Katarinina Vilna (1. del)
V soboto zjutraj pred dvema tednoma sem se zbudila z znanim občutkom živčnosti nekje v globini želodca. Namesto jutranje kave sem si skuhala kamilični čaj, da bi se pomirila, in zlezla k sestri v posteljo. Zajavkala sem, da nočem iti. Prepričevala me je, da se bom imela lepo. Nisem imela prav dosti izbire, navsezadnje sem to hotela sama, prijela sem kovček in se odpravila k Dolgemu mostu, kjer sem bila dogovorjena za prevoz. Gospodična, ki me je peljala do Milana, se ni pustila prepričati, da je šest ur pred letom premalo, da se odpravimo na pot do letališča, zato sem se preprosto vdala v usodo in si rekla, da če ne bom ujela letala, mi pač ni usojeno. Pot je potekala presenetljivo mirno in čeprav smo v Trstu pobrali še četrto potnico, sem na letališče prišla pravočasno. Ko sem se znašla na vhodu v letališče, sem globoko vzdihnila in pomislila: no, zdaj sem pa zares sama. Toda že pri okencu, kamor sem šla vprašat, kaj naj zdaj sama s sabo, sem se nevljudno vrinila pred visokega fanta, se mu, ko sem spoznala svojo napako, opravičila in ga vprašala, če je tudi on na poti v Vilno. Pritrdil je, da gre obiskat dekle, ki je na Erazmusu v Kaunasu. Ko sem ga vprašala, od kod je, mi je pomignil s potnim listom, in ker je bil točno tak kot moj, sva z angleščine hitro presedlala na materni jezik. Zapletla sva se v zanimiv pogovor in odmislila sem napeto zbadanje v želodcu, strah pred poletom in samoto. Med poletom sva si izmenjala nekaj življenjskih modrosti, nekaj naslovov filmov, malo pokritizirala določene stvari, reševala nekaj (mojih) težav in naposled pristala v Vilni. Ob pristanku sem bila prijetno vznemirjena, vendar me je, ko sem se poslovila od njega in dekleta, ki ga je pričakala na letališču, zopet zvilo v želodcu in zavedla sem se, da sem tokrat res ostala sama. Odpravila sem se proti avtobusni postaji in vlekla na ušesa ter naposled vprašala skupino gospa, ki so čebljale v ruščini, kako se pride do centra. Avtobus bo prišel čez eno minuto, so rekle, in stane en evro. Kar sapo mi je vzelo. Avtobus je res prišel čez eno minuto in karta do centra je stala en evro.
To je torej Vilna, sem si rekla, ko sem se pripeljala na sovjetsko avtobusno postajo. Po prašnih ulicah sem se odpravila proti strogemu centru, kjer sem imela hostel. Nekaj časa sem malo bluzila, dokler nisem našla Aušros Vartai, kar v prevodu pomeni Vrata zore (podobnost med besedama Vartai in vrata me je čisto navdušila). S strani, s katere sem se spuščala v staro mestno jedro, je bilo videti samo grd obokan vhod na ulico. Šele na drugi strani, ko sem se ozrla navzgor, sem videla prekrasno baročno kapelico in ljudje, ki so hodili pod njo, so se za trenutek ustavili, se ozrli proti vrhu, se na hitro pokrižali in nadaljevali pot po baročni ulici. Le nekaj korakov naprej in že sem bila pri vratih hostla.
Stopila sem do recepcije, kjer je sedelo mlado dekle. Ocenila sem, da nima še trideset let, zato sem jo nagovorila v angleščini. Dala mi je ključ in posteljnino, jaz pa sem jo previdno vprašala, v katerem jeziku naj govorim z domačini. Govorim namreč tudi rusko, sem ji razložila. Aha, se je nasmehnila, jaz pravzaprav tudi govorim rusko. Ampak z mlajšimi govori angleško, starejši pa bolj razumejo rusko.
Pospremila me je do dekliške spalnice, v kateri sem si izbrala posteljo. V sobi je na svoji postelji sedelo lepo dekle. Ko se je izkazalo, da je iz Moskve, sva spregovorili v meni ljubšem jeziku. Pogosto potuješ sama? sem jo vprašala. Pravzaprav vedno, je rekla, ti? Ne, prvič, sem odgovorila. Boš videla, sam je najboljše potovati, me je opogumila.
Ko sem se udomačila v hostlu, sem pobrala svoj nahrbtnik in se odpravila na ulico. Bil je miren sobotni večer in po mestu se je prelivala temna oranžna barva zahajajočega sonca. Kmalu sem spoznala, da imam hostel na najlepši ulici v mestu. Nekje sem prebrala, da je litovski barok drugačen kot drugod po Evropi. Tega pravzaprav ne vem, ker se z znanjem umetnostne zgodovine nikoli nisem mogla hvaliti, ampak baročne cerkve na poti do mestne hiše so bile prekrasne.
Nekoliko manj privlačna na pogled je mestna hiša na stičišču dveh znamenitih ulic, pritegnilo pa me je ogromno število mladih, ki so v soboto zvečer v skupinah posedali na stopnicah pred njo. Poiskala sem trgovino in si nakupila nekaj hrane in v hladilniku presenečena našla znamenite skutne čokoladice, ki so mi pred slabima dvema letoma tako polepšale potovanje v Moskvo. Nato sem sedla v bližino mladih na stopnice, jedla kruh s pršutom in jih opazovala. Vse to, sonce, ki je tonilo za baročnimi hišami, skupinice mladih, ki so govorili v čudaškem jeziku, čokoladica, ki je v sebi nosila spomin na Moskvo, moj nahrbtnik s ptički in jaz, sama na stopnicah pred mestno hišo, je vplivalo na to, da me je nenadoma napadla tista težka žalost, čudno premešana z bolečino, ki sem jo privlekla iz Ljubljane.
Skoraj stekla sem k vratom hostla, se hvaležno priklopila na wi-fi in živčno zvonila svojima modrima, starejšima sestrama, da hočem domov in da ne vem, kaj sem mislila, ko sem hotela sem. Dovolj bo, je rekla Klara. Zdaj imaš priložnost, da poskrbiš zase, dovolj si stara.
Izbire ni bilo.
To je torej Vilna, sem si rekla, ko sem se pripeljala na sovjetsko avtobusno postajo. Po prašnih ulicah sem se odpravila proti strogemu centru, kjer sem imela hostel. Nekaj časa sem malo bluzila, dokler nisem našla Aušros Vartai, kar v prevodu pomeni Vrata zore (podobnost med besedama Vartai in vrata me je čisto navdušila). S strani, s katere sem se spuščala v staro mestno jedro, je bilo videti samo grd obokan vhod na ulico. Šele na drugi strani, ko sem se ozrla navzgor, sem videla prekrasno baročno kapelico in ljudje, ki so hodili pod njo, so se za trenutek ustavili, se ozrli proti vrhu, se na hitro pokrižali in nadaljevali pot po baročni ulici. Le nekaj korakov naprej in že sem bila pri vratih hostla.
Stopila sem do recepcije, kjer je sedelo mlado dekle. Ocenila sem, da nima še trideset let, zato sem jo nagovorila v angleščini. Dala mi je ključ in posteljnino, jaz pa sem jo previdno vprašala, v katerem jeziku naj govorim z domačini. Govorim namreč tudi rusko, sem ji razložila. Aha, se je nasmehnila, jaz pravzaprav tudi govorim rusko. Ampak z mlajšimi govori angleško, starejši pa bolj razumejo rusko.
Pospremila me je do dekliške spalnice, v kateri sem si izbrala posteljo. V sobi je na svoji postelji sedelo lepo dekle. Ko se je izkazalo, da je iz Moskve, sva spregovorili v meni ljubšem jeziku. Pogosto potuješ sama? sem jo vprašala. Pravzaprav vedno, je rekla, ti? Ne, prvič, sem odgovorila. Boš videla, sam je najboljše potovati, me je opogumila.
Ko sem se udomačila v hostlu, sem pobrala svoj nahrbtnik in se odpravila na ulico. Bil je miren sobotni večer in po mestu se je prelivala temna oranžna barva zahajajočega sonca. Kmalu sem spoznala, da imam hostel na najlepši ulici v mestu. Nekje sem prebrala, da je litovski barok drugačen kot drugod po Evropi. Tega pravzaprav ne vem, ker se z znanjem umetnostne zgodovine nikoli nisem mogla hvaliti, ampak baročne cerkve na poti do mestne hiše so bile prekrasne.
Nekoliko manj privlačna na pogled je mestna hiša na stičišču dveh znamenitih ulic, pritegnilo pa me je ogromno število mladih, ki so v soboto zvečer v skupinah posedali na stopnicah pred njo. Poiskala sem trgovino in si nakupila nekaj hrane in v hladilniku presenečena našla znamenite skutne čokoladice, ki so mi pred slabima dvema letoma tako polepšale potovanje v Moskvo. Nato sem sedla v bližino mladih na stopnice, jedla kruh s pršutom in jih opazovala. Vse to, sonce, ki je tonilo za baročnimi hišami, skupinice mladih, ki so govorili v čudaškem jeziku, čokoladica, ki je v sebi nosila spomin na Moskvo, moj nahrbtnik s ptički in jaz, sama na stopnicah pred mestno hišo, je vplivalo na to, da me je nenadoma napadla tista težka žalost, čudno premešana z bolečino, ki sem jo privlekla iz Ljubljane.
Skoraj stekla sem k vratom hostla, se hvaležno priklopila na wi-fi in živčno zvonila svojima modrima, starejšima sestrama, da hočem domov in da ne vem, kaj sem mislila, ko sem hotela sem. Dovolj bo, je rekla Klara. Zdaj imaš priložnost, da poskrbiš zase, dovolj si stara.
Izbire ni bilo.