Istanbul (3. del)
Sobota popoldne, zvečer
Po čaju sva nadaljevali pot proti Kapali čaršiji ali zaprti tržnici. Tu sva lahko za nekaj časa zaprli dežnike in se prepustili toku množice. Ves čas so naju nagovarjali prodajalci in nama ponujali raznorazne predmete - od kozarčkov za čaj, lantern, denarnic, torbic do oblek in čevljev. Seveda sva opazili, da sva spet obkroženi z moškimi in srečali sva le kakšno turistko - drugih žensk praktično ni bilo. Ko sem se zaljubila v par orientalskih balerink, je bilo razumljivo, da se je okoli naju znašla množica prodajalcev, ki so me posedli na stol in mi nosili različne pare. Z najmlajšim sva si izmenjala nekaj ruskih besed in njegov delodajalec je bil čisto navdušen nad tem, kako se ujemava. Moji mami je kmalu ponudil ženitno ponudbo. Mama me je prepričevala, naj pustim balerinke in da se bova vrnili, vendar sem jaz po nekaj korakih spoznala, da se niti v sanjah ne bova več znali vrniti do njihove stojnice, saj niti ne veva, kje sva prišli noter. Ceno sem uspešno znižala in kupila par svetlo modrih orientalskih balerink in šli sva dalje.
Ko sva se vrteli po ogromni tržnici, sva se nekajkrat znašli na istem mestu, ne da bi vedeli kako. Naposled sva izbrali enega izmed številnih izhodov in se znašli na premočenih, ozkih ulicah Istanbula, prepolnih ljudi. Pa ne turistov, temveč domorodcev, žensk, zavitih v rute, z nakupovalnimi vrečkami in vozički. Mama je hotela, da sedeva in si privoščiva kosilo, jaz pa sem se temu hotela na široko izogniti. Vseeno me je zvlekla v majhno, ozko gostilno, kjer so sedeli sami domačini. Naročili sva solato in dvakrat piščanca - dobili sva dva krožnika z nekaj piščančjega mesa in feferoni. Ko sem se navadila na močno začinjenost, mi je postalo zelo všeč. Na koncu sva si privoščili še halvo, ki sva jo dobili na enem krožniku. Bila je rahlo topla, mehka, sladka in topila se je v ustih.
Nadaljevali sva pot do mošeje Rustema Paše. Ponovili sva vajo - sezuvanje, hoja po mrzlem tepihu, ruta. Zdelo se je, kot da je voda povsod - curljala je po žlebovih, drla je v kanalih po ozkih ulicah in tepih v mošeji se je zdel prepojen z vodo.
Po ogledu mošeje sva nadaljevali proti Tržnici začimb. Vsa uličica pred tržnico je dišala po kavi in pred trgovino s kavo je stala dolga vrsta ljudi. Prodajni pult je namreč gledal na ulico, za steklom pa se je odpiral pogled na kolono mladih fantov, ki so eden za drugim pakirali kavo. Odločili sva se, da po kavo prideva naslednji dan.
Na tržnici sva bili spet deležni ogovarjanj in raznoraznih ponudb. Kamorkoli sva pogledali, se je ob nama že znašel prodajalec in nama ponujal svoje izdelke. Poskušali so naju nagovarjati v vseh možnih tujih jezikih in ugotavljali najino nacionalnost, midve pa sva se smejali, ker jim nikoli ni uspelo. Nisva se preveč zmenili zanje, vonjali sva prekrasne začimbe in čaje in si ogledovali slaščice.
Po tržnici sva se odpravili v hotel, da bi se preoblekli in si posušili čevlje. Medtem ko je mama počivala, sem se sama povzpela na premočeno streho in poslušala klic k molitvi. Potem sva obiskali savno in bazen v najinem hotelu.
Proti večeru sva se odločili za večerni sprehod po ulicah v bližini hotela. Po celem dnevu sva bili že rahlo naveličani ogovarjanja turških moških, ki je v večernih urah postalo še bolj vsiljivo in izrazito. V trgovinici sva si privoščili čokolado s pistacijo in se kmalu vrnili v hotel.
Prvi dan je bil izjemno dinamičen in predvsem moker. Ampak z velikimi pričakovanji sva čakali sva na nedeljo.
(se nadaljuje)
Po čaju sva nadaljevali pot proti Kapali čaršiji ali zaprti tržnici. Tu sva lahko za nekaj časa zaprli dežnike in se prepustili toku množice. Ves čas so naju nagovarjali prodajalci in nama ponujali raznorazne predmete - od kozarčkov za čaj, lantern, denarnic, torbic do oblek in čevljev. Seveda sva opazili, da sva spet obkroženi z moškimi in srečali sva le kakšno turistko - drugih žensk praktično ni bilo. Ko sem se zaljubila v par orientalskih balerink, je bilo razumljivo, da se je okoli naju znašla množica prodajalcev, ki so me posedli na stol in mi nosili različne pare. Z najmlajšim sva si izmenjala nekaj ruskih besed in njegov delodajalec je bil čisto navdušen nad tem, kako se ujemava. Moji mami je kmalu ponudil ženitno ponudbo. Mama me je prepričevala, naj pustim balerinke in da se bova vrnili, vendar sem jaz po nekaj korakih spoznala, da se niti v sanjah ne bova več znali vrniti do njihove stojnice, saj niti ne veva, kje sva prišli noter. Ceno sem uspešno znižala in kupila par svetlo modrih orientalskih balerink in šli sva dalje.
Ko sva se vrteli po ogromni tržnici, sva se nekajkrat znašli na istem mestu, ne da bi vedeli kako. Naposled sva izbrali enega izmed številnih izhodov in se znašli na premočenih, ozkih ulicah Istanbula, prepolnih ljudi. Pa ne turistov, temveč domorodcev, žensk, zavitih v rute, z nakupovalnimi vrečkami in vozički. Mama je hotela, da sedeva in si privoščiva kosilo, jaz pa sem se temu hotela na široko izogniti. Vseeno me je zvlekla v majhno, ozko gostilno, kjer so sedeli sami domačini. Naročili sva solato in dvakrat piščanca - dobili sva dva krožnika z nekaj piščančjega mesa in feferoni. Ko sem se navadila na močno začinjenost, mi je postalo zelo všeč. Na koncu sva si privoščili še halvo, ki sva jo dobili na enem krožniku. Bila je rahlo topla, mehka, sladka in topila se je v ustih.
Nadaljevali sva pot do mošeje Rustema Paše. Ponovili sva vajo - sezuvanje, hoja po mrzlem tepihu, ruta. Zdelo se je, kot da je voda povsod - curljala je po žlebovih, drla je v kanalih po ozkih ulicah in tepih v mošeji se je zdel prepojen z vodo.
Po ogledu mošeje sva nadaljevali proti Tržnici začimb. Vsa uličica pred tržnico je dišala po kavi in pred trgovino s kavo je stala dolga vrsta ljudi. Prodajni pult je namreč gledal na ulico, za steklom pa se je odpiral pogled na kolono mladih fantov, ki so eden za drugim pakirali kavo. Odločili sva se, da po kavo prideva naslednji dan.
Na tržnici sva bili spet deležni ogovarjanj in raznoraznih ponudb. Kamorkoli sva pogledali, se je ob nama že znašel prodajalec in nama ponujal svoje izdelke. Poskušali so naju nagovarjati v vseh možnih tujih jezikih in ugotavljali najino nacionalnost, midve pa sva se smejali, ker jim nikoli ni uspelo. Nisva se preveč zmenili zanje, vonjali sva prekrasne začimbe in čaje in si ogledovali slaščice.
Po tržnici sva se odpravili v hotel, da bi se preoblekli in si posušili čevlje. Medtem ko je mama počivala, sem se sama povzpela na premočeno streho in poslušala klic k molitvi. Potem sva obiskali savno in bazen v najinem hotelu.
Proti večeru sva se odločili za večerni sprehod po ulicah v bližini hotela. Po celem dnevu sva bili že rahlo naveličani ogovarjanja turških moških, ki je v večernih urah postalo še bolj vsiljivo in izrazito. V trgovinici sva si privoščili čokolado s pistacijo in se kmalu vrnili v hotel.
Prvi dan je bil izjemno dinamičen in predvsem moker. Ampak z velikimi pričakovanji sva čakali sva na nedeljo.
(se nadaljuje)