Istanbul v januarju (5. del): Azijska stran mesta
Nedelja popoldne, zvečer in odhod domov
Na ulicah Beyogla je nekaj čez dvanajsto spet zadonel klic k molitvi. Prečkali sva Galatski most in se vrnili na ''najino'' stran Istanbula. V pristanišču sva za smešno vsoto kupili žetone za trajekt in z njim prečkali Bospor ter se odpeljali na azijsko stran mesta.
Sodeč po turističnem vodiču ulice Uskudarja naj ne bi slovele po nobenih turističnih znamenitostih in slavnih mošejah. Uskudar naj bi slovel samo po tem, da je del druge celine.
Najbrž se nama je prav zaradi tega zdel tako avtentičen. Pomešali sva se med množico in nihče nama ni ponujal dragih turističnih ponudb, naju vabil v restavracije in nagovarjal v polomljeni angleščini. Zavili sva na bližnjo tržnico, kjer začimb in čajev niso prodajali v lično zapakiranih in nesramno dragih škatlicah za turiste, ni bilo videti niti kičaste krame in spominkov. Naprodaj pa so bili listi trte, med v kosih, stroki česna, sumljivi paketi sumljive vsebine, mama pa si je na eni izmed stojnic kupila na vrvico nanizano bamijo. Jaz sem si čudaške jedi ogledovala bolj sumničavo kot ona, pozornost sem raje preusmerila na ljudi. Na sončno nedeljo popoldne so bili prebivalci Istanbula zunaj, v družbi so posedali v majhnih kavarnicah, pili čaj iz svojih trebušastih kozarčkov in na dolgo razpredali. Ni bilo videti iPhonov, tablic, fotoaparatov. Nikomur se zares ni mudilo. In tokrat ne samo moški. Možje so peljali svoje urejene, pokrite žene na tržnice in potem na čaj. Poleg tega sem opazila, da znajo neizmerno uživati v majhnih sladkostih. Na tržnici so sebi in otrokom kupovali turške slaščice, ocvrte, mastne in zelo sladke.
Za kosilo sva si izbrali restavracijo z morsko hrano in si privoščili ribo. Všeč mi je bilo, ker sva pojedli malo mesa in sva zraven pojedli veliko zelenjave. Vseeno sva si po kosilu tudi midve privoščili porcijo sladkih ocvrtih kroglic, posutih s cimetom in sladkorjem.
Ko je mujezin zopet zapel, sva se vrnili v pristanišče. Vrnili sva se na domačo stran in se odpravili po darila na Tržnico začimb. V znameniti tovarni kave, kjer so fantje delali eden za drugim, sva kupili nekaj paketov, zaradi katerih je najina hotelska soba še vso noč dišala po kavi. Slaščice sva kupili na stojnici, kjer se je kar trlo domačinov. Prodajalcu, za katerega se je izkazalo, da je Egipčan, ki zna nekaj ruskih besed (ja ljublju tebja), sva s prstom kazali, česa si želiva. Izbrali sva baklave na sto načinov in slaščice, ki spominjajo na ratluk (morda so ratluk, ne vem).
Enega izmed paketov s slaščicami sva v hotelski sobi tudi odprli in se nekaj minut presenečeno spogledovali, ko sva sladice eno za drugo dajali v usta. Baklave so bile hrustljave in hkrati mehke, mastne, sočne, topile so se v ustih. Še zdaj se natančno spominjam njihovega okusa.
Pred spanjem sem šla spet na streho hotela. Če ne bi bilo mraz, bi sedla in več ur opazovala utripajoče mesto pod sabo.
Naslednje jutro sva se že zgodaj odpravili na letališče. Na Brniku naju je pričakal Domen, ki je s svojo neobrito brado sumljivo spominjal na turške moške, ki sem se jih nagledala v zadnjih dveh dneh.
Tudi na tem potovanju sem kot na mnogih drugih spet prišla do novih spoznanj. Eno izmed spoznanj je, da dolžina potovanja ni pomembna. Ko sem se odpravljala v Istanbul, so nekateri izrazili mnenje, da je konec tedna premalo in da se mi obisk tako velikega mesta v tako kratkem času ne izplača. Poglejte zdaj, dva dni sem uspela razvleči v pet objav. Vtisi mesta se še zdaj, po mesecu dni, ves čas vračajo v spomin. Vem, da se bom v Istanbul še vrnila. Tako ali tako nikoli ne bom videla vsega. Včasih pa je isto stvar dobro videti ponovno in z drugačnimi očmi.
Na ulicah Beyogla je nekaj čez dvanajsto spet zadonel klic k molitvi. Prečkali sva Galatski most in se vrnili na ''najino'' stran Istanbula. V pristanišču sva za smešno vsoto kupili žetone za trajekt in z njim prečkali Bospor ter se odpeljali na azijsko stran mesta.
Sodeč po turističnem vodiču ulice Uskudarja naj ne bi slovele po nobenih turističnih znamenitostih in slavnih mošejah. Uskudar naj bi slovel samo po tem, da je del druge celine.
Najbrž se nama je prav zaradi tega zdel tako avtentičen. Pomešali sva se med množico in nihče nama ni ponujal dragih turističnih ponudb, naju vabil v restavracije in nagovarjal v polomljeni angleščini. Zavili sva na bližnjo tržnico, kjer začimb in čajev niso prodajali v lično zapakiranih in nesramno dragih škatlicah za turiste, ni bilo videti niti kičaste krame in spominkov. Naprodaj pa so bili listi trte, med v kosih, stroki česna, sumljivi paketi sumljive vsebine, mama pa si je na eni izmed stojnic kupila na vrvico nanizano bamijo. Jaz sem si čudaške jedi ogledovala bolj sumničavo kot ona, pozornost sem raje preusmerila na ljudi. Na sončno nedeljo popoldne so bili prebivalci Istanbula zunaj, v družbi so posedali v majhnih kavarnicah, pili čaj iz svojih trebušastih kozarčkov in na dolgo razpredali. Ni bilo videti iPhonov, tablic, fotoaparatov. Nikomur se zares ni mudilo. In tokrat ne samo moški. Možje so peljali svoje urejene, pokrite žene na tržnice in potem na čaj. Poleg tega sem opazila, da znajo neizmerno uživati v majhnih sladkostih. Na tržnici so sebi in otrokom kupovali turške slaščice, ocvrte, mastne in zelo sladke.
Za kosilo sva si izbrali restavracijo z morsko hrano in si privoščili ribo. Všeč mi je bilo, ker sva pojedli malo mesa in sva zraven pojedli veliko zelenjave. Vseeno sva si po kosilu tudi midve privoščili porcijo sladkih ocvrtih kroglic, posutih s cimetom in sladkorjem.
Ko je mujezin zopet zapel, sva se vrnili v pristanišče. Vrnili sva se na domačo stran in se odpravili po darila na Tržnico začimb. V znameniti tovarni kave, kjer so fantje delali eden za drugim, sva kupili nekaj paketov, zaradi katerih je najina hotelska soba še vso noč dišala po kavi. Slaščice sva kupili na stojnici, kjer se je kar trlo domačinov. Prodajalcu, za katerega se je izkazalo, da je Egipčan, ki zna nekaj ruskih besed (ja ljublju tebja), sva s prstom kazali, česa si želiva. Izbrali sva baklave na sto načinov in slaščice, ki spominjajo na ratluk (morda so ratluk, ne vem).
Enega izmed paketov s slaščicami sva v hotelski sobi tudi odprli in se nekaj minut presenečeno spogledovali, ko sva sladice eno za drugo dajali v usta. Baklave so bile hrustljave in hkrati mehke, mastne, sočne, topile so se v ustih. Še zdaj se natančno spominjam njihovega okusa.
Pred spanjem sem šla spet na streho hotela. Če ne bi bilo mraz, bi sedla in več ur opazovala utripajoče mesto pod sabo.
Naslednje jutro sva se že zgodaj odpravili na letališče. Na Brniku naju je pričakal Domen, ki je s svojo neobrito brado sumljivo spominjal na turške moške, ki sem se jih nagledala v zadnjih dveh dneh.
Tudi na tem potovanju sem kot na mnogih drugih spet prišla do novih spoznanj. Eno izmed spoznanj je, da dolžina potovanja ni pomembna. Ko sem se odpravljala v Istanbul, so nekateri izrazili mnenje, da je konec tedna premalo in da se mi obisk tako velikega mesta v tako kratkem času ne izplača. Poglejte zdaj, dva dni sem uspela razvleči v pet objav. Vtisi mesta se še zdaj, po mesecu dni, ves čas vračajo v spomin. Vem, da se bom v Istanbul še vrnila. Tako ali tako nikoli ne bom videla vsega. Včasih pa je isto stvar dobro videti ponovno in z drugačnimi očmi.