Jesen je moj najljubši letni čas. Razumem jo kot začetek, čeprav gre v resnici za umiranje, umiranje narave in pripravljanje na zimo. Vendar ima pri meni večjo težo začenjanja kakor začetek novega koledarskega leta, začetek pomladi in z njo rojevanja narave, konec študijskega leta in začetek poletja - jesen pomeni pravi začetek.
Čeprav sama ves čas nekaj začenjam - začenjam zdravo živeti, se več gibati, več brati, več pisati, biti bolj delavna in pridna - me jesen v to sama prisili z novim študijskim letom. Nenadoma sem leto dni starejša, v višjem letniku, bližje diplomi in vsemu, kar pride zraven. Vsako jesen moram začeti nadgrajevati svoje znanje ter po dolgem, lenem poletju ponovno vklopiti možgane, vzpostaviti delovne navade in vsakodnevno rutino, ki ji sama raje pravim obredje. Rutina zveni nekam neprijetno, kot nekaj, na kar si se navadil in počneš iz dneva v dan, samo zato, ker imaš to v navadi. Obred pa je neko ponavljajoče se dejanje, skrbno sestavljeno iz istih misli, gibov in usklajene urejenosti.
Tudi pisanje je obred. Ponavadi se ga lotim brez reda, brez določene ure in navadno ravno v trenutkih, ko bi morala početi druge stvari, vendar name pritiska toliko dejavnikov, da se moram vrniti v varen pristan črk in besed. Poskusila sem vzpostaviti urnik pisanja, vstajati prej, pisati vsak dan, vendar sem spoznala, da nima smisla. Želja po pisanju pride sama od sebe, vendar ko pride, je silovita in vztrajna. Potrebuje prostor, da se razvije.
Pišem, že odkar sem prvič znala napisati svoje ime, zato to, da bom spet pisala, ni nič novega. Tudi nisem prvič odprla spletišča, da bi zapisovala svoje misli. Skoraj mesec in pol sem se na drugem spletišču ''uvajala'' v pisanje dnevnika. Zdaj pa sem prvič oblikovala spletno stran z namenom, da z njo svetu predstavim nekaj svojih premišljevanj, vtisov, kritik del, ki jih preberem ali gledam, morda nekaj svojih novih pesmi. Tako da sem zdaj spet čisto na začetku in upam, da bom pogosto prihajala sem in delila svoje misli. Vendar sta tudi za to potrebna pogum in volja, kakor za večino stvari v življenju, ki nekaj veljajo. Zadnje čase sem prostor, kamor sem pisala, ohranjala v sferi zasebnosti in ga nisem kazala drugim. Opazila pa sem, da sem v trenutkih prevelike svobode samosti v pisanju, češ, saj tega ne bo nihče bral, zašla v površnost in površinskost. Spoznala sem, da moje črke morajo biti brane, čeprav mi je zaradi tega kdaj težko. Zato sem zdaj spet tu, v območju javnega, toda k sreči v virtualnem svetu, ustvarjenem po lastni meri in okusu.
In zakaj bi dekle na pragu enaindvajsetega rojstnega dne pisala na provizorično spletno stran, v upanju, da bo sem kdaj zašlo radovedno oko slučajnih bralcev?
Ker je to zame nuja. Ker moram pisati. Ker se v tem kristalizira, kdo sem, kam grem, kaj želim. Ker mi tu in tam kdo reče, da rad prebere, kar napišem. Ker mi kdo reče, da je zaradi branja, kar sem napisala, začel pisati tudi sam. In ker smo doma v informacijskem svetu, svetu globalizacije, interneta, blogerjev, umetnikov, ustvarjalcev, fotografov in pisateljev, ki so v veliki meri odvisni od moči interneta. In čeprav bi morda kakšen pripadnik stare šole zmajal z glavo nad hitrim razvojem tehnologije in bliskovitim potovanjem informacij, sem jaz za to hvaležna. Svet se zdi dosti bolj eno kot prej.
In čisto na koncu - zakaj sploh pisati? Zakaj pisati, če veš, da morda nikoli ne boš napisal romana, ker morda sploh nisi pisec literature? Ali pa tudi če si, bo tisto, kar si napisal, kmalu zaplavalo v morje drugih besedil drugih avtorjev in bo najbrž pozabljeno v vztrajnem, uničujočem vrtincu zgodovine. Zakaj torej vseeno pisati? Pisanje je kakor vlak, na katerega sedeš in ne veš, kam te bo pripeljal. Ko sem še bila otrok, so mi bile takšne ideje o vlakih, ki peljejo v neznane kraje, silno všeč, danes bi raje malo več sigurnosti. Pisanje mi tega ne obljublja, pa vseeno vztrajam v njem. Začnem pisati pesem, zgodbo, objavo na blogu, članek, komentar - vse z nekim namenom - in pristanem povsem na drugem koncu. Izrazim nove, še ne izoblikovane misli. Zdi se mi, da lahko nadziram, kaj pišem, vendar mi besede same pronicajo skozi prste naravnost na računalniške tipke in te naprej pošiljajo besedo za besedo v zapisano celoto. In na koncu sem jaz tista, ki je nad napisanim najbolj presenečena in se vedno znova čudim nezapolnjenemu prostoru v lastni glavi. In pristanem na povsem drugem kraju kot prej, čeprav telesno še vedno sedim na pisalnem stolu v svoji sobi. Ampak vem za nov svet, ki sem ga pravkar odkrila.
Veselim se novega začetka, novega pisanja, novega odkrivanja svetov.
Katarina
Čeprav sama ves čas nekaj začenjam - začenjam zdravo živeti, se več gibati, več brati, več pisati, biti bolj delavna in pridna - me jesen v to sama prisili z novim študijskim letom. Nenadoma sem leto dni starejša, v višjem letniku, bližje diplomi in vsemu, kar pride zraven. Vsako jesen moram začeti nadgrajevati svoje znanje ter po dolgem, lenem poletju ponovno vklopiti možgane, vzpostaviti delovne navade in vsakodnevno rutino, ki ji sama raje pravim obredje. Rutina zveni nekam neprijetno, kot nekaj, na kar si se navadil in počneš iz dneva v dan, samo zato, ker imaš to v navadi. Obred pa je neko ponavljajoče se dejanje, skrbno sestavljeno iz istih misli, gibov in usklajene urejenosti.
Tudi pisanje je obred. Ponavadi se ga lotim brez reda, brez določene ure in navadno ravno v trenutkih, ko bi morala početi druge stvari, vendar name pritiska toliko dejavnikov, da se moram vrniti v varen pristan črk in besed. Poskusila sem vzpostaviti urnik pisanja, vstajati prej, pisati vsak dan, vendar sem spoznala, da nima smisla. Želja po pisanju pride sama od sebe, vendar ko pride, je silovita in vztrajna. Potrebuje prostor, da se razvije.
Pišem, že odkar sem prvič znala napisati svoje ime, zato to, da bom spet pisala, ni nič novega. Tudi nisem prvič odprla spletišča, da bi zapisovala svoje misli. Skoraj mesec in pol sem se na drugem spletišču ''uvajala'' v pisanje dnevnika. Zdaj pa sem prvič oblikovala spletno stran z namenom, da z njo svetu predstavim nekaj svojih premišljevanj, vtisov, kritik del, ki jih preberem ali gledam, morda nekaj svojih novih pesmi. Tako da sem zdaj spet čisto na začetku in upam, da bom pogosto prihajala sem in delila svoje misli. Vendar sta tudi za to potrebna pogum in volja, kakor za večino stvari v življenju, ki nekaj veljajo. Zadnje čase sem prostor, kamor sem pisala, ohranjala v sferi zasebnosti in ga nisem kazala drugim. Opazila pa sem, da sem v trenutkih prevelike svobode samosti v pisanju, češ, saj tega ne bo nihče bral, zašla v površnost in površinskost. Spoznala sem, da moje črke morajo biti brane, čeprav mi je zaradi tega kdaj težko. Zato sem zdaj spet tu, v območju javnega, toda k sreči v virtualnem svetu, ustvarjenem po lastni meri in okusu.
In zakaj bi dekle na pragu enaindvajsetega rojstnega dne pisala na provizorično spletno stran, v upanju, da bo sem kdaj zašlo radovedno oko slučajnih bralcev?
Ker je to zame nuja. Ker moram pisati. Ker se v tem kristalizira, kdo sem, kam grem, kaj želim. Ker mi tu in tam kdo reče, da rad prebere, kar napišem. Ker mi kdo reče, da je zaradi branja, kar sem napisala, začel pisati tudi sam. In ker smo doma v informacijskem svetu, svetu globalizacije, interneta, blogerjev, umetnikov, ustvarjalcev, fotografov in pisateljev, ki so v veliki meri odvisni od moči interneta. In čeprav bi morda kakšen pripadnik stare šole zmajal z glavo nad hitrim razvojem tehnologije in bliskovitim potovanjem informacij, sem jaz za to hvaležna. Svet se zdi dosti bolj eno kot prej.
In čisto na koncu - zakaj sploh pisati? Zakaj pisati, če veš, da morda nikoli ne boš napisal romana, ker morda sploh nisi pisec literature? Ali pa tudi če si, bo tisto, kar si napisal, kmalu zaplavalo v morje drugih besedil drugih avtorjev in bo najbrž pozabljeno v vztrajnem, uničujočem vrtincu zgodovine. Zakaj torej vseeno pisati? Pisanje je kakor vlak, na katerega sedeš in ne veš, kam te bo pripeljal. Ko sem še bila otrok, so mi bile takšne ideje o vlakih, ki peljejo v neznane kraje, silno všeč, danes bi raje malo več sigurnosti. Pisanje mi tega ne obljublja, pa vseeno vztrajam v njem. Začnem pisati pesem, zgodbo, objavo na blogu, članek, komentar - vse z nekim namenom - in pristanem povsem na drugem koncu. Izrazim nove, še ne izoblikovane misli. Zdi se mi, da lahko nadziram, kaj pišem, vendar mi besede same pronicajo skozi prste naravnost na računalniške tipke in te naprej pošiljajo besedo za besedo v zapisano celoto. In na koncu sem jaz tista, ki je nad napisanim najbolj presenečena in se vedno znova čudim nezapolnjenemu prostoru v lastni glavi. In pristanem na povsem drugem kraju kot prej, čeprav telesno še vedno sedim na pisalnem stolu v svoji sobi. Ampak vem za nov svet, ki sem ga pravkar odkrila.
Veselim se novega začetka, novega pisanja, novega odkrivanja svetov.
Katarina