Zadnji ponedeljek v oktobru
Poleg jeseni (in tisočih drugih stvari) imam rada tudi ponedeljke, na kar pri drugih ljudeh redko naletim. Pri meni ima to najbrž neko povezavo z začenjanjem, ki mi je, kot sem že omenila, zelo pri srcu. Rada se že v nedeljo zvečer povsem pripravim na prihajajoči teden in ponavadi je ravno ponedeljek tisti dan v tednu, ko se najbolj predano držim svojih zapovedi.
Današnji ponedeljek pa je bil vseeno malo bolj poseben kot vsi drugi. Začele so se jesenske počitnice, toda ne zame (jaz bom ves teden hodila na faks in pridno študirala), temveč za mojo mamo, ki se je že v petek za ves teden odpravila na dačo (do predlani sem z njo hodila tudi jaz in to so bili prelepi dnevi, polni knjig, čajnih skodelic, kostanja, sveč in rezanja buč). Z njo je odšel tudi Neron, kar pomeni oddih tudi zame. Ko je v Ljubljani, mu posvečam veliko časa in ga predvsem zjutraj vozim na sprehode.
Danes zjutraj pa sem zahvaljujoč njegovemu odhodu lahko izbirala med dvema jutranjima scenarijema: a) da spim dlje in b) da vstanem prej in grem teč. Včerajšnja zamenjava ure se je izkazala za koristno, saj je ob pol sedmih zjutraj moje telo mislilo, da je ura pol osmih, zato sem vstala, se preoblekla, obula najkice in stekla v jutranji mraz.
Pozabila sem že, kako rada tečem. V gimnaziji v teku nisem uživala, že ob misli nanj sem postala nesrečna in sem ga jemala kot obvezno muko. Niti enkrat nisem pretekla kuperja. Vsa leta sem lenarila pri telovadbi in se za šport nisem prav dosti brigala vse do letošnje pomladi, ko me je nenadoma zagrabilo, da bi začela teč. Ja, najbrž je kriva modna muha, češ, kdo pa dandanes NE teče? Vendar sem imela tudi druge razloge, predvsem željo po boljšem počutju, občutku, da delam nekaj koristnega zase, k teku pa me je najbrž spodbudila tudi tema, ki smo jo ravno obravnavali pri ruščini: Zdrav način življenja. Prav neprijetno je bilo spoznati, da za svoje telo ne delam nič oprijemljivega (vožnja s kolesom na faks po mnenju profesorice ni šport, ampak način prevažanja).
Torej sem izbrala tek. Kupila sem si nekaj nujnih kosov oblek, ki jih potrebuje vsak tekač (no, tekačica) in začela po nekem programu, ki sem ga našla na internetu. Sestavila sem si zahteven tekaški urnik, ki se ga noben navaden smrtnik s tako polnim urnikom, kot je moj, ne bi mogel držati. Vsemu se je upiralo tudi moje neprivajeno telo in seveda sem kmalu odnehala, čeprav me je sam tek pomirjal. Vajo sem nekajkrat ponovila poleti in si v nekem navalu navdušenja nad tekom (ko sem na vikendu tri jutra zapored vstala in se pognala v dolino) prislužila tako vnetje mišic, da sem tri dni jemala lekadole in nisem mogla niti sedeti.
Danes zjutraj sem iz hiše odšla s približnim načrtom, kam bom šla (cilj je bil Koseški bajer) in nič drugega. Nobena hitrost, kilometri, ustavljanja, nič. Samo tek.
Prižgala sem si aplikacijo in tekla počasi in umirjeno. Na prehodih za pešce sem se ustavila, enkrat sem se ustavila tudi, da sem fotografirala labode. Nisem se obremenjevala z minutami, kilometri in drugimi motečimi elementi. In potrdila se mi je teza, ki sem jo preverjala zadnje mesece: moje telo ima kljub drobnosti raje mrzel del leta. Všeč mi je, da me ni zeblo, ker sem tekla, hkrati pa ni bilo soparno in vroče. Rekord, ki sem ga opravila (pretekla sem 4,68 km), je po mojem mnenju posledica tudi drugačnih prehranjevalnih navad, ki se jih držim v zadnjem mesecu.
Po pol ure sem se vrnila domov, zadovoljna sama s sabo in z dnevom, ki se je začenjal. K sreči v tem semestru ob ponedeljkih in petkih nimam faksa, vendar sem si, da ne bi ves dan visela doma, uredila tako, da ob teh dneh delam. Vseeno imam ponedeljek dopoldan prost in imam dovolj časa za vse. Privoščila sem si dolg tuš, kratke vaje iz joge (ker bom jutri spet spustila jogo, ker grem spet v Dramo) in okusen zajtrk. To, da mame ni doma, je tudi prednost, kajti kuhanje lahko vzamem v svoje roke in sama načrtujem, kaj bom jedla. Tako sem danes jedla naslednje obroke:
Zajtrk: bananin smuti iz riževega mleka z lanenim semenom, ovsenimi kosmiči, puhastim rižem in jagodami. Zraven pa še sveže iztisnjen sok iz pomaranče, grenivke in limone.
Malica: jagodni smuti iz riževega mleka in ovseni piškoti s kakavom.
Kosilo: rukola s paradižnikom, jajcem in piščancem, spečenem na kokosovi masti. Vse skupaj začinjeno z olivnim oljem in balzamičnim kisom. (Vse fotografije obrokov so v Galeriji.)
Malica: banana.
Večerja: piščanec, spečen na kokosovi masti, v smetanovi sojini omaki, zraven pa rukola s paradižnikom (tokrat namesto olivnega olja bučno in balzamični kis).
Sledila je še ena banana, ker se jim težko uprem. In zdaj bo sledilo še jabolko, čeprav sem rekla, da pred spanjem ne bom jedla.
Tako zdravo sem danes živela tudi zato, ker sem konec tedna preživela pri Domnu, kjer so me razvajali z razkošnimi obroki, prilagojenimi mojim potrebam (v soboto zvečer sva z Domnom spekla pirine palačinke - recept še pride - ki so bile tako dobre, da marmelada in nutela niti približno nista bili nujni).
Ampak navsezadnje sem neskončno vesela, da se mi je povrnil zdrav apetit in da sem zjutraj pripravljena zgodaj vstati in začeti dan s tekom.
Današnji ponedeljek pa je bil vseeno malo bolj poseben kot vsi drugi. Začele so se jesenske počitnice, toda ne zame (jaz bom ves teden hodila na faks in pridno študirala), temveč za mojo mamo, ki se je že v petek za ves teden odpravila na dačo (do predlani sem z njo hodila tudi jaz in to so bili prelepi dnevi, polni knjig, čajnih skodelic, kostanja, sveč in rezanja buč). Z njo je odšel tudi Neron, kar pomeni oddih tudi zame. Ko je v Ljubljani, mu posvečam veliko časa in ga predvsem zjutraj vozim na sprehode.
Danes zjutraj pa sem zahvaljujoč njegovemu odhodu lahko izbirala med dvema jutranjima scenarijema: a) da spim dlje in b) da vstanem prej in grem teč. Včerajšnja zamenjava ure se je izkazala za koristno, saj je ob pol sedmih zjutraj moje telo mislilo, da je ura pol osmih, zato sem vstala, se preoblekla, obula najkice in stekla v jutranji mraz.
Pozabila sem že, kako rada tečem. V gimnaziji v teku nisem uživala, že ob misli nanj sem postala nesrečna in sem ga jemala kot obvezno muko. Niti enkrat nisem pretekla kuperja. Vsa leta sem lenarila pri telovadbi in se za šport nisem prav dosti brigala vse do letošnje pomladi, ko me je nenadoma zagrabilo, da bi začela teč. Ja, najbrž je kriva modna muha, češ, kdo pa dandanes NE teče? Vendar sem imela tudi druge razloge, predvsem željo po boljšem počutju, občutku, da delam nekaj koristnega zase, k teku pa me je najbrž spodbudila tudi tema, ki smo jo ravno obravnavali pri ruščini: Zdrav način življenja. Prav neprijetno je bilo spoznati, da za svoje telo ne delam nič oprijemljivega (vožnja s kolesom na faks po mnenju profesorice ni šport, ampak način prevažanja).
Torej sem izbrala tek. Kupila sem si nekaj nujnih kosov oblek, ki jih potrebuje vsak tekač (no, tekačica) in začela po nekem programu, ki sem ga našla na internetu. Sestavila sem si zahteven tekaški urnik, ki se ga noben navaden smrtnik s tako polnim urnikom, kot je moj, ne bi mogel držati. Vsemu se je upiralo tudi moje neprivajeno telo in seveda sem kmalu odnehala, čeprav me je sam tek pomirjal. Vajo sem nekajkrat ponovila poleti in si v nekem navalu navdušenja nad tekom (ko sem na vikendu tri jutra zapored vstala in se pognala v dolino) prislužila tako vnetje mišic, da sem tri dni jemala lekadole in nisem mogla niti sedeti.
Danes zjutraj sem iz hiše odšla s približnim načrtom, kam bom šla (cilj je bil Koseški bajer) in nič drugega. Nobena hitrost, kilometri, ustavljanja, nič. Samo tek.
Prižgala sem si aplikacijo in tekla počasi in umirjeno. Na prehodih za pešce sem se ustavila, enkrat sem se ustavila tudi, da sem fotografirala labode. Nisem se obremenjevala z minutami, kilometri in drugimi motečimi elementi. In potrdila se mi je teza, ki sem jo preverjala zadnje mesece: moje telo ima kljub drobnosti raje mrzel del leta. Všeč mi je, da me ni zeblo, ker sem tekla, hkrati pa ni bilo soparno in vroče. Rekord, ki sem ga opravila (pretekla sem 4,68 km), je po mojem mnenju posledica tudi drugačnih prehranjevalnih navad, ki se jih držim v zadnjem mesecu.
Po pol ure sem se vrnila domov, zadovoljna sama s sabo in z dnevom, ki se je začenjal. K sreči v tem semestru ob ponedeljkih in petkih nimam faksa, vendar sem si, da ne bi ves dan visela doma, uredila tako, da ob teh dneh delam. Vseeno imam ponedeljek dopoldan prost in imam dovolj časa za vse. Privoščila sem si dolg tuš, kratke vaje iz joge (ker bom jutri spet spustila jogo, ker grem spet v Dramo) in okusen zajtrk. To, da mame ni doma, je tudi prednost, kajti kuhanje lahko vzamem v svoje roke in sama načrtujem, kaj bom jedla. Tako sem danes jedla naslednje obroke:
Zajtrk: bananin smuti iz riževega mleka z lanenim semenom, ovsenimi kosmiči, puhastim rižem in jagodami. Zraven pa še sveže iztisnjen sok iz pomaranče, grenivke in limone.
Malica: jagodni smuti iz riževega mleka in ovseni piškoti s kakavom.
Kosilo: rukola s paradižnikom, jajcem in piščancem, spečenem na kokosovi masti. Vse skupaj začinjeno z olivnim oljem in balzamičnim kisom. (Vse fotografije obrokov so v Galeriji.)
Malica: banana.
Večerja: piščanec, spečen na kokosovi masti, v smetanovi sojini omaki, zraven pa rukola s paradižnikom (tokrat namesto olivnega olja bučno in balzamični kis).
Sledila je še ena banana, ker se jim težko uprem. In zdaj bo sledilo še jabolko, čeprav sem rekla, da pred spanjem ne bom jedla.
Tako zdravo sem danes živela tudi zato, ker sem konec tedna preživela pri Domnu, kjer so me razvajali z razkošnimi obroki, prilagojenimi mojim potrebam (v soboto zvečer sva z Domnom spekla pirine palačinke - recept še pride - ki so bile tako dobre, da marmelada in nutela niti približno nista bili nujni).
Ampak navsezadnje sem neskončno vesela, da se mi je povrnil zdrav apetit in da sem zjutraj pripravljena zgodaj vstati in začeti dan s tekom.