Katarinina Vilna (2. del):
Ne spominjam se vseh, ampak se spominjam, da sem že na vhodu spoznala, da liturgija poteka v ruščini, čeprav je cerkev katoliška. Nekaj časa sem poslušala, nato nadaljevala do prve pravoslavne cerkve. Že na vratih sem se spomnila, da sem v hostlu pozabila ruto. Bom pa malo goljufala, sem si rekla in se sprehodila po cerkvi. Proti duhamornemu ozračju katoliške cerkve je bilo tu skoraj živahno. Ljudje so ves čas postopali po cerkvi, šušljali, poljubljali ikone, se križali in poklekali. Nekateri so duhovniku čez glavo pokriti s pregrinjalom v uho šepetali svoje grehe. Vzdušje v cerkvi mi je bilo prijetno, dokler se od nekod ni pojavila neka babuška in me v ruščini začela nadirati, naj si vendar pokrijem glavo. Pobrala sem se iz cerkve in si obenem mislila, da to tako ali tako ni moja cerkev in da če ne moram biti taka, kot bi rada bila, potem nimam tu kaj početi. Vendar sem se vseeno vrnila v hostel, vzela svojo ruto ter se vrnila v isto cerkev. Malo svojega ponosa sem morala požreti, da sem se lahko pomešala med vernike in zamaknjeno stala med njimi ter jih opazovala.
Moj pogled sta kmalu pritegnila privlačen visok mlad fant, ki je čisto mirno stal blizu ikonostasa in se z visoko dvignjeno glavo potrpežljivo križal ter izjemno ljubka temnolaska, ki je stala nedaleč stran od njega, oblečena v plašček barve španskega bezga in pokrita z ujemajočo se ruto. Bila sta zatopljena v molitev in nista vedela, da si že izmišljujem ljubezensko zgodbo z njima v glavnih vlogah. Kar videla sem ju prav v tej cerkvi obljubiti si zvestobo.
Nasmehnila sem nad svojim premišljevanjem, zapustila cerkev ter se odpravila dalje. Obiskala sem naslednjo cerkev, tokrat katoliško in z obredjem v litovščini. Bila je napol prazna in proti vrvečemu vzdušju pravoslavne cerkve je bilo presenetljivo mirno. Zato sem kmalu postala nemirna in sem postopala po cerkvi ter z enim ušesom poslušala čudaški, nerazumljiv jezik. Nenadoma sem na klopi pri izhodu zagledala cimro iz Moskve, ki je v oblekah, v katerih se je včeraj zvečer, ko sem legla, odpravila ven, čisto mirno sedela in poslušala obredje. Ni bila videti pretirano utrujena, čeprav je imela nekam steklene oči. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila, potem pa nadaljevala strmeti v prazno. Odpravila sem se dalje.
Šla sem malo naprej do rotovža in potem dalje, kjer sem med hišami naletela na manjšo in bolj ljubko cerkvico. Pokrila sem se z ruto in vstopila. Vzdušje je bilo praznično, majhna vokalna skupina je v kotu cerkve prepevala pravoslavne pesmi, ljudje so postopali po cerkvici in priča sem bila nenavadnemu obredu. Sredi cerkve je bila na mizici postrežena pijača in nadrobljen kruh. Presenečeno sem opazovala ljudi, ki so v vrsti peljali svoje otroke k duhovniku in jih nato odpeljali k mizici, jim dali piti in jesti. Kasneje sem izvedela, da tako praznujejo konec posta.
Cerkvica je bila dosti manjša od prejšnje in kmalu mi je postalo nekam tesno. Nadaljevala sem pot do naslednje, kjer pa sem zgolj nekaj trenutkov postopala pri vratih in se nato odpravila drugam.
Sprehajala sem se po vilenskih ulicah. Ena izmed njih, Literarna, je posvečena pesnikom in pisateljem, ki so pisali o Vilni. Brezciljno sem tavala po Vilni, se sprehodila do Užupio respublike, republike znotraj mesta, ki spominja na našo Metelkovo, in vmes malo pojedla. Čakala sem, da bo ura dvanajst. Dekle na recepciji mi je namreč dan prej povedala, da se vsak dan ob dvanajstih pred mestno hišo zbere skupina ljudi, ki jih mladi prostovoljci vodijo po mestu.
Ob dvanajstih sem res prišla tja in tam je bilo že nekaj drugih potnikov. Mlado, simpatično dekle nam je naročila, naj se predstavimo in povemo, od kod smo. Veliko je bilo Špancev, nekaj Portugalcev, Francozov, dve Rusinji, Brazilec, približno petinšestdesetletni Finec, Grkinja in Armenka. In poleg vseh drobna, radovedna in rahlo izgubljena Slovenka. Naročila nam je, naj si najdemo dva človeka, se jima predstavimo in se vsaj dve minuti pogovarjamo z njima. Hitro sem se pridružila Rusinjama, Moskovčanki in Peterburžanki, ki sta tako pohiteli z ruščino, da sem kar onemela. Pa sta bili vseeno prijazni. Finca je zanimalo, od kod sem, priznal je, da ni dobro slišal. Iz Slovenije, sem rekla. Aha, kje je to? Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Aha. V katerem jeziku pa govorite? V slovenskem.
Vilenčanka nas je popeljala do najstarejše cerkve v Vilni, pokazala nekaj znamenitih kipov in nam povedala nekaj odličnih zgodbic in legend. Pobožala sem zlizan smrček bolne mucke, ki jo je deklica peljala k zdravniku, in si zaželela, da naj se zgodi, kar se mora in nič drugače. Sprehodili smo se do Užupio respublike, ostali so bili nad alter sceno navdušeni, jaz pa se vedela, da imam doma boljšo. Vsekakor pa je zanimivo, da ima republika svojega predsednika in vojsko. Državljan pa je vsak, ki hoče biti. Najbolj mi je bil všeč kip Kristusa z razširjenimi rokami, ki je namesto križa na hrbtu nosil težek nahrbtnik. Jesus the Backpacker, je povedala Vilenčanka. Sprehodili smo se do angela, ki varuje Užupius in povedala nam je, da je na desetletnici republike iz pipe na trgu teklo pivo. Pomislila sem na ljudi, ki bi se jim ta ideja zdela svetovna, in jim v mislih poslala nekaj lepih misli.
Ogledali smo si še konstitucijo republike, ki so jo, po besedah dekleta, predsednik in njegovi napisali v pijanem stanju in je sedaj izobešena v več različnih jezikih. Sestavlja jo 38 členov. Oziroma 41, odvisno, kateri jezik gledaš. Členi so nekoliko pijanski, ampak pijanske stvari so lahko tudi prisrčne in predvsem resnične. Fotografirala sem rusko, belorusko in ukrajinsko ploščo. Mojega prelepega maternega jezika med njimi ni bilo, morda pa bom v Vilno poslala svoj prevod. Prevod je iz ruščine.
1. Človek ima pravico živeti ob Vilnele, Vilnele pa ima pravico teči ob človeku.
2. Človek ima pravico do tople vode, gretja pozimi in strehe nad glavo.
3. Vsakdo ima pravico umreti, ampak k temu ni zavezan.
4. Vsakdo ima pravico delati napake.
5. Vsakdo ima pravico biti edinstven in neponovljiv.
6. Vsakdo ima pravico ljubiti.
7. Vsakdo ima pravico biti neljubljen, ampak k temu ni zavezan.
8. Vsakdo ima pravico biti neznan in neslaven.
9. Vsakdo ima pravico biti len ali ne delati nič.
10. Vsakdo ima pravico ljubiti in skrbeti za mačko.
11. Vsakdo ima pravico skrbeti za psa do konca dni enega izmed njiju.
12. Pes ima pravico biti pes.
13. Mačka ni dolžna ljubiti svojega gospodarja,
ampak v težkih trenutkih mu je dolžna priskočiti na pomoč.
14. Vsakdo ima pravico pozabljati na svoje obveznosti.
15. Vsakdo ima pravico dvomiti, ampak to ni obvezno.
16. Vsakdo ima pravico biti srečen.
17. Vsakdo ima pravico biti nesrečen.
18. Vsakdo ima pravico do molčanja.
19. Vsakdo ima pravico verjeti.
20. Vsakdo ima pravico zavedati se svoje nepomembnosti ali svoje veličine.
21. Nihče nima pravice izvajati nasilja.
22. Nihče nima pravice do ustvarjanja večnosti. (покушаться на вечное?)
23. Vsakdo ima pravico razumeti.
24. Vsakdo ima pravico, da ničesar ne razume.
25. Vsakdo ima pravico do poljubne narodnosti.
26. Vsakdo ima pravico praznovati ali ne praznovati svojega rojstnega dne.
27. Vsakdo si je dolžan zapomniti svoje ime.
28. Vsakdo sme deliti to, kar ima.
29. Nihče ne more deliti tega, česar nima.
30. Vsakdo ima pravico do bratov, sester in staršev.
31. Vsakdo je lahko svoboden.
32. Vsakdo sam odgovarja za svojo svobodo.
33. Vsakdo ima pravico jokati.
34. Vsakdo ima pravico biti nerazumljen.
35. Nihče nima pravice prelagati krivde na druge.
36. Vsakdo ima pravico biti osebnost.
37. Vsakdo ima pravico, da nima nikakršnih pravic.
38. Vsakdo ima pravico, da se ne boji.
Zapovedi
NE ZMAGUJ
NE BRANI SE
NE VDAJ SE