Istanbul (4. del): Muzej nedolžnosti
Nedeljsko jutro je bilo drugačno. Takoj ko sem vstala, sem odhitela na streho - Istanbul se je kopal v soncu, nad Bosporjem so prhutali galebi in v daljavi sem slišala trajekte. Bilo je prečudovito jutro.
V načrtu sva imeli obisk druge strani mesta, preko Galatskega mostu do Beyogla. Najprej sva bili presenečeni nad množico ribičev na mostu - od njih je vel smrad po ribah, stali so tesno eden ob drugem in barantali z naključnimi kupci. Pomislila sem, da je nedelja, in da v tej gneči in smradu najbrž ne stojijo, ker bi bil lov njihov konjiček, temveč da bi k skromnemu zaslužku dodali nekaj denarja. Vsi tej moški so bili poleg ribičev po poklicu še taksisti, prodajalci, vratarji, očetje.
Druga stran se nama je zazdela bolj evropska - videli sva manj turških žensk z ruto, ulice so bile širše in trgovine sodobnejše. V majhnem, sodobno opremljenem lokalčku, ki je stal na poti do Galatskega stolpa, sva si privoščili kavo in čaj, ki nama ga je molčeč natakar postregel v skodelici in ne steklenem kozarčku, in ob tem ni imel nikakršnih osvajalskih podvigov.
Sprehodili sva se po ulici Istiklial, ki spominja na ulice vseh večjih evropskih mest (s turškim pridihom, seveda) in si ogledali drugo najstarejšo metro progo na svetu. V bližini postaje sva bili priča enemu najbolj prikupnih prizorov - v trgovini s spodnjim perilom je pod razstavljenimi nedrčki in spodnjimi hlačkami spala v klobčič zvita muca in prodajalca ni čisto nič motila.
Ulice, ki so vodile do Muzeja nedolžnosti, so spominjale na malteške ali ponekod celo na rimske ulice. Takšno si predstavljam tudi Lizbono, ki je še nisem obiskala. In ob dvanajstih sva slišali sicer nežno zvonjenje (cerkvenih?) zvonov.
Muzej se nahaja na Cukur Cumi, ulici, ki jo omenja Pamuk tudi v svojem odmevnem romanu. Na to ulico naj bi se preselila Fusun s svojo družino po poroki, da bi se umaknila od zaljubljenega Kemala. Četrt se zares zdi bolj revna, prav tako, kot je opisana v romanu. Nahaja se le nekaj ulic stran od Nisantasija, bogate mestne četrti, kjer naj bi se odvijal bogati svet Kemala Basmacija, glavnega lika v romanu.
Visoka rdeča hiša je zdaj spremenjena v muzej. Pri vhodnih vratih sva skozi okence kupili karto za mamo, jaz pa sem iz torbe potegnila težek roman, ki sem ga že vse jutro prenašala v torbi. Na mesto, kjer je v knjigi narisana vstopnica v muzej, sem dobila žig v obliki metulja. Takrat mi še ni bilo jasno, kaj metulj pomeni.
Vstopili sva v hladno tišino muzeja in poleg vratarja, prodajalca kart in prodajalke v majhni muzejski trgovini ni bilo nikogar. Bili sva edini obiskovalki.
Najprej nekaj besed o Muzeju. Idejo je Orhan Pamuk, veliki turški pisatelj in prejemnik Nobelove nagrade za književnost začel snovati že v devetdesetih. Leta 2008 je izšel roman, izjemno (postmodernistično?) delo, ki se šokantno poigrava z resničnostjo. V to, ali je zgodba resnična ali ne - Muzej je namreč lahko dokaz za oboje a) da je zgodba resnična in b) da je Pamuk genij - se ne bom spuščala.
Gre za to, da je roman zasnoval kot vodič po Muzeju in ta muzej, z vsemi omenjenimi predmeti leta 2012 tudi odprl. V pritličju je tako na steni v vitrini čez 1000 Fusuninih pokajenih cigaret, ki jih je Kemal vsa ta leta zbiral. Večinoma so obarvani z rdečo šminko.
V prvem nadstropju so na steni zapisane besede iz začetka romana: "To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel."
V vitrini zraven je na zaveso pritrjen uhan v obliki metulja. Prav tisti uhan, ki je Fusun tistega dne, ko je Kemal občutil to neznansko srečo, med ljubljenjem padel iz ušesa.
Vsa naslednja poglavja so predstavljena po vitrinah. Nesrečna torbica, ki jo je Sibel želela vrniti in s tem povzročila, da sta se Kemal in Fusun ponovno srečala. Odrezek iz časopisa s fotografijami Fusun na lepotnem tekmovanju. Steklenice turške sodavice Meltem. Množica fotografij deklet s cenzuro čez oči, ki so s svojimi fanti spale pred porok. Anatomija bolečine, ki je mučila Kemala, ko v ogromnem mestu ni našel Fusun. Poletna obleka, ki jo je Fusun nosila, ko je opravljala izpit za avto, prav takšna, kot je opisana v romanu. Kletka Fusuninega ptička Limončka. V ozadju so se vrteli turški filmi, ki so tako močno zaznamovali drugo polovico 20. stoletja v Turčiji. V eni od vitrin je bil roman v vseh jezikih, tudi v slovenskem. In čisto na vrhu sobica, v kateri naj bi po Fusunini smrti živel Kemal, v kateri naj bi pripovedoval Pamuku svojo zgodbo in naj bi jo ta zapisoval. Kemal Basmaci, piše na zidu, je v tej sobi živel med leti 2000 in 2007, kjer je Orhan Pamuk sedel in poslušal njegovo zgodbo. Kemal Basmaci je umrl 12. aprila 2007.
In poleg tega napisa še večji: "Naj vsi vedo, da sem živel zelo srečno življenje. Kemal Basmaci."
Vodila sem mamo po muzeju in ji pri posameznih vitrinah brala odlomke iz romana. Bilo je fantastično, brati literaturo in jo hkrati videti pred svojimi očmi.
Pri izhodu sem prodajalca vstopnic prosila, če bi mi ožigosal še Pamukov Istanbul. Izvlekla sem knjigo in molčeč gospod mi je v knjigo pritisnil še enega metuljčka.
Z mamo sva šli naprej in čeprav sem karto iz romana že zapravila, sem vedela, da se bom sem še vrnila. Dan se je prevračal v popoldan in midve sva se obrnili proti pristanišču.
(se nadaljuje)