Želela sem si, da bi bili drugi turisti tiho, kajti kraj je bil spokojen in mističen. Prizor je bil res čudovit in potrudila sem se odmisliti prepoln mehur, kar je ob curljanju vode izjemno težko. Mama mi je začela pripovedovati o romanu Inferno Dana Browna, v katerem se zaključni prizor odvija prav v cisternah. V ozadju je igrala nežna orientalska glasba in ob vhodu so nama Turki ponujali, naj se z njimi fotografirava s sultanom. To me je rahlo spravljalo ob živce, saj sem si lepoto cistern želela ogledati v miru.
Da bi se izognili navalom turistov in hoji pod majhnim dežnikom, sva si samo na hitro ogledali zunanjost palače Topkapi in se napotili proti Kapali čaršiji. Na poti sva se ustavili pri starem muslimanskem pokopališču in se pred močnim deževjem umaknili v eno od kavarn, kjer sva spili jabolčni čaj. Postregli so nama ga v tipičnih hruškastih skodelicah, ki so me čisto očarale (čaj malo manj, za moj okus je bil rahlo prekisel). Ko sva tako sedeli in sušili zemljevide, je od zunaj zapel glas mujezina, ki ga je dušil zvok istanbulskega prometa in dežja. Dopoldneva je bilo konec.
(se nadaljuje)
Pogled s terase hotela je obljubljal deževno soboto. Hotelsko sobo sva imeli v 6. nadstropju in od tu sva se povzpeli na teraso, odkoder se je odpiral razgled na ulice Fatiha, ki so naju obkrožale, Hagio Sofio, Modro mošejo in v daljavi mošejo, za katero še zdaj ne vem, katera je, vendar mi je bila najbolj všeč (vse mošeje razen Hagie Sofie pa so si na zunaj presenetljivo podobne). Od tu se je videl tudi Bospor in na drugi strani Galatskega mostu ulice Beyogla, kjer se odvija Pamukov svet. V daljavi še en most, ki je povezoval evropsko in azijsko stran mesta.
Po obilnem turškem zajtrku (trdo kuhana jajca s turškimi začimbami, sezamove štručke, turški čaj), sva načrtovali ogled Hagie Sofie, Modre mošeje, Cistern, palače Topkapi, obiska Kapali čaršije (zaprte tržnice) in Misir čaršije ali Tržnice začimb ter mošeje Rustema paše. Za prvi dan torej ogled Fatiha in občutenje centra Istanbula.
Pamuk v svojih spominih na mesto celo poglavje posveti hüzünu, turški besedi za melanholijo. Ta naj bi se pojavila že v Koranu in sicer v pomenu občutja, kadar preveč vlagamo v posvetne užitke in materialne koristi. Tak občutek me preveva dostikrat, ko se ob primerjanju z drugimi zapletem v dolgo brezizhodno igro predmetov, ki mi primanjkujejo, si jih moram kupiti, zanje varčevati, in ko jih naposled dobim in kopičim v svoji premajhni sobi ali omari z oblekami, ne občutim večje sreče, temveč zgolj večjo potrebo po še. (Toda predmeti imajo vsekakor svojo vrednost, kot bomo videli v nadaljevanju potopisa).
Pamuk pripoveduje dalje o pomenu besede hüzün - za sufije je to duhovna tesnoba, ki jo občutimo, ko se zavemo, da na tem svetu ne moremo narediti dovolj za Alaha. Človekovo dojemanje boga je proti božji veličini tako neznatno, da ga človek občuti kot tesnobo.
Naposled razloži besedo skozi svoje oči. To je občutje, ki ga je začutil, ko je kot otrok strmel skozi orošeno okno (tudi okno moje hotelske sobe je bilo tistega sobotnega jutra v Istanbulu presneto mokro) - hüzün ni melanholija posameznika, znana mnogim pesnikom, umetnikom, melanholikom torej - temveč označuje mračno razpoloženje, ki si ga deli na milijone ljudi. To, kar poskuša Pamuk razložiti, je hüzün mesta Istanbul.
Svoje je najbrž dodalo tudi deževno razpoloženje mesta, ampak curljanje vode po vzpenjajočih se ulicah proti Hagii Sofii, potepuške mačke in psi, čudne hiše Fatiha, turški moški, ki so postavali ob hišah - začela sem ga čutiti po vsem telesu. K temu je dodala tudi moja potovalna tesnoba, ki me spremlja na vsakem potovanju in jo prepoznam po rahli živčnosti v drobovju, nesigurnosti v želodcu in nepotrebnem hitenju, ko druge preganjam, daj, gremo čimprej naprej, da bomo čimprej - spet doma?
Pohiteli sva, da sva se čimprej izognili močnemu vetru in dežju in vstopili v Hagio Sofio. Ni se nama bilo treba sezuti ali ogrniti z ruto - zgradba nima več namena molilnice. V ogromnem prostoru na stenah visijo velike črne plošče, na katerih so v arabščini napisani odlomki iz Korana in med njimi - ogromna vzhodnokrščanska freska Marije. Ogledali sva si še nekaj starokrščanskih fresk, ki krasijo to hibridno mošejo in se, odmikajoč skupinam japonskih turistov odpravili dalje.
Na zunaj me Hagia Sofia ni pretirano očarala, zanimiva je predvsem njena zgodovina. Njena nasprotnica (nasprotnica pravim zato, ker ji stoji naproti), veličastna Modra mošeja pa je druga zgodba. Ta najbolj spominja na Istanbul. Ob vhodu sva se morali sezuti (premočeni čevlji, mokre nogavice, mrzel tepih) in pripomnila sem, da bi z veseljem to storila, če bi bilo talno ogrevanje. Ogrnili sva se z rutami in skupaj z drugimi turisti vstopili skozi vhod za turistične oglede. Če sem odmislila premočen tepih, po katerem sva hodili v nogavicah, je bila notranjost mošeje čudovita. Ograda nas je ločevala od majhnega števila muslimanov, ki so mirno poklekali (kot da nekaj metrov stran ne bi stala šepetajoča, nemirna množica turistov). Opazila sem, da so bosi. Hitro sem se nehala jeziti nad mrzlimi stopali. Časa za občudovanje njihove predane in prav nič sramežljive molitve ni bilo dosti, vendar sem vseeno zamaknjeno opazovala njihovo ritmično vstajanje in poklekanje. Nekateri so molili v samoti, nekateri pa po dva skupaj. Bilo je zanimivo opazovati tako spokojen in pomirjujoč del islama, ki ga zahodnjaki v vsakodnevnem hitenju iščemo v nekih približkih meditacij, ki smo jih privlekli iz vzhodnih religij, medtem ko so mi v mislih še vedno odmevali prizori sredinega terorističnega napada.
Po ogledu Modre mošeje sva nadaljevali z ogledom Cistern. Spustili sva se v podzemlje in se znašli v temnem, šibko osvetljenem labirintu nepreštevnih stebrov. Želela sem si, da bi bili drugi turisti tiho, kajti kraj je bil spokojen in mističen. Prizor je bil res čudovit in potrudila sem se odmisliti prepoln mehur, kar je ob curljanju vode izjemno težko. Mama mi je začela pripovedovati o romanu Inferno Dana Browna, v katerem se zaključni prizor odvija prav v cisternah. V ozadju je igrala nežna orientalska glasba in ob vhodu so nama Turki ponujali, naj se z njimi fotografirava s sultanom. To me je rahlo spravljalo ob živce, saj sem si lepoto cistern želela ogledati v miru.
Da bi se izognili navalom turistov in hoji pod majhnim dežnikom, sva si samo na hitro ogledali zunanjost palače Topkapi in se napotili proti Kapali čaršiji. Na poti sva se ustavili pri starem muslimanskem pokopališču in se pred močnim deževjem umaknili v eno od kavarn, kjer sva spili jabolčni čaj. Postregli so nama ga v tipičnih hruškastih skodelicah, ki so me čisto očarale (čaj malo manj, za moj okus je bil rahlo prekisel). Ko sva tako sedeli in sušili zemljevide, je od zunaj zapel glas mujezina, ki ga je dušil zvok istanbulskega prometa in dežja. Dopoldneva je bilo konec.
(se nadaljuje)